Revolucija se bo začela na Rifu
O protestih, ki so v Maroku izbruhnili konec oktobra, smo poročali že ob njihovem začetku - za dodatne informacije priporočamo prisluh offsajdu Maroški zbogom in hvala za vse ribe. Policisti so ribiču Mouchine Fikriju, iz pristaniškega mesta Al Hoceima, zasegli izven sezone ulovljene mečarice in ulov stisnili v stiskalnici, kamor je splezal tudi Fikri, ki je nameraval rešiti svoj ulov. Policist je vozniku tovornjaka s stiskalnico zaničljivo ukazal naj zmečka ulov skupaj s Fikrijem. Ribištvo za mnoge lokalne prebivalce v nerazvitem severnem delu Maroka predstavlja pomemben vir dohodka. Drug problem, ki ga je zgodba odstrnila, so etnična trenja med arabskim in berberskim oziroma amazigskim prebivalstvom.
Po osmih mesecih protestiranja ljudsko gibanje oziroma Al Hirak al Shaabi ni doseglo svojih zahtev po policijski preiskavi umora ribiča in izboljšanju gospodarskih razmer v regiji. Protesti so se v zadnjih dveh tednih stopnjevali, stopnjevala pa se je tudi represija. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v tem času aretiranih okrog 40 aktivistov. Nekateri so bili sicer izpuščeni, a ne gre prezreti aretacije Nasserja Zefzafija, neformalnega vodje protestov. V pristaniškem mestu Al Hoceima od aretacije dalje neprekinjeno potekajo protesti, imeli so celo 3-dnevno splošno stavko.
Razloge za protest pojasni nizozemsko-maroška antropologinja Miriyam Aouragh (na sliki).
Nasserja Zefzafija so oblasti aretirale prejšnji ponedeljek, torej konec maja, ker je prekinil molitev v mošeji. To je storil, ker je imam blatil proteste in širil državno propagando. Po treh dneh skrivanja so ga oblasti ujele in aretirale, kar je sprožilo množične proteste. Več o Zefzafiju pove Aouragh.
Še ena izmed vidnejših članic gibanja, Silya Ziani, je bila aretirana v ponedeljek.
V soboto so tako policisti v Al Hoceimi več sto protestnicam preprečili, da bi se pridružile shodu. Ob vseh aretacijah se krog aktivistov vse bolj zožuje.
Poleg napadov na aktiviste pa so oblasti napadle tudi gibanju naklonjene novinarje. Več tujih novinarjev je bilo ob zaostrovanju situacije izgnanih iz države, nekateri lokalni novinarji se skrivajo pred oblastmi. Organizacija Poročevalci brez meja je že obsodila dejanja maroških oblasti. Aouragh meni, da zastaševanje deluje zgolj do neke mere, nato pa doseže nasprotni učinek.
K umiritvi strasti so pozvale tudi nekatere vladne stranke, ki so pozvale notranjega ministra, da zmanjša uporabo nasilja. Predlagali so tudi načrt za milijardo dolarjev vredne investicije v regijo Rif, a protestniki so zadržani. Kot pojasni Aouragh, protesti potekajo že od arabske pomladi leta 2011, in v tem času se je situacija še poslabšala.
Protesti tekom arabske pomladi in gibanja 20. februar leta 2011 sta Maroku prinesla ustavni referendum. Ta je prenesel nekaj izvršnih funkcij s kralja na premiera, ki ga mora po novem kralj imenovati iz stranke, ki je zmagala na volitvah. Gibanje 20. februar je sicer pozivalo k bojkotu referenduma, saj ni prinašal večjih ekonomskih sprememb. Ali te spremembe lahko doseže gibanje al Hirak, komentira Aouragh.
Še ena pomembna sprememba, ki jo je prinesel ustavni referendum, je sprejetje amazinškega jezika kot uradnega maroškega jezika. Amazigi, oziroma Berberi, kot jih imenujejo Arabci, so avtohtono ljudstvo v Severni Afriki. Velikost njihove populacije v Maroku se ocenjuje nekje med 14 in 20 milijoni, kar je precejšen delež glede na to, da ima Maroko okrog 34 milijonov prebivalcev. Etnična trenja med arabskim in amaziškim prebivalstvom v Maroku so velika, saj so javne službe mnogokrat rezervirane za prve. A kot pojasni Aouragh, gibanje al Hirak ta nasprotja presega.
Oblast se proti gibanju bori tudi s širjenjem napačnih informacij o gibanju. Dva taka primera sta, da je gibanje Al Hirak separatistično, saj uporablja svojo zastavo, oziroma da gre za provokacije s strani fronte Polisario. Medtem ko drugi očitek ne drži vode, Aouragh uporabo amaziške zastave pojasni s tradicijo uporov v regiji Rif. Tu so se namreč zgodili pomembni upori proti španski in francoski nadvladi v prvi polovici dvajsetega stoletja.
Medtem ko so upori proti kolonialistom na severu Maroka še potekali, sta se Francija in Španija o osamosvojitvi pogodili z maroškim sultanatom. S tem se uporniki z Rifa niso strinjali, zato se je konec petdesetih zgodil še notranji spopad med vojsko sultanata in uporniki s severa, ki so bili krvavo zatrti. Govorjenje o tem delu zgodovine je v Maroku do nedavno veljalo za prepovedano, zaključi Aouragh.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj