Françoisafrique
Štiri leta so minila, odkar se je francoski predsednik François Hollande v svojem prvem uradnem obisku Afrike, bolj natačno Senegala, zavezal k odprtju novega poglavja v zgodovini odnosov med francosko peto republiko in njenimi nekdanjimi kolonijami. Postkolonialni odnos med omenjenimi stranmi je večkrat označen s tvorjenko Françafrique. Izraz, ki ga je premierno uporabil prvi predsednik neodvisne Slonokoščene obale, Félix Houphouët-Boigny, je imel sprva pozitivno konotacijo simbioznega odnosa med enakopravnimi partnerji, osamosvojitve frankofonskih držav v 60. letih 20. stoletja pa so kaj hitro pokazale neko drugo sliko.
Françafrique se je v zahodni in srednji Afriki manifestiral v obliki javne ali prikrite podpore nedemokratičnim režimom s strani Pariza, ki jim je nad glavo stalno visela grožnja s strani Francije podprtega državnega udara v primeru odmika od zaželene politike. V želji po surovinah so francoske vlade sklepale netransparentne posle v podsaharski Afriki, katerih pozitivne finančne učinke so le redko občutili tamkajšnji državljani. Kljub obljubam številnih minulih predsednikov in premierjev Francije o končanju takšnih praks, sistem mrež in povezav, sklenjenih od predsedovanja Charlesa de Gaulla dalje, še živi. Zadnji, ki je napovedal smrt te politike, je aktualni predsednik Hollande. Kaj si o tej napovedi ob izteku Hollandovega mandata misli, nam pove Marie Bazin iz nevladne organizacije Survie, ki se ukvarja s francoskimi odnosi z bivšimi kolonijami.
Zakaj ostajajo politične obljube prek spektra francoskih interesov na kontinentu neuresničene že desetletja, opiše Bazin.
Od osamosvojitev kolonij dalje je glavni interes Francije v Afriki vedno izhajal iz energetskih potreb. V preteklosti so večino pogodb v energetskem sektorju pridobivale francoske državne firme, danes pa gre večinoma za privatna podjetja. Ena od takih je naftni gigant Total, ki pa je v preteklosti od države odkupil Elf, vključno z njegovimi naftnimi črpališči v podsaharski Afriki.
Čad uživa v očeh Francije poseben status, saj gre za strateško pomembno državo v tako imenovani globalni vojni proti terorizmu. Od leta 2014 je tako v državi še bolj kot sicer prisotna francoska vojska. Svoj pogled na to posredovanje poda Paul Melly z londonskega inštituta za mednarodne odnose Chatham House.
Prisotnost francoske vojske vsekakor ni omejena le na Čad, pač pa se razteza po celotnem Sahelu. Največji kontingent je trenutno nastanjen v Maliju, kjer so francoske enote posredovale leta 2013.
Tako imenovana operacija Barkhane je trenutno aktivna v Mavretaniji, Burkini Faso, Nigru in že omenjenima Čadu ter Maliju. Grožnja terorizma zagotavlja francosko prisotnost v regiji za nedoločen čas. Pojasni Marie Bazin.
Vojaška posredovanja na podlagi humanitarnih in varnostnih razlogov, v sodelovanju ali vsaj z odobravanjem regijskih partnerjev in oziroma ali Varnostnega sveta Združenih narodov, so nekateri analitiki poimenovali kar za Hollandovo doktrino. Priljubljena destinacija za francosko vojsko ostaja Srednjeafriška republika. Od osamosvojitve oziroma od leta 1960 dalje so francoske enote tam posredovale kar sedemkrat. Situacijo, ki je vodila k vnovični intervenciji, opiše Melly.
Hollande je večinoma uspešno prepričal francosko javnost o nujnosti vojaških posredovanj iz varnostnih ali humanitarnih razlogov. Nekoliko bolj kritičen pogled na še vedno trajajočo operacijo Sangaris v Srednjeafriški republiki ima Bazin.
Eden od orodij nadzora Francije nad nekdanjimi kolonijami je vsekakor dejstvo, da so države, ki uporabljajo tako imenovani CFA Frank, skupno valuto zahodno- in srednjeafriških držav, dolžne imeti 65 odstotkov denarnih rezerv shranjenih v Parizu, saj tamkajšnje ministrstvo deluje kot garant za valuto. Ureditev, ki izvira še iz časa osamosvajanja, opiše Marie Bazin iz organizacije Survie.
Bolj pozitiven aspekt sistema predstavi Paul Melly z inštituta za mednarodne odnose Chatham House.
Melly podkrepi svoje stališče s primerom iz Slonokoščene obale.
Bazin vztraja, da trenutni status quo bolj škodi kot pomaga, saj državam onemogoča neodvisnost.
Bazin je prav tako mnenja, da je argument stabilnosti pretirano poudarjen, saj naj bi za le-to zadostovalo, če bi države v Franciji imele le 20-odsotni delež rezerv. Tuje rezerve niso edino orodje kontrole, ki se ga poslužujejo v Franciji.
Paul Melly poudarja, da je za boljše razumevanje situacije treba razumeti, da odnosi med državniki Francije in nekaterih podsaharskih držav niso vedno le politične narave.
V času Hollandovega mandata so vendarle te osebne povezave potisnjene nekoliko v ozadje, pogovori med državami pa potekajo na bolj formalni ravni. K temu je pripomogla ukinitev tako imenovanega oddelka za Afriko, ki je več desetletij deloval kot netransparenten vzporedni kanal za komunikacijo med Parizom in predsedniškimi palačami podsaharske Afrike. Bazin vseeno poudarja pomen izobraževanja in jezika za dobre odnose afriških in francoskih elit.
Ravno ta povezanost daje Franciji poseben status v vse bolj globaliziranem svetu. Na afriških trgih, kjer so nekoč uživala monopol, morajo sedaj francoska podjetja tekmovati z ostalimi razvitimi in razvijajočimi se državami, kot pojasni Melly.
Demokratične in svobodne predsedniške volitve v Franciji bodo potekale v aprilu in maju prihodnjega leta. Prvega favorita zaenkrat ni, a kot pravi Bazin, spremembe na čelu države verjetno ne bodo prinesle že tolikokrat obljubljene smrti Françafrique. Razlika med največjima strankama v tej sferi je zgolj kozmetična.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj