Mapuči, ljudje čilske zemlje
V Čilu bodo jutri potekale splošne volitve, na katerih bodo volivci izbirali sedemindvajset izmed petdesetih članov senata in vseh 155 članov spodnjega doma parlamenta, ki skupaj tvorijo zakonodajno vejo oblasti. Obenem bodo odločali o celotni sestavi regionalnih odborov. A osrednji politični dogodek so brez dvoma predsedniške volitve, ki bodo dale naslednika Sebastiána Piñere. Njegov drugi štiriletni mandat so zaznamovali množični protesti, bolj kot po njih pa bo Piñera pomnjen po represiji, s katero je državni aparat poskušal nasilno zatreti legitimno izražanje nezadovoljstva predvsem s slabimi ekonomskimi razmerami, koščku svojevrstnega mozaika dediščine diktature Augusta Pinocheta.
Protestniški val je svoj vrhunec doživel v letih 2019 in 2020, njegov del pa so bili tudi pripadniki staroselskega plemena Mapuče. Če se je sčasoma razredčeno jedro protestniškega gibanja, ki je organiziralo največje proteste v zgodovini Čila in pri oblasti uspelo z nekaterimi zahtevami, kasneje na ulice odpravljalo sporadično, so Mapuči svoj boj za pravice nadaljevali z nezmanjšano gorečnostjo. V današnji Južni hemisferi bomo predstavili, kje med sprego politike in kapitala se nahajajo pravice tega staroselskega plemena, ter skozi prizmo preloma, ki naj bi se obetala čilski politiki, poskušali ugotoviti, kaj, če sploh kaj, bi ta obetana demokratizacija pomenila za Mapuče.
V mapudungunu, jeziku Mapučev, njihovo ime pomeni ljudje z dežele oziroma zemlje. S populacijo 1,7 milijona so največje staroselsko ljudstvo v Čilu, kjer živijo predvsem na področju med središčem in jugom države, in predstavljajo skoraj desetino čilskega prebivalstva. Njihov dom sicer predstavljata tudi južnozahodni del Argentine in Patagonija. Kratko zgodovino Mapučev in njihov položaj znotraj čilske identitete predstavi John Bartlett, neodvisni novinar iz Čila.
Mapuški konflikt v sodobnosti datira v zadnje desetletje prejšnjega stoletja, ko je – s prehodom iz diktature v demokracijo – pozornost pridobil ob gradnji hidroelektrarne Ralco, katere razlivne površine so vključevale za Mapuče sveto zemljo in eno izmed njihovih pokopališč. Korenine konflikta sicer segajo mnogo globlje, v čas osamosvojitve Čila od španske krone leta 1818, ko je bila k ozemlju republike priključena tudi mapuška zemlja. Rodrigo Acuña, profesor španskih in latinskoameriških študij na Univerzi Macquarie v Sydneyju, pojasni, da je bila staroselcem ob priključitvi obljubljena ohranitev njihovega ozemlja, a vsakokratna čilska oblast dogovora ne spoštuje.
Iz slišanega izhajata osnovni zahtevi Mapučev, to sta vrnitev zemlje, ki jim zgodovinsko pripada, in pravica do samoodločbe. Ker pa sta v navzkrižju z interesi politike v odnosu do gospodarskega sektorja, ostaneta preslišani. Močan vpliv imajo zlasti podjetja tako v domači kot tuji lasti, ki izkoriščajo tamkajšnje naravne danosti.
Naslavljanje mapuškega konflikta je sicer bilo del Piñerove politične agende. A zdi se, da je ta želel problem, kot ga razume, rešiti le do te mere, da ne velja več za motečega. V skladu s to mentaliteto poskusi, da bi se konflikt razrešil, kakopak niso bili uspešni, pove Bartlett.
Po Acuñevem mnenju omenjenih poskusov niti ne gre jemati resno. Piñera, z 2,4 milijarde evrov premoženja četrti najbogatejši Čilenec, je predstavnik politične klike, ki ji nerazrešeni mapuški konflikt prej koristi kot pa škodi, zato je ohranjanje statusa quo zanj povsem dovolj.
Najmnožičnejši protesti Mapučev so sicer potekali prejšnji mesec. Dvanajstega oktobra, na dan, prej poznanega pod imenom Kolumbov dan, ki obeležuje prihod Krištofa Kolumba v Ameriko, so dosegli tudi prestolnico Santiago. V odgovor na proteste in teroristična dejanja, kot vlada označuje uporno zažiganje tovornjakov in zgradb v lasti gozdarskih podjetij, ki ga izvajajo mapuški aktivisti, je Piñera v regijah Biobío in Araucanía razglasil izredne razmere in tja napotil vojsko. Opiranje na vojsko za nasilno vzpostavitev javnega reda in miru spomni na proteste iz leta 2019, ko je vojska v ta namen posredovala prvič po koncu Pinochetove diktature, pri zatrtju pa je, tako tokrat kot takrat, prišlo do smrtnih žrtev.
Kot opozarja Bartlett, je med protesti možno povleči stične točke, pri čemer sam izpostavlja momentum, ki je Mapučem omogočil, da se je za njihov konflikt začela zanimati širša javnost.
Povod za večkrat omenjene proteste leta 2019 je bil vladni zakon, ki je zvišal ceno mesečnih vozovnic za javni promet. Za navidez banalnim razlogom, ki je na ulice pognal več kot milijon ljudi, se je sicer skrivalo že dalj časa tleče nezadovoljstvo. Kljub sorazmerni gospodarski razvitosti je Čile ena od držav z največjo neenakostjo pri porazdelitvi bogastva na svetu. Temelji za to so bili postavljeni konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Pinochetov Čile postal tako imenovani neoliberalni eksperiment čikaške ekonomske šole na čelu z Miltonom Friedmanom in Arnoldom Harbergerjem, rezultati privatizacijske politike pa se kažejo še danes, razlaga Acuña.
Leta 1981 izpeljana privatizacija je med drugim obsegala zdravstveni, šolski in pokojninski sistem. Prav slednji se je izkazal za popolno katastrofo, saj so zasebni pokojninski fondi ljudi zavedli z obljubami, da bo njihova pokojnina višja, če vlagajo vanje, ne pa javne sklade.
V Čilu se je z volitvami v ustavodajno skupščino, ki so potekale letošnjega maja, sicer začel proces pisanja nove ustave. Trenutno veljavna je, sicer dopolnjena z amandmaji v letih 1988 in 2005, še iz časa Pinochetovega režima. Po Bartlettovem prepričanju sestava ustavodajne skupščine nakazuje spremembe v čilski družbi, ki gredo v smeri reprezentiranosti do sedaj zapostavljenih skupin.
Za prvo predsednico ustavodajne skupščine - vodenje tega telesa namreč poteka po krožnem sistemu - je bila izvoljena univerzitetna profesorica Elisa Loncón, zagovornica enakopravnosti žensk in pripadnica Mapučev. Kako pomembna je njena izvolitev tako v simbolnem kot dejanskem pomenu?
Čeprav je ustavodajna skupščina šele dodobra začela s procesom pisanja nove ustave in je o sadovih njenega dela še preuranjeno govoriti, Bartlett meni, da Čile s tem stopa na pot večje demokratičnost in vključujočnosti.
Prvi indici, za katero smer se bo Čile, za katerega se zdi, da se nahaja na razpotju, odločil, bo jasno po izvolitvi novega predsednika. To se verjetno ne bo zgodilo v nedeljo zvečer po zaprtju volišč, temveč v drugem krogu. Za preboj vanj imata po javnomnenjskih raziskavah največ možnosti skrajnodesni republikanec José Antonio Kast in socialdemokrat Gabriel Boric. Ne glede na to pa bo boj Mapučev za svoje pravice, sodeč vsaj po zgodovinskih izkušnjah, časovno presegel mandat kateregakoli od njiju.
Južno hemisfero sta pripravila vajenka Zala in Fabjan.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj