Slepi tir vlaka na Formozo
Vdori kitajskih vojaških letal, kibernetski napadi in neizživete sanje o priključitvi, četudi z vojaškim posredovanjem. Politična napetost v Tajvanski ožini je po najobsežnejših kitajskih vojaških akcijah v tajvanskem zračnem in morskem prostoru zmeraj intenzivnejša. Razmere med Ljudsko republiko Kitajsko in Republiko Kitajsko oziroma Tajvanom naj bi bile zdaj najbolj napete v zadnjih štirih desetletjih. Medtem ko je kitajski predsednik Ši Džinping v iztekajočem se tednu Kitajcem obljubil, da bo Tajvan po mirni poti zopet moral postati del Velike Kitajske, so na Tajvanu težnje po popolni neodvisnosti najmočnejše v zgodovini.
Tajvan, ki ga kot samostojno državo priznava zgolj petnajst držav, je že od zgodnjih povojnih let sopomenka za politično dvoumje. Otok, ki je bil nekoč pod imenom Formoza portugalska kolonialna last, ima namreč svojevrsten in predvsem edinstven politični status, ki ga ne smemo primerjati niti s Hongkongom, čeprav naj bi bila njuna politična avtonomija pod geslom »ena država, dva sistema« primerljiva. Tajvan je de facto avtonomna država, ki sicer ni del organizacije Združenih narodov, a ima svojo ustavo in demokratično izvoljeno vlado in deluje popolnoma neodvisno od celinske Kitajske. Medtem si ga Ljudska republika Kitajska brezpogojno lasti kot nesporen del njenega teritorialnega ozemlja.
Zlasti zaradi dualnosti političnega in ekonomskega sistema in več kot sedemdesetletne zgodovine politične negotovosti je nedavno dogajanje v mednarodni skupnosti sprožilo pozive k prekinitvi kitajskih vojaških intervencij in svarila pred morebitno vojno, ki bi lahko trajno zaznamovala širšo regijo in pretresla razmerja moči med svetovnimi velesilami. Jonathan Sullivan, profesor političnih znanosti z Univerze v Nottinghamu, razloži, kako je Ljudska republika Kitajska intenzivirala vojaške intervencije v Tajvanski ožini.
V primerjavi s preteklimi desetletji je možnost kitajskega vojaškega posredovanja, ki bi vodilo v aneksiranje Tajvana celinski Kitajski, večja. Kitajska svojo vojaško moč zmeraj bolj izkazuje tudi na vojaških paradah, ki so z vsakim letom večje, a je zlasti zaradi strateškega položaja Tajvana, ki uživa veliko podporo zahodnih velesil, uspešnost izvršitve morebitnega vojaškega napada uganka.
Največji vdor kitajskih letal v zračni prostor Tajvana na prvi oktobrski dan je sovpadal z 72. obletnico nastanka Ljudske republike Kitajske. Po navedbah tajvanskega ministrstva je v dveh valovih tajvanski zračni prostor prečkalo 38 letal, med njimi tudi strateški bombniki, ki lahko nosijo jedrsko orožje. Tajvan je kmalu po vdoru v zrak poslal vojna letala in vključil obrambne raketne sisteme za sledenje, a je bilo ravnanje tajvanske vlade bolj kot poskus zagotavljanja varnosti mlin na vodo Kitajski, ki lahko s tovrstnimi odzivi preuči vojaško strategijo Tajvana, izpostavi Sullivan.
Le nekaj dni po največjem zračnem vdoru so na Tajvanu obeležili dan državnosti, katerega praznovanje je bilo prav tako pospremljeno s kitajskim prečkanjem tajvanskega zračnega prostora. Predsednica Tajvana, Caj Ingven, ki je bila kot izrazita nasprotnica Pekinga na položaj izvoljena leta 2016, je ob praznovanju poudarila, da so težnje Kitajske po ponovni združitvi, ki jih ob največjem prazniku tajvanske demokracije uteleša na način provokacij z letalskimi intervencijami, zavržne, in dodala, da Tajvan ne bo klonil pod pritiskom Kitajske. Direktorica Inštituta za tajvanske študije Univerze v Nottinghamu, Chun-Yi Lee, pojasni, da Kitajska s takšnimi letalskimi akcijami ob prazničnem času že vrsto let simbolično uprizarja svojo moč.
Kitajsko ustrahovanje Tajvancev s preletavanjem vojaških letal nikakor ni novost. Podoben vzorec ustrahovanja je moč zaznati v obdobju pred prvimi demokratičnimi predsedniškimi volitvami na otoku leta 1996.
Kitajska sla po priključitvi Tajvana je sicer zgodovinsko dejstvo, a gre po mnenju profesorja mednarodnih odnosov Chien-Kai Chena z Univerze Rhodes v Memphisu za preusmerjanja pozornosti od problemov kitajske notranje politike. Kitajska gospodarska rast se je v zadnjem času upočasnila, poleg tega pa so v Kitajsko oči uprte zaradi izbruha epidemije in trgovinske vojne z Združenimi državami Amerike.
Ker so bili Kitajci vajeni nagle gospodarske rasti, ki se je sedaj upočasnila, je eden od načinov, kako vrh kitajske politike legitimizira svoj položaj, tudi večje poudarjanje nacionalističnih inspiracij. Tajvan se zdi pri tem enostavna tarča, saj je ideja Velike Kitajske zapisana v kolektivni spomin, prebivalstvo Kitajske pa je s tem, ko je vsaj na zunaj videti, da bo priključitev Tajvana stekla v naslednjih letih, pomirjeno, meni profesor političnih znanosti z Univerze v Las Vegasu, Austin Wang.
Zgodovina Tajvana kot zadnjega elementa, ki Kitajsko oddaljuje od ideje Velike Kitajske, sega v zadnja leta 19. stoletja, ko je Tajvan okupirala Japonska.
Tajvan za Kitajsko ne drži zgolj simbolnega pomena, temveč bi se Kitajski ob priključitvi otoka odprla možnost legitimnega povečanja vpliva na območjih v Južnokitajskem morju. Sicer ambicije Kitajske po večjem vplivu v Jugovzhodni Aziji v zadnjem času jezijo tudi Filipine in Vietnam, Kitajska namreč v morju, ki si ga lastita, gradi otoke. Tajvan je tako prva geografska ovira, ki bi jo lahko Kitajska s priključitvijo obšla, pojasni Chen.
Poslušate oddajo Južna Hemisfera na valovih Radia Študent. V prvem delu oddaje smo se posvetili kitajskim vojaškim intervencijam in njihovi teži, sedaj pa bomo pogled usmerili na Tajvan in možnosti spremembe političnega statusa te avtonomne države.
Mednarodna pozornost je bila v preteklih letih usmerjena predvsem na dogajanje v Hongkongu in kitajski zakon o nacionalni varnosti. Zaostrena politika Pekinga v Hongkongu, ki je pripeljala do omejitve samoodločbe in množičnih protestov, je pustila svoj pečat tudi pri problematiki Tajvana. A za razliko od Hongkonga, ki je geografsko del celinske Kitajske, imajo vojaške intervencije na Tajvanu bistveno večje zunanjepolitične razsežnosti, razloži Lee.
Kljub temu da so separatistične težnje Tajvana po javnomnenjskih anketah najmočnejše, bi razglasitev neodvisnosti povzročila več težav kot ugodnosti. Tajvan trenutno kot popolnoma neodvisnega prepoznava petnajst držav; to so večinoma majhne otoške in srednjeameriške države, ki so neposredno odvisne od Združenih držav Amerike. ZDA medtem Tajvana ne prepoznavajo kot samostojnega, saj je Kitajska zagrozila s prekinitvijo diplomatskih odnosov vsakomur, ki bi prepoznal neodvisnost Tajvana. Poleg tega bi dokončna osamosvojitev izzvala vojaški konflikt, ki bi se po vsej verjetnosti končal kot merjenje moči med Kitajsko in zahodnimi velesilami. Odkriti naklonjenosti osamosvojitvi navkljub je torej največji problem razglasitev le-te, pojasni Chen.
Čeprav so Tajvanci etnično in zgodovinsko vezani na Kitajsko, je z življenjem v demokratičnem sistemu ta razsežnost tajvanske identitete usahnila. Od prvih predsedniških volitev pred petindvajsetimi leti se je število ljudi, ki se identificirajo s Kitajsko, močno zmanjšalo, izpostavi Wang.
Največja razlika, ki gre seveda najbolj v nos prav Kitajski, je tajvanska politična ureditev in zunanjepolitična strategija. Tajvan se je uspel diplomatsko približati zahodnim velesilam in se predstavlja kot demokratični antipod Kitajski. Ob tem, da je tajvanski politični vrh pod vodstvom Demokratične napredne stranke izrazito antikitajski in da je Tajvan del globalnih dobavnih verig, je podpora Združenih držav Amerike očiten izraz iskanja interesa – to pa seveda izziva konflikt s Pekingom.
Trenutna tajvanska vlada pod vodstvom Caj Ingven je Kitajski izrazito nenaklonjena, čeprav Tajvan in Kitajska še vedno gospodarsko sodelujeta. A ob nadaljevanju protikitajskega diskurza bi lahko Kitajska ob vojaških intervencijah Tajvanu zagrozila denimo tudi z embargom in morebitnimi kibernetskimi napadi, ki ne bi bili novost, saj naj bi se ti dogajali med vrhom epidemije koronavirusa, ko je Kitajska na otoku sprožala lažne novice o visokih številkah okužb, čeprav je bil Tajvan ena od držav, ki je najbolje prestala krizo. Trenutno vodstvo tajvanske vlade je kljub vsemu vendar antikitajsko, kar bi se lahko po naslednjih volitvah spremenilo, s čimer bi se odnosi s Pekingom postavili na nove temelje.
Tajvanci so tako kljub temu, da imajo moč samoodločbe, odvisni od kitajskih stališč in groženj, ki bi se lahko ob nepragmatičnih odločitvah tajvanske politike uresničile. Ravno zato je namera o razglasitvi neodvisnosti neuresničljiva, pretežno pragmatični Tajvanci so namreč kljub želji po popolni osamosvojitvi bolj naklonjeni ohranjanju obstoječih razmerij.
Kitajske vojaške intervencije v Tajvanski ožini je tako moč razumeti kot preusmerjanje pozornosti od notranje politike in težavne zunanje politike, a želja Kitajske po priključitvi Tajvana, kakorkoli že bo ta izvedena, je kot matematična neznanka. Učinkovitejšemu reševanju tajvanske geopolitične zanke ne pripomore niti tajvanska vlada, ki s protikitajskim diskurzom napetosti še poglablja. Preuranjeno je napovedovati vojno ali dodatno zaostrovanje konflikta, Tajvan je vendarle minorna ovira na poti k uresničitvi kitajskih aspiracij po osvojitvi naziva prve svetovne velesile. Tajvanski sen o popolni neodvisnosti in koncu strahu pred nadvlado Kitajske je tako v domeni svetovnih velesil in njihovega razmerja moči. Razglasitev neodvisnosti se v zgodovino ne bo zapisala še lep čas, Kitajska bo po prvotni impulzivnosti nadaljevala premišljeno, zahod pa bo iskal interes.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj