Smrt na prvi dotik
Drage poslušalke, poslušalci in tiste druge, današnja Južna hemisfera bo ponovno plula po mavričnih valovih, natančneje, preiskovala bo, katere čeri so usodne za pripadnike in pripadnice spolnih manjšin po svetu, ki so zaradi svoje spolne identitete ali spolne usmerjenosti lahko ob življenje. Zadnje objavljeno poročilo o Državno sponzorirani homofobiji po svetu, ki ga je pripravilo mednarodno gejevsko in lezbično združenje, v nadaljevanju ILGA, namreč navaja, da v kar 76 državah članicah Združenih narodov še vedno obstaja diskriminatorna zakonodaja, ki kriminalizira zasebne, konsenzualne istospolne odnose. Na milijone ljudi je tako zaradi svojih intimnih praks lahko preganjanih, mučenih, zaprtih ali celo usmrčenih.
Večina zakonodajnih praks v zgoraj omenjenih 76 državah prepoveduje specifične oblike spolnih odnosov ali intimnosti med pripadniki ali pripadnicami istega spola. V nekaterih primerih so zakoni ohlapno ali nejasno oblikovani, od omemb razuzdanosti do zločinov proti morali ali naravnemu redu. V večini primerov so ti zakoni dediščina kolonializma, tisti, ki odnose med posameznicami in posamezniki istega spola kaznujejo s smrtjo, pa so utemeljeni na islamskem šeriatskem pravu in posredni ali neposredni implementaciji slednjega v državni pravni red. Lanskoletno poročilo visokega komisariata ZN za človekove pravice navaja, da se s smrtno kaznijo lahko kaznuje "krivce" sporazumnih istospolnih odnosov v Afganistanu, Bruneju, Iranu, Mavretaniji, Nigeriji, Savdski Arabiji in Jemnu. Zakonska podlaga za tovrstno kazen pa obstaja še v Pakistanu, Katarju, Somaliji in Združenih arabskih emiratih.
V prvem delu današnje oddaje bomo skozi historično analizo islamskega pravoznanstva skušali predstaviti razloge za ohranitev smrtne kazni za sporazumne istospolne odnose v omenjenih večinsko muslimanskih državah. V drugem delu oddaje se bomo s sogovorniki posvetili vsakdanu, s katerim se soočajo LGBT+ osebe v posameznih državah. Od zgoraj omenjenih smo uspeli vzpostaviti stik z aktivisti in strokovnjaki v Afganistanu, Bruneju in Iranu.
Islamsko pravo oziroma šaria je skupek etičnih in moralnih kodov, ki imajo svoj izvor v dveh glavnih virih. Koranu na eni strani in pa v praksah preroka Mohameda, ki jih imenujejo Suna, oziroma tiste, ki so zapisane, tudi Hadit. Tradicionalno islamsko pravoznanstvo ob tem svoje sklepanje črpa iz pravnega konsenza, imenovanega idžma, na eni strani in analognega sklepanja, imenovanega kijás, na drugi strani. Razliko med obema oblikama sklepanja na primeru homoseksualnosti pojasni Junaid Jahangir, antropolog in profesor ekonomije na Univerzi MacEwan v kanadskem mestu Alberta. (Junaid Jahangir, je sicer tudi so-avtor knjige Islamic Law and Muslim Same-Sex Unions, op. a.)
Znotraj sunitskega in šiitskega islama se je nadalje razvilo več različnih interpretativnih šol idžme in kijása, ki med seboj različno opredeljujejo in kaznujejo analne spolne odnose. Sunitski islam sestavljajo štiri šole. Malíki, Šáfi in Hánbali za ta dejanja predpisujejo smrtno kazen. Sunitska šola Hánafi je pri tem bolj zmerna, o kazni odloča posamezen sodnik. Šiitski šoli Džafári in Zajdí sta veliko bolj radikalni in za analne spolne odnose predpisujeta smrt. Seveda zgolj v primerih, ko so ta dejanja prepoznana kot harám ali eno od prepovedanih človeških dejanj.
Islamsko pravoznanstvo prepovedana človeška dejanja nadalje deli v tri kategorije: livát oziroma analni seks, zina oziroma zunajzakonski spolni odnos - po domače tudi prešuštvo, in sihák, ki bi ga po domače lahko prevedli kot stiskanje ali mečkanje.
Na podlagi različnega tolmačenja teh treh dejanj islamsko šeriatsko pravo določa kazni. Natančnejšo obrazložitev sogovorca si lahko ogledate v videu, ki je pripet na koncu prispevka. Sledi kratek glasbeni predah, po katerem se vrnemo s pregledom zakonskih določb v Afganistanu, Bruneju in Iranu.
Macklemore & Ryan Lewis - Same Love feat. Mary lambert
Pozdravljene ponovno v oddaji Južna hemisfera, v kateri se tokrat posvečamo kriminalizaciji sporazumnih istospolnih odnosov po svetu, natančneje uzakonjeni smrtni kazni za tovrstna dejanja. V prvem delu oddaje smo spoznali pravno opredelitev analnega seksa oziroma livat, prešuštva oziroma zina in mečkanja oziroma sihák v šeriatskem pravu in možne kazni za ta dejanja. V drugem delu oddaje se bomo posvetili partikularnim primerom v posameznih državah.
Začenjamo v pretežno sunitskem Afganistanu, kjer je najbolj razširjena šola islama Hánafí. Čeprav afganistanska ustava določa, da je kodificirano pravo nadpostavljeno tolmačenju šeriatskega prava, je imelo slednje jurisdikcijo na območjih, ki formalnopravno niso bila uradno vključena v afganistanski pravni red. Istospolne odnose je pravo kategoriziralo kot prešuštvo oziroma zina, ki je bilo kaznovano s štirideset do sto udarci z bičem. V nekaterih provincah so dokazane prestopke kaznovali s kamenjanjem do smrti, a za izrek tovrstne kazni so bile potrebne najmanj štiri priče in v večini primerov so bile izrečene milejše kazni. Po umiku ameriških sil iz države in ponovnem prevzemu oblasti s strani talibov 15. avgusta lani pa se je situacija spremenila. Komentira Walid Muhammadi, afganistanski novinar, ki mu je državo uspelo zapustiti.
A vsi nimajo te sreče. Za mnogo pripadnic spolnih manjšin je že postopek pridobitve potnega lista lahko preveč nevaren. Komentira Jay Lester Feder, višji sodelavec mednarodne organizacije za pravice LGBT manjšin OutRight Action International, ki je januarja predstavila poročilo o nasilju nad spolnimi manjšinami v Afganistanu.
V primeru da je njihova spolna identiteta razkrita, so največkrat prisiljene v poroko. Pobeg za večino ni mogoč, saj je talibska oblast ženske zakonodajno podredila moškim, tako da so potovanja brez privolitve njihove družine ali uradnega zakonskega partnerja praktično nemogoče.
OutRight Action je poročilo pripravila skupaj z mednarodno nevladno organizacijo Human Rights Watch. V njem so dokumentirali šestdeset primerov nasilja nad pripadniki LGBT+ skupnosti, največkrat je šlo za skupinska posilstva, grožnje s smrtjo ali dejanske usmrtitve. Komentira Sara Bashi, programska direktorica organizacije.
Žrtve spolnega nasilja pa niso zgolj pripadnice spolnih manjšin, temveč tudi mnogi dečki in mlajši moški. Globoko zakoreninjena tradicionalna praksa v Afganistanu in nekaterih delih Pakistana, ki so jo talibi v devetdesetih sicer kaznovali s smrtjo, je institucija bače bazi oziroma plešočih dečkov, ki so največkrat spolni sužnji starejšim moškim. Čeprav ta praksa ni več splošno razširjena, je vzpostavila temelje za patriarhalni red, ki legitimizira nasilje močnejših nad šibkejšimi.
Ravno zaradi omenjene subordinacije osebe, ki se ne identificirajo kot moški, še težje poiščejo pomoč. Ob tem pa ne gre zanemariti tudi starostne strukture. Starejše osebe so mnogo manj mobilne in se največkrat vdajo pritiskom okolice.
Odgovornost za trenutno situacijo v Afganistanu pa ni zgolj na strani talibskih oblasti. Veliko mero cinizma, ko gre za vprašanje spolnih manjšin in zaščite njihovih pravic, so pokazale prav zahodne države, ki so med evakuacijo svojih državljanov na slednje pozabile ali pa si pilatovsko umile roke, meni Sara Bashi.
Naslednja država, ki jo bomo pobližje spoznali, je islamski sultanat Brunej, z nafto bogata država, ki leži na severovzhodni obali otoka Borneo v jugovzhodni Aziji. Tudi v Bruneju imajo hibridni pravni sistem, kjer se kodificirano sekularno pravo prepleta s šeriatskim. Oba pravna sistema analne spolne odnose oziroma liwat kaznujeta s smrtno kaznijo, v šeriatskem pravu je slednje uzakonjeno od leta 2014, v sekularnem pravu pa od leta 2019 dalje - z bičanjem ali kamenjanjem. Enaka kazen lahko doleti tudi tiste krive dejanja zina oziroma prešuštva. V primeru da prestopka ne potrdijo najmanj štiri priče, je neporočena oseba kaznovana s stotimi udarci z bičem in enoletno zaporno kaznijo. Poročene osebe dobijo zgolj 30 udarcev, vendar pa so lahko zaprte dlje, a največ sedem let.
Tudi sicer so spolne manjšine žrtve najrazličnejšega zunajsodnega nasilja, groženj in ustrahovanj, zaradi česar se mnogi ne odločijo razkriti se in svobodno živeti svojega spola. O izkušnjah življenja LGBT oseb v Bruneju smo se pogovarjali s Airulom, ki svoje spolne usmerjenosti javno ne želi razkriti. Ime sogovornika smo na njegovo željo spremenili.
Ena redkih, če ne celo edina nevladna organizacija, ki je zastopala pravice spolnih manjšin, je bil The Brunei Project, ki jo je leta 2015 skupaj z brunejskimi aktivisti ustanovil avstralski državljan Matthew Woolfe. V odsotnosti drugih nevladnih organizacij ali uradnih institucij za zaščito pravic spolnih manjšin je večina njihovih aktivnosti potekala preko družbenih omrežij.
Ta so se tudi za Airula izkazala za najbolj varen dostop do informacij in možnost spoznavanja istomislečih posameznic.
Kljub pritiskom mednarodne skupnosti da Brunej predpisano smrtno kazen umakne iz svoje nacionalne zakonodaje, se brunejski sultan, vrhovni poglavar te absolutne monarhije, temu jasno in očitno upira.
Zadnja država, ki so jo bomo v tem kratkem pregledu ogledali, je Iran, kjer prakticirajo islamsko pravoznanstvo šiitske šole Jafari. Slednja je v odnosu do prestopkov spolnih manjšin med najstrožjimi v islamskem svetu. Iransko islamsko kazensko pravo tako za analne spolne odnose oziroma liwat, dry humping* oziroma tafkhiz, pa tudi lezbične spolne odnose določa smrtno kazen, ki pa se v svoji izvedbi – javnim obešanjem – razlikuje od večine preostalih držav, ki take odnose kaznujejo s smrtjo kamenjanjem. V primeru, da obdolžencem krivda ni jasno dokazana, zanjo pa obstaja utemeljen sum, so vseeno lahko javno bičani in zaprti.
Kljub temu v državi s 84-milijonskim prebivalstvom obstajajo številne nevladne organizacije, ki spolnim manjšinam nudijo pomoč in svetovanje. Ena najbolj znanih je Rainbow Railroad for Queer Refugees, ki jo je leta 2006 ustanovil iranski gejevski aktivist Aršam Parsi. Organizacija z varnimi hišami v Iranu, Turčiji in Pakistanu pripadnicam spolnih manjšin pomaga pri pobegu iz države in pridobivanju azila v zahodnih državah. O svoji poti in vzpostavitvi Mavrične železnice na kratko Parsi, celotnemu intervjuju pa lahko prisluhnete v spletnem prispevku.
Ker je v islamu pravica do zasebnosti ena najsvetejših osebnih pravic, je večina sodnih ali izvensodnih primerov, ki smo jih opisali v prispevku, rezultat skrivnih videoposnetkov ali fotografij, ki pricurljajo v javnosti ali pa jih sodišča pridobijo oziroma izsilijo z mučenjem. Jahangir ob tem poudarja na dvoličnost šeriatskih pravnih sistemov v državah, ki za očitana dejanja predpisujejo smrtno kazen. Dejanje vohunjenja za nekom, torej kršitve njegove pravice do zasebnosti, je v koranu prepovedano, po šeriatskem pravu pa lahko tudi najstrožje kaznovano. Ironično pri tem je, da se v dokaznem postopku livat to dejstvo preprosto ignorira.
V ponedeljek se je v Ženevi začelo jubilejno 50. redno zasedanje Sveta OZN za človekove pravice, ki bo trajalo do osmega julija, ko bo ponovno izvoljen neodvisni poročevalec za spolno usmerjenost in spolno identiteto komisariata za človekove pravice, krajše IE SOGI. To funkcijo je do sedaj opravljal kostariški pravnik Victor Madrigal-Borloz, katerega glavna naloga je prav ozaveščanje in pomoč pri reševanju nasilja in diskriminacije oseb na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete. V osnutku svojega poročila navaja, da se kljub sorazmernemu izboljšanju stanja na področju zakonodaje, ki pravice raznospolnim manjšinam izenačuje, nekatere države – tudi v Evropi – še vedno trdovratno upirajo spoštovanju mednarodnega prava. Spet druge pa z novimi zakonodajnimi posegi, zelo podobnimi tistim iz temačnih časov polpretekle zgodovine, pravice slednjim še zmanjšujejo.
Pri tem je ironično, da je bila prav ostalina kolonialnega zakona proti sodomiji v Avstraliji temelj za sploh prvo uradno zaznambo komiteja OZN za človekove pravice, ki je leta 1994 v primeru Toonen vs. Australia potrdil, da kriminalizacija konsenzualnega istospolnega vedenja krši pravico do zasebnosti in svobode pred diskriminacijo. Ti sta kot temeljni človekovi pravici zaščiteni v mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, temeljni listini OZN, ki je začela veljati leta 1976 in ki so jo ratificirale vse takratne članice OZN. Tovrstni diskriminatorni zakoni ne vodijo zgolj h kršitvam pravice do svobode pred diskriminacijo, temveč tudi k arbitrarnim aretacijam, pridržanjem, mučenjem in izvensodnemu nasilju. Poleg tega države, ki izvajajo smrtno kazen za sporazumno, istospolno vedenje odraslih oseb, kršijo pravico do življenja, zapisanega v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah.
Čeprav imajo države članice OZN različne kulturne prakse in tradicije, raznolika stališča in pogosto nasprotujoče si javno mnenje, mednarodni pravni red vse države obvezuje, da spoštujejo univerzalnost človekovih pravic ne glede na prevladujoče družbene, kulturne in tradicijske vrednote, verska prepričanja ali splošno mnenje. Kriminalizacijo sporazumnih istospolnih odnosov moramo zato čimprej pustiti na smetišču zgodovine, ali kot v svojih prizadevanjih k progresivizaciji islama mnogo bolj radikalno predlaga Junaid Jahangir, spolne manjšine moramo izenačiti s heteroseksualno večino na vseh zakonskih področjih.
*spolni odnos brez neposredne oralne/analne/vaginalne penetracije
V podlagi prispevka smo poslušali skladbo Epic iransko-ameriškega skladatelja Šardada Rohanija
Naslovna fotografija: ILGA World
DODATNE INFORMACIJE ZA VEDOŽELJNE:
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
a avtor oddaje kaj ve o pravnem statusu nesporazumnih spolnih praks?
če kdo pol je avtor oddaje ziher najbolj podučen
Super informativna in poučna oddaja. Me pa malce moti posploševanje pri pripisovanju določenih karakteristik islamskim pravnim šolam. Prva stvar ob katero sem se ob branju spotaknil, je nedosledno naštevanje pravnih šol, saj od šiitskih manjka Izmailitska pravna šola, ki je v nekem splošnem narativu od vseh šiitskih pravnih šol najbolj konzervativna. Avtor v članku navaja, da sta šiitski pravni šoli Džafari in Zajdi radikalni pri kaznovanju analnih spolnih odnosov, sunitsko pravno šolo Hanafi pa tem označuje za najbolj zmerno. Dve stvari sta pri tem problematični. Prvič to, da če že zapademo v kanonsko interpretacijo pravnih šol in ne upoštevamo realpolitičnih okoliščin, moramo upoštevati, da sta si pravni šoli Zajdi in Hanafi v veliko aspektih zelo podobni, obe namreč veljata za najbolj "liberalni" znotraj svoje islamske ločine. Ustanovitelj pravne šole Hanafi Abu Hanifa je bil Zajdizmu naklonjen in je celo črpal določene prakse iz te pravne šole. Druga stvar, ki bode v oči je pomanjkanje konsistence v avtorjevem kategoriziranju in pripisovanju značilnosti določenim pravnim šolam. Kot sem že omenil, avtor pravni šoli Hanafi pripisuje zmernost, hkrati pa, ko govori v Afganistanu in kaznih za spolno prestopništvo v tej državi, kjer je tradicionalno glavna pravna šola Hanafi, zapiše, da za tovrstni prekršek ljudi kamenjajo. Avtor ne upošteva, da je v Afganistanu, kjer trenutno vladajo Talibi glavna določevalka pravnih zakonov doktrina Deobandi, ki sicer izhaja iz hanafizma, a je kot taka fundamentalistična, bolj podobna na primer vahabizmu, kar pomeni da gre proti tradiciji interpretacije pravnih šol. Avtor tako ne upošteva realpolitičnih okoliščin, ki od prihoda moderne in s tem t.i. nacionalne države in njenih institucij pogojujejo interpretacijo svetih tekstov iz katerih se islamsko pravo črpa. V tem kontekstu ni nič presenetljivegaa, če je bilo kaznovanje s kamenjanjem v praksi že pred ponovnim prihodom Talibov na oblast, saj je radikalizacija v interpretaciji oziroma togost le te, nekaj kar se je v zadnjih dveh stoletijih zaradi različnih razlogov že močno zakoreninilo v islamsko skupnost. Tudi sama interpretacija je tako zaradi svoje vedno večje institucionaliziranosti- v nasprotju s tradicionalnim islamom-v modernem islamu močno odvisna od politične oblasti, ki ima nadzor nad institucijami. Zanašanje na sam kanon pravne šole je potemtakem lahko zgolj stvar teoretske debate, ne pa aktualno političnega teksta.
Komentiraj