Vojna, ki ne izda svojega imena
Oboroženi spopadi v Demokratični republiki Kongo v različnih oblikah trajajo že od leta 1996. Takrat se je začela prva kongovska vojna, ki je dobila ime prva afriška svetovna vojna in je trajala eno leto. Koalicija sosednjih držav, med katerimi sta pomembno vlogo igrali predvsem Ruanda in Uganda, je odstavila predsednika Mobutuja Sese Sekoja, ki je pred tem državi vladal dvaintrideset let. Za boljše razumevanje aktualnega oboroženega konflikta v Kongu moramo najprej predstaviti ozadje te vojne.
Po državljanski vojni v Ruandi, ki je višek dosegla z genocidom Tutsijev in zmernih Hutujev, so večinsko hutujske sile, ki so bile odgovorne za poboj več kot 800 tisoč ljudi, zbežale v vzhodni Kongo. V Kongu so dobile zatočišče v begunskih taborih, ki jih je vodil Visoki komisariat Združenih narodov za begunce. Vlada Ruandske patriotske fronte, krajše RPF, ki je leta 1994 zmagala v državljanski vojni in prevzela oblast, je 1996 skupaj z ugandskimi zavezniki začela invazijo na vzhodni Kongo z namenom, da uniči oborožene milice, ki so zbežale iz Ruande. RPF je, da bi zakrila svojo vpletenost, vzpostavila uporniško skupino Zavezništvo demokratičnih sil za osvoboditev Konga, s francosko kratico AFDL, katere voditelj je s časom postal Laurent-Désiré Kabila. Kabila je leta 1997 prišel na oblast v Demokratični republiki Kongo, vendar je bila ta oblast šibka, predvsem zaradi vpliva ruandske vojske, ki je sestavljala večinski del njegovih varnostnih in vojaških sil. Kabila je zahteval umik ruandskih sil iz Konga in začel sodelovati s Hutuji, ki so bili prej njegovi nasprotniki. To je leta 1998 sprožilo drugo kongovsko vojno, ki se je končala junija 2003. Med vojno je bil kongovski predsednik Laurent-Désiré Kabila ubit, nasledil ga je njegov sin Joseph Kabila.
V skladu z mirovnim sporazumom iz leta 2002 so vojskujoči se sestavili tranzicijsko vlado in svoje sile združili v novo državno vojsko. Leta 2006 so bile v Demokratični republiki Kongo izpeljane volitve, sprejeta je bila tudi nova ustava, s tem pa se je končala tranzicijska doba. Vendar mirovni sporazum ni končal konflikta, ki se je fragmentiral in dobil bolj nepredvidljivo obliko ter se zamejil na vzhodni Kongo. Zaradi oddaljenosti od večjih mestnih središč pa ni več dobival veliko medijske pozornosti.
Ena izmed oboroženih skupin, ki je bila vzpostavljena po mirovnem sporazumu in se borila proti uradni državni vojski, je bil Nacionalni kongres za ljudsko obrambo, s francosko kratico CNDP. Skupina je bila uradno ustanovljena leta 2006, vodili pa so jo pripadniki kongovskih Tutsijev. M23, uporniška skupina, ki je danes med več kot sto oboroženimi milicami v središču konflikta na vzhodu Konga, je naslednica CNDP. Njihova zadnja uspešna akcija proti kongovski vojski, preden so letos ponovno postali aktivnejši, je bila leta 2012, ko so zasedli mesto Goma, prestolnico province Severni Kivu. Vendar jih je že leta 2013 državna vojska s pomočjo Združenih narodov prisilila, da so se umaknili v Ruando in Ugando. Razvoj Gibanja 23. marec, kot se uradno imenuje M23, predstavi Christoph Vogel, raziskovalec konfliktov v Centralni Afriki in avtor knjige Conflict Minerals, Inc.: War, Profit and White Saviourism in Eastern Congo.
Aktualna ofenziva M23 se je v Severnem Kivuju začela konec marca. Uporniki, ki so že zasedli strateško pomembne obmejne kraje, se ponovno približujejo mestu Goma, ki ima skoraj milijon prebivalcev. Že več kot 240 tisoč ljudi je letos zaradi ponovnih napadov moralo zapustiti svoje domove. Medtem je M23 kongovski vladi večkrat ponudil premirje in pozval k mirovnim pogajanjem, vendar se za zdaj vlada z njimi ni bila pripravljena pogajati. Za kaj se M23 bori, pojasni Vogel.
V sosednji Ruandi, ki jo Kongo obtožuje podpiranja pripadnikov M23, še zmeraj vlada stranka RPF, ki je na oblasti že vse od državljanske vojne in katere člani so predvsem Tutsiji. V M23 trdijo, da se zavzemajo za obrambo interesov Tutsijev, živečih v Demokratični republiki Kongo, proti hutujskim milicam, zato so naravni zaveznik RPF. Obtožbe o podpiranju M23, ki jih Ruanda zanika, je potrdilo 130 strani dolgo poročilo Varnostnega sveta Združenih narodov, ki je bilo predstavljeno avgusta in v katerem so po poročanju Reutersa dokazi, da so ruandske sile od novembra lani pomagale M23 pri njihovih vojaških operacijah. Ruandske sile so sodelovale predvsem pri zasedbi nekaterih pomembnih strateških točk, kot je vojaška baza v Rumangaboju. Poročilo Združenih narodov je sicer tajno.
Alex Ntung, raziskovalec na Univerzi v Kentu, sicer rojen v Demokratični republiki Kongo, pojasnjuje, da odnosi med Demokratično republiko Kongo in Ruando niso tako preprosti. Ruanda Kongo namreč obtožuje, da podpira skupino, imenovano Demokratične sile za osvoboditev Ruande, znano pod kratico FDLR. Uporniška skupina, ki je zdaj dejavna v vzhodnem Kongu, je bila ena izmed glavnih akterjev, odgovornih za genocid v Ruandi, katerega žrtve so bili predvsem pripadniki tutsijske etnične skupine. Glede na obtožbe naj bi Kongo FDLR zagotavljal podporo za boj proti M23.
Chouk Bwa & The Ångstromers - Fidelite
Poslušate Južno hemisfero na valovih Radia Študent. V prvem delu oddaje smo govorili o razvoju kongovskega uporniškega gibanja M23, ki je na vzhodu Demokratične republike Kongo osrednji nasprotnik vlade. A še zdaleč ni edini. V vzhodnem Kongu je po lanskih podatkih namreč aktivnih okoli 120 oboroženih skupin. Poleg že omenjenih M23 in FDLR lahko izpostavimo še ADF, islamistično uporniško skupino, ki naj bi bila, sicer brez dokazov, povezana z Islamsko državo. Izvira iz Ugande, vendar se je v devetdesetih letih pomaknila v Kongo. Vogel na kratko predstavi najpomembnejše med več kot sto militantnimi skupinami.
Kris Berwouts, samostojni raziskovalec in avtor knjig o zgodovini ter politiki Demokratične republike Kongo, pojasni, kdaj in zakaj se je na vzhodu države vzpostavilo toliko oboroženih skupin.
Zaradi številčnosti bojujočih se skupin in stopnjevanja konfliktov je kongovski predsednik Félix Tshisekedi v dveh vzhodnih provincah, in sicer v najbolj ogroženih Severnem Kivuju in Ituriju, maja lani razglasil vojno stanje. Vojska je nadomestila lokalne oblasti in dobila pooblastila, da prepove javna zborovanja in gibanje na nekaterih območjih ter preiskuje ljudi brez sodnega naloga. Kljub vojaški vladavini se razmere v obeh provincah niso izboljšale.
Eden od ukrepov, s katerimi so se kongovske oblasti poskušale spopasti s številnimi uporniškimi gibanji, so bili demobilizacijski programi. 17. marca letos je potekala slovesnost ob sprejetju novega demobilizacijskega programa, ki ga je predsednik Tshisekedi napovedal že avgusta lani. Novi program, namen katerega je razorožitev in ponovna integracija pripadnikov oboroženih skupin v skupnost, v primerjavi s prejšnjimi poudarja nujnost decentralizacije. Zato se bo odločevalska moč prenesla na predstavnike lokalnih oblasti. Poleg tega se program osredotoča na podporo skupnostim, v katere bi se razoroženi uporniki vrnili, pomembna sta predvsem izobraževanje in možnost zaposlitve. Za koordinatorja novega programa je bil kontroverzno imenovan nekdanji pripadnik ene izmed oboroženih skupin Tommy Tambwe.
V preteklosti so se vsi podobni programi izkazali za neuspešne. Bojujoči se, ki so odložili orožje, so bili tudi po več let pridržani v taboriščih, namenjenih demobilizaciji, od koder so nekateri zbežali in ponovno posegli po orožju. Ljudje, ki se jim je uspelo vrniti med civilno prebivalstvo, pa so ostali odločilno zaznamovani s svojo preteklostjo. Pretekle neuspehe in načrte za nove poskuse demobilizacije opiše Ntung.
Poleg državne vojske je v vzhodnem Kongu že dve desetletji prisotna misija Združenih narodov, znana pod kratico MONUSCO, ki naj bi spremljala in pomagala uresničiti mirovni sporazum, dosežen leta 2002 po drugi kongovski vojni. V očeh civilnega prebivalstva se je misija izkazala za nezmožno spopadanja s številnimi konflikti. Nezadovoljstvo je višek doseglo letos poleti, ko so se začeli nasilni protesti. Protestniki so zažgali objekte po več mestih v regiji, kjer so stacionirane modre čelade. Pripadniki misije so na proteste odgovorili s silo, pri tem pa je samo julija umrlo šestintrideset ljudi. Zaradi nasilnega odgovora na proteste je kongovska vlada avgusta iz države izgnala predstavnika misije Mathiasa Gillmanna, ki je po besedah vlade s svojimi neprimernimi izjavami prispeval k stopnjevanju nasilja. Delovanje MONUSCA opisuje Vogel.
Razloge za neupešnost in nedejavnost misije Združenih narodov nadalje razlaga Ntung.
Nov pomemben akter v spopadanju z oboroženimi skupinami v Kongu je postala Vzhodnoafriška skupnost, z angleško kratico EAC, ki jo sestavlja sedem držav: Tanzanija, Kenija, Burundi, Ruanda, Južni Sudan, Uganda in od marca Demokratična republika Kongo. Voditelji držav članic so aprila dosegli dogovor, da vzpostavijo skupno vojaško silo, ki bi pomagala doseči varnost v regiji. Na začetku novembra je kenijski parlament sprejel odločitev, da v Kongo pošlje več kot devetsto vojakov za začetno dobo šestih mesecev. Pred tem sta to na prošnjo kongovskih oblasti storili tudi Uganda in Burundi. O dinamiki v Vzhodnoafriški skupnosti in vlogi posameznih držav Vogel.
Preteklo nedeljo je Vzhodnoafriška skupnost po tem, ko se je M23 nevarno približal mestu Goma in se tam spopadel s kongovsko vojsko, naznanila nova mirovna pogajanja z oboroženimi skupinami, ki se bodo v kenijski prestolnici Nairobi začela v ponedeljek. Vendar že pred začetkom pogajanj obeti niso dobri, še posebej, ker se, kot pravi Vogel, pogajanj ne bodo udeležili predstavniki M23.
V Demokratični republiki Kongo oboroženim spopadom ni videti konca. Kongovska vojska je šibka, velikokrat vojaki sploh niso plačani, zato predsednik raje nagovarja državljane, naj se pridružijo milicam, ki se bojujejo proti gibanju M23. Šibke državne institucije, ki so take med drugim zaradi sto let trajajoče oblasti belgijskih kolonizatorjev, pa na vzhodu države niso sposobne vzpostaviti omrežja, s pomočjo katerega bi bili programi razorožitve in ponovne integracije upornikov v družbo lahko uspešni.
Konflikt v Demokratični republiki Kongo domačini včasih naslavljajo kot "vojno, ki ne reče svojega imena" (fran. la guerre qui ne dit pas son nom).
Vir fotografije: United Nation Photo, Flickr, All Creative Commons
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj