»Fare thee well« Afganistan!
»Mednarodne sile so v Afganistanu kot kirurgi, ki izrežejo rakasto tkivo in obdržijo vitalne organe nepoškodovane.« Tako nekako se je glasil zapis v priročniku ameriške vojske ob okupaciji Afganistana. Skoraj dvajset let po začetku ameriško vodene okupacije obubožane srednjeazijske države se zdi, da je okupacija uničila še preostanek vitalnih organov države, ki je tako rekoč v vojnem stanju že vse od invazije Sovjetske zveze ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Leta 2001 sprožena ameriško vodena operacija pod nesrečnim imenom »trajna svoboda« se po skoraj dveh desetletjih vojaške prisotnosti v državi vsaj navidez končuje. Trenutni sporazum v prvi vrsti vključuje umik ameriške vojske. V prvih 135 dneh naj bi ameriška vojska zmanjšala število vojakov na 8600, preostanek lastnih in ostalih mednarodnih enot pa v naslednjih 14 mesecih. Navkljub določenim zadržkom je tudi trenutna oblast pod predsedništvom Ašrafa Ganija pristala na izmenjavo zapornikov. Iz svojih zaporov naj bi že v naslednjem tednu izpustila tisoč talibskih zapornikov, talibi pa bi v zameno izpustili tisoč zapornikov afganistanskih varnostnih sil. Izmenjava zapornikov se sicer lahko še zaplete - talibi si namreč prizadevajo za izpustitev 5000 zapornikov.
Osrednji pogoji Združenih držav v dogovoru zadevajo vzpostavitev trajnega premirja napadov s strani talibov, prekinitev sodelovanja talibov s katerokoli organizacijo, ki bi potencialno ogrožala ZDA, in talibsko sodelovanje v notranje-državnih pogajanjih, ki naj bi se začela 10. marca v norveški prestolnici pod nadzorom Združenih držav, Nemčije, Indonezije in delegacije Združenih narodov.
Čeprav napovedan, celostni umik tujih enot iz Afganistana do nadaljnjega ostaja špekulacija, dodaja Benjamin Hopkins iz Univerze v Washingtonu, ki glede popolnega umika ameriške vojske ostaja skeptičen:
Ameriška prisotnost, tako vojaška kot politična, v osemnajstih letih v Afganistanu ni uspela ustvariti večje stabilizacije države in je v prenekaterih primerih ustvarila kvečjemu obratni učinek. Ne glede na to bi lahko morebitni nenadni umik ameriške vojske iz države slabo vplival na notranja trenja v državi. Ne pozabimo, da so se z ameriško prisotnostjo pretresla predhodna razmerja etnično pogojene notranje politike. Prav pod neposrednim ameriškim nadzorom se je vzpostavila tako trenutna politična oblast kot tudi sam represivni aparat države.
V tem kontekstu bomo pred podrobnejšo predstavitvijo točk sporazuma izkoristili priložnost in kratko preleteli ameriško delovanje v Afganistanu.
Ameriško-evropski projekt v Afganistanu moramo v prvi vrsti razumeti kot vojaški projekt. Ameriške oblasti in projektu privržene NATO članice, med katerimi je tudi Slovenija, so se v preteklih 18 letih pogosto posluževale retorike, s katero so želele poudariti protiteroristične, humanitarne in prodemokratične razloge za nasilno okupacijo države. Tezo, da gre skoraj izključno le za vojaški projekt, nam dobro predstavijo številke porabe sredstev.
Raziskovalec Vasja Badalič, ki je v času ameriške okupacije več let obiskoval Afganistan, nam v svoji knjigi Teror »trajne svobode« naniza podatke porabe mednarodnih sredstev za Afganistan med letoma 2001 in 2012. Skupni znesek je leta 2012 znašal 557,1 milijarde ameriških dolarjev. Od tega je bilo 467,7 milijarde dolarjev namenjenih za ameriško vojsko, kar pomeni, da so Združene države v projektu širitve demokracije v Afganistanu za vzdrževanje ameriške vojske namenile slabih 84 odstotkov vseh porabljenih sredstev.
Skupni znesek, ki je prišel v roke Afganistana, je v tem obdobju znašal 89,4 milijarde ameriških dolarjev, kar predstavlja 16 odstotkov vseh porabljenih sredstev. Do tega odstotka moramo še vedno vzdržati določeno distanco. Večina teh sredstev je prišla v roke članov kolaborantskega represivnega aparata. Sredstva, ki so bila vsaj formalno namenjena civilnim in humanitarnim projektom, predstavljajo le slabih sedem odstotkov celotne porabe.
Predstavljena statistika porabe sredstev je vendarle iz leta 2012. V zadnjih osmih letih okupacije so se ameriški stroški okupacije podvojili in tako trenutno že krepko presegajo tisoč milijard ameriških dolarjev. Vsekakor je to zgolj goli znesek neposrednih stroškov. Benjamin Hopkins poudarja, da so celotni stroški drastično višji. Ti po najvišjih ocenah dosegajo šest tisoč milijard ameriških dolarjev.
Predvidevanja, da bi ZDA resnično zapustile Afganistan, ki so sicer težko verjetna, zbujajo tudi prenekatere skrbi o možni prihodnosti Afganistana. Kot smo že izpostavili, so Združene države s pomočjo zaveznikov vzpostavile neposredni nadzor nad državo. To v prvi vrsti zadeva s strani ZDA nastavljeno oblast in represivni aparat.
Ob začetku okupacije so se s podpisom vojaško-tehničnega sporazuma ameriški in drugi tuji vojaki lahko prosto premikali po afganistanskem ozemlju, samostojno izvajali vojaške akcije, zapirali afganistanske državljane brez utemeljenega suma in dokazov, in kar je najpomembnejše, pri tem so prejeli tudi polno imuniteto pred afganistanskimi sodnimi institucijami. Glede na to, da so bile le-te po okupaciji tako ali tako posredno podrejene Združenim državam, to niti ni toliko relevantno. Vendarle pa lahko temu dodamo še dejstvo, da je sporazum prepovedoval predajo ameriških oziroma drugih tujih vojakov katerikoli mednarodni instituciji.
Pravkar predstavljena pooblastila so omogočila slabo premišljena bombardiranja, v katerih so pogosto umirali civilisti. Natančno število civilnih žrtev kot posledic napadov okupatorskih sil je seveda nemogoče določiti. Raziskovalec Vasja Badalič je na terenu, kot zapiše v svoji knjigi, naletel na drastična odstopanja v številu žrtev civilistov glede na uradna poročila ameriške vojske in tamkajšnjih prebivalcev. Poleg tega ne gre za osamljen primer, da so Združene države zanikale posamezne napade, v katerih je umrlo večje število civilistov, medtem ko so poročila na terenu govorila nasprotno. Badalič povzame nazoren citat domačina: »Američani niso natančni. Vse pobijejo. Trdijo, da imajo natančne bombe, a to ni res.«
Prav tako moramo izpostaviti še številne nerazumljive aretacije domačinov, ki pogosto dajejo vtis popolne naključnosti. Ameriška vojska je pri teh aretacijah običajno sodelovala z afganistanskim represivnim aparatom, a ne glede na to lokalne institucije niso imele oziroma nimajo nadzora nad temi postopki. Ti so v osnovi neregulirani, kršijo osnovne človekove pravice, in čeprav je bila večina teh aretacij neutemeljenih, zapornikom niso bile oziroma niso nudene odškodnine za neutemeljen odvzem prostosti. Badalič po podatkih ameriških uradnikov iz leta 2012 predstavi, da je bilo takih zaporov okoli dvajset. Najbolj kontroverzen je bil zapor v Bagramu, v katerem je bilo na vrhuncu zaprtih med tri in štiri tisoč zapornikov. V javnost so pogosto prihajala tudi pričevanja o mučenjih zapornikov v ameriških zaporih. Kot navaja Badalič, je samo v prvih dveh letih okupacije v ameriških zaporih umrlo najmanj sedem ljudi.
Vsekakor to ni bil edini način zapiranja afganistanske populacije. V veliki meri je aretacije izvajal kar sam afganistanski represivni aparat, pri katerem so bila mučenja pogostejša. Medtem ko so Američani vzpostavili lastne zapore in imeli lastne zasliševalne postopke in metode, so druge tuje sile postopek zasliševanj raje - bolj diskretno - kar v celoti prenesle na afganistanski represivni aparat. Tega je med drugimi izvajala kanadska vojska.
Na tej točki smo se dolžni vprašati tudi, kakšen je afganistanski represivni aparat in kako deluje.
Med letoma 2002 in 2008 so Združene države za ustvarjanje afganistanske državne vojske namenile okoli 14 milijard ameriških dolarjev. Njena številčnost je bila predvidena na 20 tisoč vojakov, do leta 2008 pa je ta narasla na slabih 80 tisoč. Glede na izrazite medetnične tenzije v državi je bila že v samem začetku prisotna ideja po vzpostavitvi državne vojske, ki bi etnično sestavo afganistanske vojske skušala čim bolj približati realnim razmerjem etničnih skupin v Afganistanu. Tamkajšnja vojska dolgo ni dosegla realne odslikave etničnih razmerij populacije. Najbolj privilegirani pri rekrutiranju v vojsko so bili Tadžiki. Priviligiranost Tadžikov se je izkazala tudi pri pridobivanju najvišjih položajev v afganistanski vojski in policiji. V obdobju ob začetku okupacije so Tadžikom podeljevali tudi najvišje položaje v politiki. Več o ustvarjanju aktualne politične elite v Afganistanu pove Badalič:
Leta 2008 je okupatorskim silam postalo jasno, da niso uspešne v vojaškem krotenju talibskih sil, ki vse do tega trenutka paradoksalno z vsakim letom spopadov postajajo močnejše oziroma vzpostavljajo nadzor nad vse večjim ozemljem Afganistana. Okupatorske sile so prišle do zaključka, da morajo okrepiti afganistansko državno vojsko. Pri tem lahko morda zgolj kot zanimivost dodamo podatek, da je bilo leta 2005 80 odstotkov vojakov v državni vojski nepismenih. Z letom 2008 tako pride do izrazitih ukrepov na področju večanja afganistanske vojske - ta je tako že leta 2010 narasla na 150 tisoč vojakov. Vojska se z letom 2008 ob veliki širitvi razširi tudi po etnični ravni, pri čemer se je v veliki meri povečalo število paštunskih vojakov. Kar je posledično - glede na paštunsko povezavo z gibanjem talibov - privedlo do bolj pogostega dezerterstva v afganistanski vojski.
Paštuni predstavljajo okoli 40 odstotkov afganistanske populacije in glede na naravo gibanja talibov, ki so sprva delovali predvsem kot etnično in versko pogojeno gibanje, predstavljajo tudi njihovo osrednjo podporno bazo. Klasična črno-bela retorika okupacijskih sil, ki skuša talibe prikazati v luči manjšinske, radikalne teroristične organizacije brez lokalne podpore, je daleč od resnice. Kot pove Badalič, prisotnost talibov oziroma njihovo obvladovanje tako velikega območja države jasno nakazuje podporo prebivalstva onkraj večinsko paštunskih območij.
Morebiten zaplet pri naslednji fazi dogovorov, ki bodo potekali med talibi in afganistansko vlado, bo morda izhajal tudi iz trenutne notranje-politične nestabilnosti. Vse od razglasitve rezultatov rezultatov predsedniških volitev v prejšnjem mesecu, sta se v Afganistanu tako Ašraf Ghani kot Abdulah Abdulah oklicala za predsednika države.
Kot smo že navedli na začetku oddaje, je eden izmed osrednjih pogojev sporazuma z ZDA prav prekinitev spopadov. Vprašanje, ki se poraja pa je, ali so talibi glede na način organizacije uporniškega gibanja zmožni dosledno upoštevati premirje ne glede na odobravanje vrhovnih predstavnikov organizacije. Talibi namreč nimajo klasičnega centralnega-hierarhičnega vodstva, temveč so večinoma organizirani v manjše skupine, ki štejejo med 10 in 50 borcev in običajno niso v neposrednem kontaktu s centrom organizacije.
Za konec smo z Benjaminom Hopkinsom kratko spregovorili še o reakciji ameriške javnosti ob začetku umika ameriških enot iz Afganistana. Kot pravi, se ne zdi, kot da se je karkoli zares zgodilo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj