Črno, rumeno, zeleno
Na nemških parlamentarnih volitvah je ponovno slavilo zavezništvo Krščanskih demokratov CDU in njihovih bavarskih kolegov, Krščanskih socialistov CSU. Nič novega, kajne? Gre za že četrto zaporedno volilno zmago koalicije CDU-CSU. Prva je prišla davnega leta 2005, od takrat pa tudi kanclerski položaj zaseda Angela Merkel. Če izpelje do konca še ta mandat, bo vse skupaj zneslo častitljivih 16 let na čelu najštevilčnejše države Evropske unije.
A kdor misli, da do premikov pri teh volitvah ni prišlo, se moti. Največji stranki se je delež volilcev skrčil za petino, na 33 odstotkov. Drugi največji stranki, Socialnim demokratom, krajše SPD, se je podpora prav tako zmanjšala, in sicer s četrtine na samo še petino oddanih glasov. Če so socialdemokrati glavni poraženci volitev, pa titula zmagovalcev vsekakor pripada Alternativi za Nemčijo, krajše AfD - nacionalistični, protipriseljenski stranki, ki je osvojila kar 12,5 odstotkov in se prvič uvrstila v Bundestag. Tam bo sploh prvič v zgodovini šest strank. Sekstet dopolnjujejo še eni povratniki, liberalni Svobodni demokrati, krajše FDP, levica Die Linke in pa Zeleni.
Še isti večer ob naznanitvi izidov je predsednik SPD Martin Schultz javnosti dal vedeti, da v Nemčiji ne bo več velike koalicije, ki je obstajala zadnja štiri leta med konservativci in socialdemokrati. Brez te možnosti ostaja edina še realna koalicija tista med konzervativci, liberalci in Zelenimi. Merkel je takoj zavrnila kakršno koli sodelovanje z Alternativo za Nemčijo.
AfD, stranka ustanovljena leta 2013, je istega leta osvojila nekaj manj kot dva odstotka glasov, zdaj pa se lahko ponaša s 94 poslanci v 709-članskem Bundestagu. Manès Weisskircher z Evropske univerze v Firencah poudarja, da je Nemčija posebna ravno v tem, da je AfD uspel preboj v parlament šele zdaj, dolgo za tem, ko so tovrstne stranke v Evropi postale že stalnica.
Kot pojasni Weisskircher, Alternativa za Nemčijo ni bila vedno tako usmerjena proti priseljevanju in je bila v bistvu ustanovljena kot evroskeptična, neoliberalna stranka.
Po številnih analizah volitev, ki so izšle v preteklem tednu, je jasno, da največji delež volivcev Alternative za Nemčijo na prejšnjih volitvah sploh ni volil. Ni pa zanemarljiva niti visoka številka nekdanjih volivcev konservativnih CDU in CSU, pa tudi bolj levih volivcev socialdemokratov in Levice, ki so prešli na stran AfD.
AfD je tako denimo v zveznih državah nekdanje Vzhodne Nemčije druga najmočnejša stranka, ta območja pa so nekdaj veljala za utrdbo socialdemokratov. Ti so sicer ob prihodu Martina Schulza na čelo stranke, ko je zapustil mesto predsednika Evropskega parlamenta, doživeli velik porast v anketah. A je bil tako imenovani Schulz efekt kratkoživ, razloži Manès Weisskircher.
Socialdemokrati tako še naprej beležijo trend upadanja podpore, prisoten od leta 2005 naprej oziroma vse odkar je vlada Gerharda Schroederja znatneje oklestila socialno državo.
Weisskircher se ne strinja z nekaterimi ocenami, ki pravijo, da je ravno koaliranje socialdemokratov s konservativci Angele Merkel krivo za slab izid. Kot poudarja, je SPD beležila padec podpore tudi v času, ko so delovali kot opozicija.
Kot alternativa socialdemokratom se nemški javnosti ponuja Die Linke ali preprosto Levica. A je njen rezultat kljub porazu SPD ostal skoraj na enaki ravni kot leta 2013.
Julian Göpffarth z London School of Economics meni, da je premik socialdemokratske stranke v levo neizbežen in se v tednu po volitvah že nakazuje.
Weisskircher opozarja, da resnejša transformacija in odmik v levo ne bo minil zlahka, sploh ne s trenutno vladajočim ustrojem v SPD-ju.
Do premikov po volitvah prihaja tudi v preostalih strankah, vključno z zmagovalno konservativno koalicijo CDU-CSU. V manjši koalicijski partnerici - CSU - so, zaskrbljeni zaradi nepričakovano slabšega volilnega rezultata, nekateri izrazili negodovanje nad politiko kanclerke. Spori med sestrskima strankama niso nič novega - vloga bavarske regionalne stranke CSU je kakopak pritegniti bolj konservativno regionalno volilno telo, ki mogoče ne bi podprlo CDU. A oba današnja sogovornika se strinjata, da gre tokrat vendarle za resnejši konflikt. Manès Weisskircher.
Porast Alternative za Nemčijo daje novo dimenzijo odnosu med sestrskima konzervativnima strankama CDU in CSU. Julian Göpffarth.
Jutro po volitvah je presenetila tudi novica o sporu znotraj Alternative za Nemčijo. Slavje je prekinila odločitev vidnejše članice Frauke Petry in njenega moža Marcusa Pretzella o odhodu iz stranke. Novopečena poslanka zdaj bojda razmišlja o ustanovitvi svoje lastne stranke. Zmedo pojasni Weisskircher.
Nova nemška koalicija bo tako očitno črno-rumeno-zelena. Zeleni del je bil po besedah Göpffartha že leta 2013 tik pred vstopom v koalicijo, a je od tega odstopil zaradi bolj levih elementov med vodilnimi. Zdaj se zdijo Zeleni bolj pripravljeni na kompromis, v zameno pa si domnevno želijo ministrska stolčka na področju zunanjih zadev in okolja. Druga največja stranka v koaliciji pa bo liberalna FDP, ki ji je pod vodstvom novega predsednika in z znatno pomočjo donatorjev uspela vrnitev v parlament.
Göpffarth meni, da ni nujno veliko razlik med staro in novo FDP, le, da je slednja veliko uspešneje mobilizirala volilce.
Tudi Göpffarth poudarja, kaj pomeni za EU, da bodo liberalci v novi nemški vladi najverjetneje, če se jim uresničijo želje, vodili ministrstvi za finance in šolstvo.
Za konec Kultivatorja Weisskircher predstavi svoj pogled, kako bo govorila in delovala nova nemška črno-rumeno-zelena vlada.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj