Belgijci na ulicah

Belgijske ulice so se včeraj znašle pod pritiskom teže protestnikov, v eni največjih demonstracij od konca druge svetovne vojne. Razlog za protest je za naše, tako imenovane moderne čase že skoraj tradicionalen, in sicer nestrinjanje z varčevalnimi ukrepi, ki nažirajo belgijsko socialno državo. Po dveh urah je, tudi že tradicionalno, prišlo do spopadov s policijo, ki se je protestnikov lotila z vodnimi topovi in solzivcem.

Pri organizaciji demonstracije so imeli glavno vlogo sindikati, odzivi na načrtovane politike vlade pa naj bi se v naslednjem mesecu še stopnjevali. Včerajšnji protest je bil le prvi korak, zadnje dejanje pa se bo odvilo v obliki splošne stavke 5. decembra. Do takrat bodo vsak ponedeljek izvedene stavke po različnih regijah. O tem, kje je glavni razlog za stavko, več pove David Vobellinhen iz Konfederacije krščanskih sindikatov Belgije.

Izjava v posnetku oddaje.

Ko pomislimo na Belgijce in njihove vlade, se hitro spomnimo dogajanja ob oblikovanju prejšnje, ki je trajalo več kot eno leto. Tokratna se je vzpostavila prejšnji mesec, dobre 4 mesece po volitvah, a ji na ulicah že nasprotuje ljudstvo. Imata oblikovanji neko skupno temo v nestabilnosti vlad? Régis Dandoy, profesor na Université Libre de Bruxelles razloži, da grem pri prvem primeru za specifiko belgijske ureditve, katere teme, povezane z jeziki, so bile tokrat spregledane, v drugem pa za nestrinjanje z varčevalnimi politikami desno-sredinske vlade, ki sicer prežemajo Evropo.

Izjava v posnetku oddaje.

Trenutna belgijska vlada, sestavljena pred mesecem dni, je koalicija treh trgovanju prijaznih političnih strank in Krščanskih demokratov, in ta ekonomsko konzervativno usmerjena sestava se je uspela strinjati predvsem na točki politik prostega trga in nižanja sredstev za socialno državo. Poleg tega vztrajajo, da se je nujno prilagoditi zahtevam o varčevanju s strani EU.

Sentiment ljudi je bil jasen, na protest so prišli, ker verjamejo, da vlada sredstev ne išče na pravem koncu, torej pri tistih, ki imajo največje zaslužke, ampak namesto tega ponovno ožemajo delavce in nezaposlene. Konflikt med prebivalci in ožje delavci ter vlado je vedno bolj očiten. V državi, ki sicer slovi po dobrem socialnem dialogu, je vlada tokrat s svojimi nameni prestopila mejo. Protestov so se udeležili tudi predstavniki belgijske socialistične stranke, ki so se po dolgih letih znašli v opoziciji. O tem, kako se nova vlada glede dialoga razlikuje od predhodnih, in na kakšen način je to povezano s sindikalnim gibanjem, več Dandoy.

Izjava v posnetku oddaje.

Belgijsko sindikalno gibanje se torej v osnovi deli med tri sindikalne konfederacije, vsaka od njih pa je primarno vezana na eno političnih strank. Kot je izpostavil Dandoy, so od teh trenutno v vladi krščanski demokrati. O tem, kako so se zaradi politik, katere so le-ti podprli znotraj koalicije, porušili dobri odnosi med stranko in sindikatom, ki se je pridružil protestom, več pove David.

Izjava v posnetku oddaje.

Kako pa se je v času od volitev spremenilo javno mnenje? Dandoy predstavi ugotovitve, med katerimi je najbolj presenetljiva ta, da dvome o načrtovanih ukrepih vlade že izražajo tudi volilci desnih strank.

Izjava v posnetku oddaje.

Dejstvo, da se volilci vedno znova odločajo za desno usmerjene stranke, se zdi popolnoma v nasprotju z mnenji, ki so sedaj izražena na ulicah. Dandoy razloži, da je situacija kompleksna, kar razkrije že pogled na rezultate regionalnih volitev, ki so potekale istočasno in kažejo na to, da je Belgija politično močno razdeljena po regijah.

Izjava v posnetku oddaje.

Vlada naj bi včeraj s predstavniki sindikatov začela pogajanja glede reform. Socialni dialog mora vključevati predstavnike sindikatov, vlade in delodajalcev, ki pa zaenkrat še niso del pogovorov. O tem, za kaj res gre in kakšna so realna pričakovanja sindikatov, nadaljuje Vobellinhen.

Izjava v posnetku oddaje.

Od delavcev se ponovno pričakuje, da se odpovejo še delčku svoje plače in delajo še dlje, medtem ko imajo drugi akterji pogosto z državami drugačne dogovore. Eden izmed najbolj očitnih primerov je Luksemburg s svojimi davčnimi politikami, ki omogočajo posamezno dogovarjanje države s korporacijami glede stopnje davkov. Problem je v tem, da so podjetja primarno prijavljena v Luksemburgu, kjer plačajo minimalne davke, v državah, kjer so aktivna, pa se tako izgubijo milijoni evrov. Če bi veljala po državah enaka pravila glede obdavčitve, bi bila količina proračunskih sredstev, s katerimi upravljajo države, precej višja. Namesto tega se stopnje obdavčitve za delavce zvišujejo, medtem ko imajo korporacije možnost posebnih dogovorov. Izmed podjetij, za katere je Mednarodni konzorcij mednarodnih novinarjev razkril, da so se prek Luksemburga izogibala plačevanju višjih davkov, je bilo tuki nekaj Belgijskih. Vobellinhen pove, da je to ljudi še bolj spodbudilo k protestu, saj je eden izmed očitkov vladi ravno dejstvo, da politike ciljajo na prilagajanje in višje stroške za delavce, medtem ko so podjetja v prilagajanju v veliki meri spregledana.

Izjava v posnetku oddaje.
Da se mednarodne korporacije izogibajo plačilu davkov, je sicer že dolgo znano, in na problematiko so opozarjale organizacije, ki se ukvarjajo s temi tematikami na področju držav v razvoju. Kot ponavadi je evropsko javnost problematika začela zanimati predvsem sedaj, ko je bila nepravičnost davčnih ureditev zaznana v lastni okolici. Naj se poglobi še razumevanje o tem, kako je izogibanje plačilu davkov v svojih temeljih povezano z manjšimi sredstvi za socialno državo, tisto socialno državo, za katero naj bi bilo vedno premalo sredstev, čemur naj se prilagaja prebivalstvo. Tisto prebivalstvo, ki predstavlja potrošnike prej omenjenih korporacij, prebivalstvo, ki le-tem ustvarja dobiček.