Beračiti ali ne beračiti?

Norveška vlada je poskusila s kriminalizacijo beračenja in pomoči brezdomcev. Ob tem je naletela na številne kritike in načrti so zaenkrat opuščeni. Včeraj je norveška premierka Erna Solberg, po tem, ko je ugotovila, da v parlamentu zanj ne bo zadostne podpore, umaknila predlog novega zakona. Ta bi sicer v primeru sprejetja uvedel nacionalno prepoved za beračenje na ulicah, za kar so bile predvidene denarne kazni in zaporna kazen do enega leta, ter kazni predvidel še za tiste, ki brezdomcem pomagajo z denarjem, hrano ali zatočiščem.

Ena od utemeljitev vladajočih strank je bila, da bo zakon dejansko ciljal na organiziran kriminal, da se z njim naslavlja organiziran posel, ki ga izvajajo mreže beračev. Glede resničnosti trditev o skupinskem delovanju beračev in celo kriminalnih mrežah se mnenja krešejo. Te sicer obstajajo, a ne v takšnem obsegu, kot bi si ga želeli predstaviti norveški zakonodajalci. Frode Sulland, predsednik obrambne skupine znotraj norveške odvetniške zbornice, izpostavi problem posploševanja na vsako pomoč, ki bi ga uvedel zakon.

Izjava

Medtem ko je po eni strani torej problem posploševanje zakona, se je pojavil tudi pomislek glede možnosti, da bodo učinki zakona najbolj prizadeli romsko skupnost. Je bil to realen pomislek glede na strukturo brezdomcev?

Izjava

Ne gre za prvo delovanje vlade v smer kriminalizacije beračenja. V letu 2014 so že bile občinskim svetom dodeljene pravice, ki jim omogočajo prepoved beračenja na območjih pod njihovim nadzorom. Novi zakon bi to pravico dal državi. Do podobne situacije je prišlo tudi na Madžarskem, kjer državni napad na brezdomce poteka že več let. Tudi tam je zakon določil le to, da lahko lokalne oblasti same odločajo o kriminalizaciji brezdomstva, kar so številne tudi storile. Rita Bence iz Madžarske unije za državljanske svoboščine pojasni ta odnos med državnimi zakoni in pristojnostmi lokalnih oblasti ter željo organizacije po ukinitvi zakona. Podoben zakon je sicer pred leti že zavrnilo ustavno sodišče.

Izjava

Na Madžarskem so zakoni, ki omejujejo pravice in svoboščine, odraz oblasti konservativnega premierja Viktorja Orbana. Politike zadnjih let so bile tako večkrat kritizirane s strani nevladnih organizacij tako v državi kot izven nje. Pogosto se uvaja omejevanje moči sodišč, omejevanje politične participacije, napad na neodvisnost medijev ter diskriminacije na podlagi spola in spolne usmerjenosti. Kot argumente v uveljavljanju zakonov, ki omejujejo pravice določenih manjšin, se pogosto kot utemeljitev uvedbe uporablja javno mnenje. To je seveda pogosto nerazumevajoče do problemov manjšin. Bence pravi, da so tudi na Madžarskem predsodki prisotni v splošni populaciji.

Izjava

V norveškem primeru je oblast uporabila tako imenovano javno mnenje v želji, da bi pokazala na sprejemanje kriminalizacije s strani prebivalcev. V javnomnenjski anketi iz lanskega leta je namreč 60 % vprašanih odgovorilo, da bi moralo biti beračenje označeno za kaznivo dejanje. Sulland ob tem opozarja na manipulacije z anketami in nujnost razumevanja vpliva načina postavljanja vprašanj.

Izjava

Kriminalizacija brezdomstva ljudi pogosto le potisne dalje na margino tako mest kot družbe na sploh in ne deluje v smeri zmanjšanja števila brezdomcev prek programov pomoči. Kakšni pa bi lahko bili ukrepi, ki bi dejansko naslavljali probleme, s katerimi se soočijo brezdomci? Nadaljuje Bence.

Izjava

Ena izmed pobud, ki skrbijo za večjo vključenost brezdomcev v Sloveniji, je časopis Kralji ulice. Jakob Hariš, predstavnik prodajalcev Kraljev ulice, potrdi nujnost tovrstnih iniciativ, predvsem v času, ko brezdomska populacija narašča.

Izjava

Ideje za zakonodajo, ki kriminalizira brezdomstvo, so, kot je bilo že nakazano, ponavadi odraz desničarskih oblasti, te pa se osredotočajo še na druge oblike omejevanja življenj državljanov. Na Norveškem je trenutno na oblasti vlada, v kateri sta največji koalicijski stranki po svojih prepričanjih liberalno-konservativni, in tokratni je le eden od vrste predlogov, ki načrtujejo veliko spremembo norveške družbe. Katera so še druga področja, na katera so se osredotočili?

Izjava

Na Norveškem torej organizacije, ki združujejo brezdomce, bijejo boj z vlado in njenimi poskusi kriminalizacije. V zadnjem delu današnjega Kultivatorja se preusmerimo na Slovenijo. Kakšno je stanje pri nas? So se tudi tu pokazali podobni nameni v smeri kriminalizacije? Odgovori Hariš.

Izjava

Zakon torej obstaja, a je omejen na specifična dejanja, kar ga že razlikuje od norveškega predloga. Tudi v praksi se ga tako uporablja, nadaljuje Hariš.

Izjava

Politike omejevanja brezdomcev se sicer pogosto usmerjajo v omejitve prisotnosti v javnem prostoru, predvsem v centrih mest. Tako je v Londonu lani prišlo do škandala glede železnih bodic, ki so bile nameščene na tleh luksuznih sosesk, v Franciji pa je župan Angouliema prejel številne kritike zaradi ograjevanja klopi. Ali se v zadnjih letih podobne dejavnosti in preganjanje brezdomcev iz javnih prostorov vršijo tudi pri nas?

Izjava

Ob pregledu situacije treh držav lahko ugotovimo, da je problematika politik, vezanih na reguliranje življenja brezdomcev, kompleksna. Pristojnost za omejevanje se podeljuje glede na to, kje se pričakuje manj odpora, vse skupaj pa je močno odvisno od trenutnih oblasti. V času, ko po evropskem prostoru veliko podpore pridobivajo desničarske stranke, ki stavijo na napadanje že marginaliziranih družbenih skupin, večjih izboljšav v bližnji prihodnosti niti ni pričakovati.

V Sloveniji je sicer situacija trenutno manj kaotična kot marsikje drugje, saj je vsaj delno vzpostavljena mreža, ki zagotavlja brezdomcem možnost povezovanja in aktivnosti. Kljub vsemu povedanemu pa je očitno, da se vse predlagane in izvedene rešitve, in to z vseh strani, tako vladnih kot nevladnih, osredotočajo predvsem na gašenje požara, na naslavljanje trenutnih problemov, s katerimi se soočajo brezdomci. Malo ali celo nič ni razmisleka v smeri, iz kje stiske ljudi, ki se znajdejo na ulici, izhajajo in zakaj se ravno v zadnjih letih povečujejo. Brez tovrstne analize in posledičnega oblikovanja ukrepov, ki bi bili usmerjeni na dejanske strukturne vzroke, pa tudi učinkovitih rešitev ne bo.