Bližnjevzhodni menjalnik
V senci globalne pandemije, ki je dodobra zaposlila večino svetovnih medijev, s tem pa tudi večino svetovne javnosti, se na Bližnjem vzhodu vztrajno dogaja. Nazadnje je utrujajoče periodično ponavljanje številk okuženih v sosednjih državah prekinila vest, da je bil v Iranu v atentatu ubit eden glavnih jedrskih znanstvenikov Islamske republike Iran Mohsen Fahrizadeh. Čeprav uradne odgovornosti ni prevzel nihče, pa si težko predstavljamo, da bi za dejanjem stal kdo drug kot izraelska obveščevalna služba Mossad.
Iran je na napad že odgovoril z izgonom mednarodnih jedrskih nadzornikov in z zavrnitvijo pogojev, ki jih je za ponovni podpis jedrskega dogovora predlagal prihajajoči ameriški predsednik Joseph Biden. Znanstvenika bi zlahka označili za še eno žrtev konflikta med izraelsko-ameriškim regionalnim zavezništvom in njegovimi iranskimi nasprotniki, ki tli že desetletja, a napad bi lahko bil indikator večjih sprememb, ki se že nekaj časa napovedujejo v regiji. Zadnji dogodki namreč nakazujejo na to, da se struktura zavezništev in strateških partnerjev na Bližnjem vzhodu preoblikuje, s tem pa se močno mešajo napovedi o nadaljnji politični prihodnosti regije.
V osrednji vlogi sta kot po navadi dva ključna politična igralca na Bližnjem vzhodu, Izrael in Iran, ki že desetletja bijeta nekakšno miniaturno hladno vojno za nadzor nad pomembnim območjem Bližnjega vzhoda. Na eni strani te politične dihotomije stoji Izrael z svojim velikim bratom Združenimi državami Amerike, na drugi pa tako imenovana os odpora, ki jo opiše doktor Primož Šterbenc, politolog in strokovnjak za politiko Bližnjega vzhoda.
Čeprav so se razmere po podpisu iranskega jedrskega sporazuma pred nekaj leti na videz začele umirjati, pa se je s Trumpovo administracijo vpliv Izraela v Washingtonu bistveno povečal.
Pred povratkom k aktivnejšemu poseganju na Bližnjem vzhodu se je ameriška zunanja politika po mnenju novinarja, diplomata in izvedenca za Bližnji vzhod Zlatka Dizdarevića začela obračati predvsem proti Daljnemu vzhodu.
S tem se strinja tudi Šterbenc, a opozarja, da je ravno strateška situacija na Bližnjem vzhodu lahko ključna za doseganje ameriških geostrateških ciljev v Aziji.
Kitajska si namreč želi preko Bližnjega vzhoda doseči neposredno povezavo z enim od svojih najpomembnejših trgov, Evropo.
Eden ključnih elementov v tem »prenovljenem« pristopu k Bližnjem vzhodu je poskus ameriških diplomatov, da bi zbližali stališča nekaterih ključnih ameriških zaveznikov v regiji, ki si do tega trenutka niso bili blizu – v prvi vrsti Izraela in Saudove Arabije.
V luči teh ameriških diplomatskih dogodkov se je prejšnji mesec zgodilo tudi zgodovinsko srečanje, na katerem sta se prvič srečala voditelja Izraela in Saudove Arabije, čeprav vpleteni tajno srečanje za zdaj zanikajo.
Tudi Dizdarevič se strinja, da motivacija za zbliževanje teh zgodovinskih sovražnikov prej kot iz nekih temeljnih želja po sodelovanju izvira iz skupnega strahu pred iranskim vplivom v regiji.
A Šterbenc kljub navideznemu zbliževanju med Savdijci in Izraelom opozarja, da so prepreke za dokončno otoplitev razmer v arabskem svetu verjetno še vedno prevelike.
A nedvomno je trenutna situacija v regiji drugačna, kot je bila pred desetletji. Samovoljno kljubovanje Izraelu in občasno celotnemu zahodnemu svetu, ki smo ga lahko opazovali v preteklem stoletju, v prihodnosti enostavno ne pride več v poštev.
Ravno Izrael bi lahko predstavljal ključnega ekonomsko-strateškega partnerja pri razvoju arabskih držav, še dodaja Šterbenc.
Iranske interese v regiji je še dodatno prizadela ojačitev azerbajdžanskega vpliva na severnem robu regije, ki je posledica uspešnih operacij v Gorskem Karabahu.
Ob vsem povedanem se počasi izriše slika stalnega pritiska na Iran in os odpora, ki se v ozadju svetovne epidemije vrši zadnje mesece. Svoj lonček je pristavila celo naša podalpska državica.
Ta pritisk pa gotovo ni naključen. Po mnenju Šterbenca se okno, ki je omogočalo pritisk na Iran v regiji, z menjavo oblasti v ZDA namreč počasi zapira.
Čeprav se najverjetneje ne moremo nadejati radikalnih sprememb v ameriški zunanji politiki do Bližnjega vzhoda in posledično otoplitve razmer v regiji, pa lahko pričakujemo, da bo novo administracijo predvsem strah pred večanjem kitajskega vpliva prisilil v umiritev odnosa z Iranom. Ključno vprašanje pri tem je, ali bo zmernejšim iranskim političnim strujam uspelo obvladati reakcionarne težnje radikalnejših elementov iranske družbe. Le tako bo mir v regiji zdržal do januarja in nastopa nove administracije v ZDA.
Prikaži Komentarje
Komentiraj