Downing street party, Party down
V današnjem Kultivatorju se bomo posvetili žurki. Žurki, ki je v eni najstarejših parlamentarnih demokracij na svetu, Veliki Britaniji dvignila toliko prahu kot veliki londonski smog leta 1952. Tudi tokrat je, kot pred točno sedemdeseti leti Winston Churchill, v središču pozornosti britanski premier iz vrst torijcev oziroma Konservativne stranke, Boris Johnson. Na začetku lanskega decembra je britanski tabloid Daily Mirror prvi poročal o domnevnih zabavah v času zaprtja javnega življenja na rezidenci in uradu predsednika vlade Združenega kraljestva, na Downing streetu. Nato so zgodbo o zabavah, ki naj bi jih z ožjimi člani vladne administracije prirejal premier Boris Johnson, pograbili ostali britanski mediji, vključno z nacionalno televizijo BBC. Afera je z obsežnim poročanjem prerasla okvire ostalih škandalov na Otoku, ki so jih Britanci nedvomno navajeni, naposled pa so jo v ameriški maniri poimenovali Partygate.
Sporne zabave so se dogajale v času najhujšega vala pandemije koronavirusa na Otoku, in sicer decembra 2020. Boris Johnson naj bi na Downing streetu v obdobju več tednov na naslovu vlade večkrat gostil nekaj deset gostov. Povabljenci pa naj bi z zabavami nadaljevali tudi pol leta kasneje, in sicer ob smrti princa Philippa aprila in za Johnsonov rojstni dan junija lani. Potek dogajanja okrog afere Partygate je za Radio Študent povzel profesor Britanske politike na Univerzi Cambridge, Peter Sloman.
Nekaj dni po zabavah decembra 2020 so na vladi priredili novinarsko konferenco o aktualnih zadevah, tiskovni predstavnici vladnega urada Allegri Stratton pa je na vaji novinarske konference, ki je bila slučajno posneta, jezik stekel prehitro.
Njene nenadejane izjave o fikcijskih zabavah z vinom in sirom brez socialne distance so v medije pricurljale leto kasneje, Stratton pa je kmalu zatem odstopila s položaja tiskovne predstavnice.
Boris Johnson se je kmalu začel opravičevati javnosti in v parlamentu celo zatrdil, da so bila srečanja popolnoma regulativna. Zaradi nezdružljivosti informacij pa je v parlamentu kmalu stekla preiskava.
Preiskava, ki je stekla sredi lanskega decembra, poteka pod vodstvom državne uslužbenke Sue Gray. Ta je na podlagi slik, telefonskih pogovorov in sporočil natančno preučila potek dogodkov, njihovo združljivost in regulativnost. Čeprav javne uslužbence imenuje vsakokratna vlada in so tako osebno povezani s predstavniki vlade, naj bi preiskava potekala razmeroma neodvisno.
Zabave je po prvotnem odlašanju pred dvema dnevoma začela preiskovati tudi londonska policija, a večina pričakovanj sloni na poročilu preiskave. Sprva je bilo pričakovano, da bo Sue Gray poročilo izdala v sredo, a to do danes še ni ugledalo luči, čeprav naj bi bilo dokončano, razloži profesor Javne uprave na Univerzi v Southamptonu, Rod Rhodes.
Afera Partygate je močno omajala Johnsonov položaj predsednika vlade. Poleg medijskega pritiska in ogorčenja Britancev so se začela lomiti še kopja znotraj Konservativne stranke, ki jo vodi Johnson. Ta pa pozornost od notranjih trenj in afere odvrača s hvalisanjem o uspešnem izhodu iz pandemije koronavirusa, pojasni profesor Evropske politike na Univerzi v Surreyu, Baris Celik.
V britanskem parlamentu so pretekle dni potekale burne razprave, a trajno vladavino torijcev, ki imajo v spodnjem domu parlamenta 359 od 650 sedežev, bodo opozicijski očitki in medijsko poročanje o aferi težko omajali.
Torijske strankarske frakcije seveda sledijo svojemu interesu. Trenjem znotraj stranke tako ne botruje samo Partygate, temveč so strasti vzburjene tudi zaradi drastičnih ukrepov za zajezitev pandemije in za konservativce neobičajno visokih proračunskih izdatkov za financiranje državnih institucij socialne podpore. Sloman.
Največji delež strankarskih razhajanj predstavljajo nasprotniki cepljenja in ukrepov, a tovrstna trenja znotraj vladnih strank so v tradicionalno jasno polarizirani britanski politiki stalnica.
Kljub razmeroma množičnim težnjam torijcev k Johnsonovem odstopu ti ustreznejšega kandidata za boj z laburisti – tem so v zadnjem času javnomnenjske ankete izrazito naklonjene – po mnenju Roda Rhodesa nimajo.
Večjih političnih posledic torijcem afera Partygate še ni zadala. Dvojna merila in predvsem elitističnost Johnsona in druščine, ko govorimo o spoštovanju ukrepov, pa so močno predrugačila razmerja na političnem parketu. Volilno telo je trenutno izrazito bolj naklonjeno laburistom, v nekaterih tradicionalnih konservativnih volilnih okrajih pa celo liberalcem.
A trava ni nič lepše kot pri torijcih pokošena pri sosedih laburistih. Stranko je po porazu na parlamentarnih volitvah leta 2019 od Jeremyja Corbyna, ki je laburiste nagnil v levo, prevzel Keir Starmer. V času Corbynovega vodstva se je laburistom pridružilo mnogo mladih članov, ki sedaj pod Starmerjem kot izrazito bolj sredinskim voditeljem stranko množično zapuščajo. Tako kot torijci so tudi laburisti razpeti med različnimi ideološkimi poli, ki jih mora Starmer, da bi stranko obdržal visoko v javnomnenjskih anketah, učinkovito združiti.
Britanski premier je svojega laburističnega tekmeca opisal s sledečimi besedami.
Po mnenju Petra Slomana je Starmer tudi znotraj stranke viden kot dolgočasni voditelj. Toda Starmer lahko dogajanje v zvezi z afero Partygate unovči, saj je večina britanskih državljanov in državljank konservativcem zaradi slednje izrazito nenaklonjena.
Razprave, ki so ta teden potekale v spodnjem domu parlamenta, so vsaj do neke mere nakazale na složnost laburistov. Ti so vložili nemalo proceduralnih predlogov in premierja Johnsona spravili do roba obupa. A Baris Celik kot ključno pri vzdrževanju momenta popularnosti laburistov izpostavlja poročilo Sue Gray, katerega vsebina še ni jasna.
Momentu laburistov so naklonjeni zlasti mediji. Velike medijske hiše, vključno z nacionalno BBC in časnikom The Guardian, so v zadnjem mesecu aferi Partygate namenile prostor na naslovnicah. Če poročilo Sue Gray ne bo podalo bistveno novih informacij v zvezi s kršenjem ukrepov, pa bi se razmerja moči lahko vrnila na izhodiščno točko.
Domnevno pristransko poročanje medijev o aferi pa očitno ne bo brez posledic. Boris Johnson je pred dobrim tednom namreč sporočil, da se je odločil zamrzniti višino prispevka, ki ga državljani plačujejo za javni servis BBC. Prispevek se tako dve leti ne bo usklajeval z inflacijo. Poleg tega naj bi ga leta 2027 ukinili, BBC pa bo moral poiskati drugi vir financiranja. Torijci so obsežno in podrobno poročanje BBC o aferi izkoristili kot izgovor za prenehanje državnega financiranja, h kateremu v konservativnih krogih sicer težijo že dlje časa. A kaj ko državna televizijska hiša še zdaleč ni bila tista, ki je o aferi Partygate poročala najintenzivneje.
Možnosti Borisa Johnsona, da ostane premier ali se s tega mesta umakne, so tako pogojene s poročilom, ki ga na Otoku vsi nestrpno pričakujejo. Tako se ponuja tudi možnost glasovanja o zaupnici znotraj Konservativne stranke.
Kljub pritiskom medijev, laburistom naklonjenim javnomnenjskim anketam in trenjem med torijskimi frakcijami je o Johnsonovem predčasnem odhodu neutemeljeno govoriti. Predsednik vlade Združenega kraljestva se je v preteklosti namreč izkazal za učinkovitega strankarskega voditelja. Rod Rhodes nam zato ponuja reprezentativno prispodobo.
Kljub zloglasnosti in medijski razširjenosti afere Partygate je Johnsonov položaj predsednika vlade zaenkrat še varen. Je pa dogajanje v zvezi z zabavami na Downing streetu nazoren indikator politične kulture na Otoku. To lahko v primerjavi s slovensko afero prleški sendvič označimo za veliko bolj teatralno in performativno. Britanci tako po brexitu in pomanjkanju goriva, ki je na Otoku sprožilo splošno paniko, gledajo še eno od gledaliških predstav, ki si je v vsej svoji veličini ne bi mogel zamisliti niti John Cleese.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj