Integracija, asimilacija in terorizem
Evropska paranoja pred islamom, ki so jo predramili teroristični napadi v Parizu sredi januarja in podobni dogodki, ki so sledili, dobiva vse konkretnejšo podobo. V skladu s popariškimi napovedmi nekatere države članice Evropske unije zaostrujejo tako imenovano protiteroristično zakonodajo. O tem resno razpravljajo tudi v Bruslju, države pa se na nivoju nacionalnih zakonodaj pod pretvezo njihove boljše integracije ukvarjajo tudi z islamsko skupnostjo.
V Avstriji so tako po več kot sto letih spremenili zakon o islamu. Avstrijo z islamom povezuje zgodovinsko sobivanje, spomnimo se na anektiranje Bosne in Hercegovine leta 1878. Zato ima nekoliko drugačno izkušnjo z muslimansko populacijo kakor ostale evropske države. Avstrijski zakon o islamu iz leta 1912 omenjeno veroizpoved priznava za enakovredno ostalim. Avstrijski muslimani so imeli torej določeno stopnjo avtonomije, v katero se država ni vmešavala. Ibrahim Yavuz, predstavnik spletnega medija avstrijske muslimanske skupnosti “Netzwerk muslimiche zivilgesellschaft”:
Trenutne reforme zakona o Islamu torej ta zgodovinski dosežek izpodbijajo. Po novi različici zakona o islamu islamske skupnosti in organizacij ne smejo več financirati zunanji viri, medtem ko to za ostale veroizpovedi ne velja. Več kot sto let stara različica zakona je bila v tem oziru manj izključujoča kakor pa trenutna - trenutni zakon ni bil mišljen kot verski, ampak je varnostne narave:
A avstrijska muslimanska skupnost glede novega zakona ni enotna, kot pojasni Fatih Aliv, predsednik islamskega centra v Kopenhagnu:
Danska, kjer živi Aliv, v Evropi velja za zgled integracije muslimanov v družbo. Vlada je sprožila program, ki muslimanskim priseljencem pomaga pri učenju jezika ter pridobitvi izobrazbe in službe. Pojasni Jørgen Bæk Simonsen, profesor na Univerzi v Kopenhagnu:
Kljub primerjalno uspešnem programu integracije Simonsen trdi, da vključevanja muslimanov v dansko družbo ni mogoče označiti za uspešnega. Razlogov za to ne vidi v napakah v vladnih programih, ampak predvsem v odnosu družbe do priseljencev:
Po napadu Andersa Breivika na otoku Utoja pred štirimi leti je takratni norveški premier izjavil, da bo odgovor oblasti na to le več odprtosti, demokracije in politične participacije. Kot pove Fatih Alev, se je Danska po napadu na sinagogo pred dvema tednoma odločila za drugačno pot:
Takšno strategijo pokomentira tudi Simonsen:
Kljub temu nespornemu dejstvu evropski politiki zadnje mesece kar tekmujejo, kdo bo sprejel najtrši protiteroristični zakon. Nemški pravosodni minister Heiko Maas je napovedal, da bo Nemčija sprejela enega najtrših protiterorističnih zakonov v Evropi. Komentira Joe McNamee iz organizacije EDRi:
Enega najtrših protiterorističnih zakonov so zaenkrat sprejeli v Franciji. Po mnenju McNameeja pa nov zakon z varnostnega stališča sploh ni bil potreben:
Najbolj sporni členi dajejo policiji mnogo večja pooblastila za posredovanje na medmrežju. Ti kriminalizirajo ne le napeljevanje k terorističnim dejanjem, temveč tudi izražanje simpatije do skupin, ki jih oblasti smatrajo za teroristične. Odločanje, kaj točno to pomeni, ostaja v pristojnosti represivnih organov. Joe McNamee pojasni glavno težavo takšnega pristopa:
Že takoj po napadih na uredništvo francoskega satiričnega časnika Charlie Hebdo je britanski premier David Cameroon predstavil idejo, da bi morali vsi internetni ponudniki, ki so po razkritjih vohunjenja ameriške Agencije za nacionalno varnost poostrili kodiranje podatkov, z oblastmi deliti enkripcijske ključe. Omogočanje dostopa oblasti do digitalnih podatkov skozi zadnja vrata je predlagal tudi koordinator Evropske unije za protiterorizem Gilles de Kerchove. McNamee takšne ukrepe zavrže kot neutemeljene:
Evropska komisija predlaga tudi centralizirano bazo podatkov o letalskih potnikih in obvezo za telekomunikacijska podjetja, da hranijo vse prenesene podatke:
Odziv evropskih oblasti na nedavne odmevne napade v Franciji in na Danskem lahko povzamemo kot brisanje meja med delom obveščevalnih služb in policije. Nadaljuje McNamee:
Nevarnosti tako imenovanega radikalnega islamizma pa naj ne bi potencialno prizanašale tudi sončni strani Podalpja. Čeprav politična elita prikimava ugotovitvam varnostne stroke, da Sloveniji zaradi Islamske države ne preti dodatna nevarnost, ob tem vseeno ne zamuja priložnosti, da bi se priključila evropskim tendencam in pogovorom o sprejemanju protiterorističnih ukrepov. Na to temo sta se včeraj na skupni seji sestala parlamentarna odbora za pravosodje in notranjo politiko, že pred časom je o nevarnostih islama razpravljal tudi Svet za nacionalno varnost. Generalni direktor policije Marjan Fank je preplašene poslance potolažil, da terorizem ostaja prioriteta policije, po pariških dogodkih pa je to področje skočilo kar na vrh teh prioritet.
Parlamentarna odbora, kakor tudi predhodno vlada, sta se zavzela za manjše zakonodajne popravke, ki naj bi pristojnim omogočali boljšo spopadanje s terorizmom, s čimer pa se ne strinja vsa politika. Opozicija z desne, s SDS-om na čelu, oblasti opominja, da se ne zavedajo problemov, in zahteva odločnejše ukrepanje. Pri tem naj bi si za vzgled vzeli kar sosednjo Avstrijo. Poslanec SDS Žan Mahnič.
Kultivirali smo Zwitter, Nejc in vajenka Maruša.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj