Marakeška histerija
Današnji Kultivator posvečamo razčiščevanju tega, kaj je in kaj ni Globalni dogovor Združenih narodov o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ki se ga je v desnem diskurzu in posledično tudi medijskem poročanju prijelo ime “Marakeška deklaracija”.
Če na kratko obnovimo: Globalni dogovor Združenih narodov o varnih, urejenih in zakonitih migracijah je postal predmet javne razprave v prvem tednu novembra, ko ga je zunanji minister Miro Cerar zaradi domnevno spremenjenih okoliščin ponovno dal v vladno presojo. Politični dokument, katerega cilj je vzpostavitev prakse sodelovanja na področju urejanja migracij med članicami Organizacije Združenih narodov, je maja letos potrdila že vlada pod Cerarjevim vodstvom. Takrat so osnutek dogovora potrdile vse države članice OZN, z nepresenetljivo izjemo Združenih držav Amerike, ki jih je ob osnutku dogovora zaskrbelo za njihovo državno suverenost. Podobno zaskrbljenost so izrazili tudi v Avstraliji, kjer je predsednik vlade Scott Morrison že napovedal, da država sporazuma ne bo podpisala.
Konec julija je od osnutka kot prva članica Evropske unije odstopila Madžarska. Odločitev zloglasno protimigrantske vlade Viktorja Orbana seveda ni presenečenje, pove Andras Desi, novinar in urednik bivšega časnika Népszabadság. Migracije so za Madžarsko kot rdeča barva za bika, pravi:
Oktobra se je enako odločila Avstrija, sedaj pa o odstopu razmišljajo še druge evropske države, med njimi Poljska, Češka in Bolgarija. Estonska vlada je včeraj napovedala, da razmišlja, da bi o potrditvi Globalnega dogovora Združenih narodov razpisala referendum. Oklevanja in nasprotovanja dogovoru v evropskih državah so dvome zbudila tudi v našem zunanjem ministru Miru Cerarju. Kombinacija predčasnih volitev in sumničavost vlad desnih evropskih držav do dogovora sta Cerarja spodbudili, da je dogovor dal v ponovno presojo ministrskemu zboru. Pri tem je neprestano ponavljal, da so v Sloveniji razmere spremenjene, da stanje ni več enako, kot je bilo v času sprejemanja osnutka dogovora, in da se je treba radikalno boriti za normalno stanje.
S procesom ponovne presoje pa se je slovenski desnici, s stranko SDS na čelu, odprla priložnost za oblikovanje narativa, kako dotični Globalni dogovor odpira vrata nezakonitim migracijam, posega v nacionalno suverenost in nasploh predstavlja katastrofalno grožnjo za slovenski narod. Precej očitno je, da gre pri tem zgolj za ponavljanje argumentov, originalno podanih s strani vladnih predstavnikov ZDA in Madžarske. Potem ko je prvak SDS Janez Janša napovedal vložitev pobude za posvetovalni referendum o podpisu dogovora, je njegov strankarski kolega Branko Grims na novinarski konferenci včeraj povedal, kako bi se po njihovem moralo glasiti referendumsko vprašanje:
Enačenje legalnih in ilegalnih migrantov je v argumentaciji desnih evropskih vlad največkrat omenjeno kot domnevna grožnja, ki jo dogovor predstavlja, takoj za njo pa sledi domnevno poseganje v nacionalno suverenost podpisnic. V samem dogovoru je sicer o vprašanju nacionalne suverenosti in ločevanju med zakonitimi in nezakonitimi migranti zapisano takole, citiramo:
“Države lahko v skladu s svojim suverenim pravnim redom in ob upoštevanju mednarodnega prava razlikujejo med statusom zakonitega in nezakonitega migranta, tudi pri sprejemanju zakonodajnih in političnih ukrepov za izvajanje globalnega dogovora, pri čemer upoštevajo različne nacionalne razmere, politike, prednostne naloge in zahteve za vstop, bivanje in delo v svoji državi.” Konec citata.
Strah pred izgubo slovenstva pa pri Grimsu ostaja navkljub formalnim zagotovitvam, da dogovor ne ogroža nacionalne suverenosti:
Na te očitke so zagovorniki pristopa k dogovoru večinoma odgovarjali z izpostavljanjem dejstva, da dogovor ni pravno zavezujoč, kakor je jasno zapisano že v sedmem odstavku preambule dogovora. Citiramo:
“Globalni dogovor predstavlja pravno nezavezujoč okvir za sodelovanje, ki izhaja iz zavez, ki so jih države članice sprejele z Newyorško deklaracijo za begunce in migrante. Spodbuja mednarodno sodelovanje med vsemi pomembnimi akterji na področju migracij, ob spoznanju, da se z migracijami nobena država ne more spoprijemati sama, hkrati pa zagotavlja spoštovanje suverenosti držav in njihovih obveznosti po mednarodnem pravu.”
Vasilka Sancin, predstojnica katedre za mednarodno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, povzame proces nastajanja Globalnega dogovora in njegove zaveze oziroma nezaveze:
Kot poudari tudi Sancin, je eden od faktorjev širjenja dezinformacij o dogovoru že samo poimenovanje, ki se ga je prijelo. Čeprav bo dogovor podpisan 10. decembra v Marakešu, je “Marakeška deklaracija” uradno ime nekega drugega političnega dokumenta, ki je bil podpisan med članicami EU in državami severne, centralne in zahodne Afrike v okviru Rabatskega procesa o migracijah in razvoju. Prevod napačnega dokumenta je na svoji spletni strani objavil tudi tednik Mladina.
Glede na to, da dogovor že v osnovi sloni na obstoječih in veljavnih pravnih določilih, gre odstope držav od njega razumeti predvsem kot posledico notranje-političnih delitev ter njihove nepripravljenosti na sodelovanje z drugimi državami, ko pride do vprašanja migracij:
Kot razloži Sancin, besedilo dogovora nikjer ne izenačuje zakonitih in nezakonitih migrantov, temveč se zgolj opira na neodtujljive pravice posameznika, definirane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Ker pa v tem primeru ne gre za mrtve domobrance ali krvoločne komunistične režime, je desnica na ta dokument priročno pozabila.
Kot smo do te točke že ponazorili, je dogovor prej pobožna želja kot pa avtoritaren poseg v državno politiko. Predstavlja le začetek zavzemanja mednarodne skupnosti za skupno urejanje migracij in šele določa neke simbolične cilje, medtem ko konkretnih posegov v mednarodno pravo sploh še ne predvideva. Že iz besedila dogovora je razvidno, da ostaja predvsem na simbolni ravni. Citiramo:
“S tem skupnim namenom se odločamo za ta zgodovinski korak, saj se zavedamo, da je Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah pomemben mejnik, vendar se z njim naša prizadevanja ne končajo. Zavezujemo se k nadaljevanju večstranskega dialoga v okviru OZN z rednim in učinkovitim mehanizmom za spremljanje in pregled, s čimer bomo zagotovili, da se besedilo dogovora udejanji skozi konkretne ukrepe v korist milijonov ljudi povsod po svetu.”
Sancin pojasni, kaj navkljub povedanemu vidi kot pozitivno plat pristopa k dogovoru:
Če se zavedamo, da na mednarodni ravni mehanizmi, s katerimi bi se zagotavljalo spoštovanje državnih zavez in političnih deklaracij, ne obstajajo, hitro ugotovimo, kako močan interes mora obstajati med državami pristopnicami, da smernice takšnega dokumenta udejanjajo v praksi. Kot zaključi Sancin, pa ta interes nikoli ne bo osnovan na humanitarizmu.
Česa se potemtakem bojiš, Branko?
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj