Megla medijske in diplomatske vojne

V današnjem Kultivatorju se posvečamo odnosom med Evropsko unijo in Rusijo. Še posebno pozornost bomo posvetili medijskemu pokrivanju Rusije in ruske zunanje politike. V zadnjem tednu smo bili priča neuspešni diplomatski iniciativi za ponoven zagon mirovnega procesa v Ukrajini, s katerim je poskusila kanclerka Angela Merkel. Prav tako neuspešna so bila pogajanja o prekinitvi ognja v Siriji med ZDA in Rusijo. Na današnjem sestanku voditeljev držav Evropske unije se ti niso uspeli poenotiti o svojem odnosu do Rusije. Teden je začinil še britanski zunanji minister Boris Johnson, ki je v britanskem parlamentu pozval k protestom pred rusko ambasado v Londonu. Rusijo pa je razburilo še zaprtje bančnih računov medijske hiše RT v Veliki Britaniji.

Med sliko dogajanja, ki jo predstavljajo zahodni, in tisto, ki jo kažejo ruski mediji, včasih komajda najdemo skupno točko. V Rusiji so posegi, ki izkrivljajo sliko resničnosti, neposredni. Na zahodu je stanje medijskega pokrivanja Rusije različno od države do države in od medija do medija. Najbolj negativno poročanje o Rusiji bomo slišali v Združenih državah in v državah v neposredni ruski soseščini, ki se bojijo velike sosede. Čez lužo protiruska čustva to jesen razvnema še predvolilna kampanja, v katero naj bi se po trditvah FBI Rusija vključila kot domnevni sponzor hekerjev, ki so razkrili elektronska sporočila med menedžerji predsedniške kampanje Hillary Clinton. Poročanje evropskih medijev je v grobem bolj uravnoteženo, a hkrati pogosto pomanjkljivo bodisi zaradi pomanjkanja poročevalcev s terena bodisi zaradi formata sodobnih medijev, ki ni naklonjen razlagi kompleksnih vprašanj, kjer obstaja več kot ena resnica.  

Odnosom z Rusijo je bil namenjen tudi današnji prvi dan vrha Evropske unije v Bruslju. Namesto enotnosti so pogovori razkrili predvsem razlike med evropskimi državami. Med podpornicami zahteve po dodatnih sankcijah zaradi dejavnosti ruske vojske v Siriji so se znašle Nemčija, Francija in Velika Britanija. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Francois Hollande sta se s Putinom srečala že sredi tedna v Berlinu. Čeprav je bil glavni del diplomatske dejavnosti tam namenjen Ukrajini, se je sestanek zaključil z nič kaj prijateljskim pogovorom o Siriji. Francoski predsednik je takrat dogajanje v mestu Alep označil za vojni zločin. Nikakor torej ni bilo presenečenje, ko so včeraj zvečer tri največje članice Evropske unije v skupno izjavo ob koncu pogovorov želele vključiti grožnje z dodatnimi sankcijami. To je preprečil italijanski premier Mateo Renzi ob podpori njegove nekdanje zunanje ministrice in zdajšnje visoke predstavnice Evropske unije za zunajo politiko Federice Mogherini. Končna izjava je tako vključevala zgolj obsodbo ruskega bombardiranja Alepa in splošno izjavo o tem, da obstajajo vse možnosti odprte.

Odnosi med Evropsko unijo in Rusijo so pretežno na negativni trajektoriji že vse od plinskih vojn med Rusijo in Ukrajino pred več kot desetimi leti. Vse od takrat Evropska unija ni uspela formirati enotnega mnenja o zunanji politiki proti Rusiji. Ta neenotnost je bila pogodu Rusiji, ki je z vzponom svojega, na izkoriščanje naravnih virov oprtega gospodarstva postala pomembna zunanjetrgovinska partnerica. Nadaljuje dolgoletni opazovalec Rusije in nekdanji Delov poročevalec iz Moskve Branko Soban:

Izjava

Novih sankcij vsaj zaenkrat torej ne bo. In kljub premeščanju vojaških enot iz obeh strani v bližino meje med Rusijo in državami severnoatlantskega vojaškega zavezništva ostaja možnost vojaškega spopada oddaljena. Generali svojo nalogo kljub temu vidijo v pripravljanju na najhujši scenarij. Bolj pogumno pa se vodi propagandna in medijska vojna, ki poteka tako po odprtih kot tudi bolj skritih kanalih. Danes je česko notranje ministrstvo najavilo, da ustanavlja antipropagandno enoto, ki se bo bojevala proti domnevni ruski informacijski vojni.

Domnevni poskusi Rusije, da bi vplivali na javno mnenje v zahodnih državah, pa letos razburjajo tudi Američane. Ti so Ruse obtožili, da so vir spletne strani WikiLeaks, ki je v zaključni etapi ameriških volitev začela objavljati elektronska sporočila med menedžerji kampanje Hillary Clinton.  Njen nasprotnik Donald Trump je na drugi strani Putina označil za močnega in prebrisanega voditelja. Obe dejstvi sta še zaostrili nastrojenost že do sedaj do Rusije nenaklonjenih ameriških množičnih medijev. Do medijev v ZDA je kritičen profesor sodobne ruske zgodovine na Univerzi Columbia Stephen Cohen, ki se je v pričujočem posnetku pogovarjal z novinarjem Thomom Hartmannom:

Izjava

Na washingtonski politični sceni se politika odvija na bolj odprti sceni, kot je to značilno za Bruselj ali Berlin. O pomenu medijev za ameriško politično elito v pogovoru s Hartmannom nadaljuje Cohen:

Izjava

Večji evropski mediji ponavadi nudijo bolj uravnoteženo sliko, ki pa jo kljub temu pogosto zaznamujejo nekritično posredovanje informacij iz uradnih virov in površno poznavanje tematike, kar še posebno izpostavlja Branko Soban:

Izjava

Veliko vlogo pri tem igrajo gospodarske realnosti, v katerih so se znašli današnji množični mediji. Prihodki so nizki, izvirno in kritično poročanje pa ni nagrajeno. Namesto tega ima prednost ažurnost, tudi za ceno kvalitete. Nadaljuje Soban:

Izjava

Razlika v poročanju med ZDA in Evropo nastane tudi zaradi večje evropske gospodarske povezanosti z Rusijo. Američani v Rusiji v primerjavi z Evropo nimajo kaj dosti za izgubiti v gospodarskem smislu. Ob tem ne gre pozabiti, da so gospodarske povezave hkrati tudi osebne povezave med ljudmi v ekonomskem odnosu.

Retorična prerivanja pa niso omejena zgolj na klasične medije. Pred tednom dni so si na socialnem omrežju Twitter sporočila izmenjavali uradni naslovi britanskega zunanjega ministrstva in ruske ambasade v Londonu. Povod je bil nastop zunanjega ministra Borisa Johnsona, ki je v britanskem parlamentu pozval organizacijo Stop the War, ki je nastala ob protestih proti začetku iraške vojne, naj začne protestirati pred rusko ambasado. Organizacija je Johnsona v zameno povzvala na javno soočenje o zunanji politiki, na kar pa se ni odzval.

Rusija in Evropa sta preveliki in si delita preveč zgodovine, da bi bil lahko njun odnos enostaven in lahko razumljiv. V osemdesetih so mediji znali igrati pozitivno vlogo v zbliževanju Zahoda in Rusije. S kopičenjem kriznih žarišč, kjer so si interesi obeh strani v navzkrižju, pa se gosti tudi megla nerazumevanja na obeh straneh. Dogodki zadnjega tedna niso storili nič, da bi to meglo razpihali.