Na obali ništa novo
V cetinjskem samostanu je v nedeljo potekalo ustoličenje Joanikija II., novega metropolita Srbske pravoslavne cerkve, krajše SPC, za Črnogorsko-primorsko županijo. Temu so močno nasprotovali črnogorski nacionalisti, ki so kot odgovor začeli demonstrirati, nato pa so se začeli še izgredi. V njih naj bi bilo poškodovanih več deset demonstrantov in policistov, pred vhodi v mesto pa so bile postavljene barikade iz pnevmatik, ki so jih pogosto sežigali. Joanikija so morali v mesto pripeljati z vojaškim helikopterjem, zakritega s ščitom iz neprebojnega materiala. Demonstranti so na barikadah streljali v zrak, srbski patriarh Porfirije, ki se je prav tako udeležil dogodka, pa je na Instagramu celo zatrdil, da je v daljavi opazil ljudi z ostrostrelskimi puškami, ki naj bi hoteli preprečiti ustoličenje.
Specialne enote policije so posredovale s solzivcem in zvočnimi granatami, aretiran pa je bil tudi svetovalec predsednika Mila Đukanovića in nekdanji direktor uprave policije Veselin Veljović. Na dogajanje se je z besedami, ki so bile na ravni slavnega Njegoša, odzval tudi sam predsednik Đukanović.
Svoj pogled na zgodovinski kontekst dogajanja na Cetinju predstavi Tijana Todorović, aktivistka v domoljubnem liberalnem gibanju »21. maj«.
Omemba 100-letne politike se nanaša na stališče črnogorskih nacionalistov, da je bila aneksija leta 1918, ko je bila Črna gora priključena Kraljevini Srbiji in delno avtonomna, pravoslavna črnogorska eparhija pa vključena v okvir Srbske pravoslavne cerkve, protipravna. Premoženje SPC, predvsem večino pravoslavnih verskih objektov v Črni gori, imajo prav tako za nelegitimno, kar je poskušal uzakoniti zakon o svobodi veroizpovedi, ki ga je sprejela prejšnja vlada. Nedeljski dogodek v cetinjskem samostanu nekateri Črnogorci razumejo kot dodatno provokacijo.
Sporen je tudi novi predstavnik SPC v Črni gori, metropolit Joanikije II., ki tako kot njegov predhodnik Amfilohije velja za izrazitega podpornika srbskih interesov in pogledov. Lani je na primer v Beogradu pohvalil dela nacionalističnega zgodovinarja Aleksandra Rakovića, ki je o tako imenovanih črnogorskih »separatistih« izjavil: »V nekem trenutku bo sto tisoč njih ostalo proti sedmim milijonom in pol nas. Takrat se bomo imeli priložnost pomeniti z njimi, kot se spodobi.« Protestniki Joanikiju tudi očitajo, da je bil izbran politično in le zaradi nacionalističnih stališč, povrhu tega pa naj bi bil izvoljen v nasprotju s pravili Srbske pravoslavne cerkve. Notranjo politiko SPC razloži Simon Malmenvall, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.
V 30-ih letih po imenovanju Amfilohija se je ustava SPC spreminjala in dopolnjevala, med drugim tudi pravila o imenovanju metropolitov. Joanikije II. je bil izvoljen skupaj z večjim številom novih škofov, ki jih je bilo treba imenovati zaradi kadrovske stiske. To je povzročila visoka smrtnost zaradi koronavirusa med starejšimi popi. Primernost Joanikija II. za ta položaj razloži Malmenvall.
Vera, konkretneje pravoslavje, je v Črni gori zelo politizirana tema. Predstavniki majhne in nepriznane samostojne Črnogorske pravoslavne cerkve veljajo za tesne zaveznike Demokratske partije socialistov Mila Đukanovića. Srbska pravoslavna cerkev pa se je začela v posvetno politično življenje pogosteje vmešavati, potem ko je prejšnja vlada, ki so jo vodili socialisti, vložila sporno novelo zakona o svobodi veroizpovedi. Ta je predvidevala nacionalizacijo večine cerkvenih nepremičnin, čemur je SPC nasprotovala z vsemi sredstvi. Tesno zmago opozicijske koalicije lahko pripišemo tudi glasni podpori, ki jo je prejela od pokojnega metropolita Amfilohija.
Vlado sestavlja pestra koalicija, katere premoč v parlamentu znaša le en poslanski sedež. Sestavljena je iz liberalnih strank URA in Demokrati ter desnosredinske prosrbske koalicije Demokratska fronta. Po oblikovanju vlade je hitro črtala sporne člene zakona o svobodi veroizpovedi, ki so govorili o lastništvu verskih objektov. Zdelo bi se, da bo to konec versko-politične drame, a je kmalu zatem postal relevanten tako imenovani »temeljni dogovor«, ki naj bi ga premier Zdravko Krivokapić hotel skleniti z vodstvom SPC. Sporazum naj bi celovito urejal odnose med Republiko Črno goro in Srbsko pravoslavno cerkvijo. Jeseni lani je postal redna dnevnopolitična tema, saj absolutna tajnost njegove vsebine vzbuja vse več polemik in skrbi, njegov podpis pa je bil vsakič znova napovedan za »kmalu«. Najboljša priložnost se je pojavila pred tremi tedni, ko je bil premier Krivokapić na obisku pri vodstvu SPC v Beogradu, a dogovor še vedno ni bil podpisan. Kako je na to reagirala javnost, razloži Milena Bešić, direktorica podgoriškega Centra za demokracijo in človekove pravice, krajše CEDEM.
Po volitvah je bil sklenjen dogovor, da bo ustanovljena tehnična vlada, v kateri bodo glavno vlogo prevzeli strokovnjaki in nekaj nestrankarskih posameznikov iz Krivokapićevega nevladnega gibanja Ne damo Črne gore, ki je nastalo zaradi koordinacije lanskih protestov. Delovanje vlade je zaradi tesne večine v parlamentu zelo oteženo, vlada pa se sooča s padajočo javno podporo in številnimi protesti, ki so se združili pod imenom »črnogorska pomlad«. Med kontroverznimi političnimi potezami so tudi kadrovske odločitve, ki so jih pred volitvami označili za glavno prioriteto, nato pa vsaj delno požrli obljubo o strokovnih merilih. Stranke so v zameno za privolitev v tehnično vlado zahtevale, da se začnejo kadri v javnih zavodih, na ministrstvih in v podjetjih izbirati glede na strankarsko pripadnost in ne na strokovnost. Več pove Todorović.
Najboljši primer je ministrstvo za šolstvo, kulturo, znanost in šport, ki ga vodi profesorica angleškega jezika Vesna Bratić. Gre za do zdaj neznano političarko, povezano le s Krivokapićevim gibanjem, in samooklicano srbsko nacionalistko, ki se po svojih besedah »ironično« označuje za pripadnico četniškega gibanja. Julija se je pred parlamentarno komisijo znašla zaradi spornega vala imenovanj novih ravnateljev osnovnih in srednjih šol. Najbolj izpostavljen primer tega kadrovanja prihaja iz kraja Pljevlja, v katerem je bila za ravnateljico osnovne šole imenovana učiteljica Bojana Đačić. Ta je kmalu zaslovela zaradi fotografij s šajkačo, nacionalno kapo Srbov iz osrednje Srbije, ki je bila okrašena s četniško kokardo.
Politično nastavljanje funkcionarjev seveda ni novost te vlade. Tri desetletja sta po njem posegala tudi sedanji predsednik države Milo Đukanović in njegova stranka DPS. Kljub pogosto sporni kadrovski politiki Krivokapićeve vlade je med nestrankarskimi imenovanji na višjih ravneh kar nekaj v tujini uveljavljenih strokovnjakov, ki v veliki večini štejejo manj kot 40 let. Najbolj izpostavljena sta finančni minister Milojko Spajić in gospodarski minister Jakov Milatović. Težave, ki nastajajo zaradi njihove »svežine«, razloži Bešić.
S pogostim imenovanjem izrazito prosrbskih kadrov opozicija tudi utemeljuje svojo trditev, da so proevropska stališča vlade le laž, namenjena mednarodni javnosti. Krivokapićeva stališča primerjajo s prvotnim nastopom Aleksandra Vučića, ki manevrira med proevropskim približevanjem članstvu v EU ter prijateljevanjem z Rusijo in Kitajsko.
Veliko ogorčenja sta vzbudili tudi majski noveli zakona o državnem tožilstvu in zakona o specialnem tožilstvu. Ti sta predvideli vrsto sprememb, ki so naletele na ugovore Evropske unije ter Beneške komisije, svetovalnega telesa Sveta Evrope, ki se ukvarja z ustavnim pravom. Todorović na tem primeru razloži domnevno neevropsko vedenje vlade.
V novelah je bilo napovedanih več sprememb na področju tožilstva, in sicer korenite spremembe zakona o državnem tožilstvu ter ukinitev zakona o specialnem tožilstvu – to se ukvarja predvsem z organiziranim kriminalom in naj bi bilo od takrat urejeno v zakonu o državnem tožilstvu. Od druge ideje so v vladi zaradi priporočil Evropske unije na koncu dvignili roke, prvo pa so kljub priporočilom EU delno sprejeli. Problematiko razloži Bešić.
Vlada je bojevanje proti organiziranemu kriminalu pred volitvami označila za eno svojih prioritet, zaradi kompleksnosti težave in potrebe po sodelovanju več vej oblasti – med drugim tožilstva, ki so ga 30 let polnili socialisti – pa je bilo na tem področju malo napredka. Zamujanje z reformami se odraža v izrazito majhni podpori, ki jo vlada uživa med državljani – pozitivno oceno ji je v CEDEM-ovi junijski javnomnenjski anketi podala le četrtina prebivalcev. Del razloga je seveda tudi gospodarska situacija, v kateri se je znašla Črna gora. Nezaposlenost je visoka, država pa se spopada tudi s hudim zunanjetrgovinskim deficitom. Gospodarstvo je zelo odvisno od turističnega sektorja, ki je bil zaradi epidemije močno prizadet. Bešić poudarja, da je bilo gospodarsko stanje že pred covidom-19 slabo, vladi pa očita nezadostno transparentnost.
Vlada je sicer uspešno rešila problem kitajske avtoceste, za gradnjo katere je prejšnja vlada vzela veliko posojilo, ki ga ni mogla odplačati. Sklenjen je bil nov dogovor, ki je državi omogočil vrnitev prvega obroka kredita. Letos je bila za trgovce vpeljana tudi digitalna davčna blagajna, ki je povečala dohodke iz DDV-ja. Ti so Črni gori skupaj z varčevalnimi ukrepi omogočili celo proračunski presežek. Še en dejavnik, ki je nekoliko izboljšal situacijo, je glede na razmere uspešna turistična sezona, a se tu odpira vprašanje odgovornosti v času pandemije.
Vrnimo se k izgredom na Cetinju. Ti so odmevali tudi drugod v regiji, še posebej v kontekstu retorike »srbskega sveta«, katere glavni zagovornik je srbski notranji minister Aleksandar Vulin. Sledi opis te ideje, vzet iz njegovega govora na julijskem zboru njegove stranke.
Ta retorika seveda odmeva tudi v Črni gori. Medijsko kolesje, povezano z vlado Aleksandra Vučića, pogosto propagira idejo, da so črnogorski Srbi ogroženi, predsednika vlade Zdravka Krivokapića pa označuje za tajnega izdajalca, ki le čaka, kdaj bo lahko šel po isti poti kot Milo Đukanović. Več pove Todorović.
Idejo srbskega sveta razume kot predlog, da bi se Črna gora podredila Srbiji kot neke vrste protektorat. Bešić zavrača to možnost, navajajoč članstvo v zvezi NATO in zavedanje elit, da takšni načrti ne bi bili uspešni.
Čeprav je Krivokapić naklonjen SPC, ni v dobrih odnosih s Srbijo in predsednikom Vučićem. Še vedno ni bil na diplomatskem obisku pri srbskem bratu, Srbija pa je veliko bolj kot njemu naklonjena Demokratski fronti, ki je do sedaj kljub načelnemu sodelovanju v koaliciji pogosto delovala bolj kot opozicija.
Obe sogovornici iz Črne gore sta na koncu ocenili, da ni mogoče pričakovati kakšnih bistvenih sprememb v politični kulturi ali vedenju tako vlade kot koalicije. Obeta pa se vsaj ena sprememba, in sicer v odnosih s Srbijo, saj je nedeljski incident Demokratsko fronto močno zbližal s Krivokapićem. Zadnja kriza je namreč na koalicijo delovala tako kot gradbeniki na razmajan obok, ki ga skušajo utrditi tako, da nanj postavijo večjo težo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj