NACIONALNI ALI DRŽAVNI PROGRAM ZA KULTURO?

V današnjem Kultivatorju kultiviramo kulturo. Natančneje Nacionalni program za kulturo, krajše NPK, katerega osnutek je ta teden na novinarski konferenci predstavil minister za kulturo Tone Peršak. Osnutek programa sedaj roma v javno razpravo, v kateri bo do konca septembra. Kasneje ga mora potrditi še parlament, to pa program načeloma dela zavezujočega za vlado. Načeloma pravimo, ker se je do sedaj s spremembami v vladi vedno vsaj rahlo spremenil tudi Nacionalni program za kulturo. Za program, ki naj bi veljal od 2014 do 2017, se je na primer že leta 2015 izkazalo, da je finančno nevzdržen. Tej ugotovitvi so sledili 20 milijonov evrov težki rezi v kulturni proračun. Najnovejši NPK se za spremembo od prejšnjih programov sprejema za naslednjih 8, in ne 4 leta, kot je bilo do sedaj običajno. S prihajajočimi parlamentarnimi volitvami pa se bo izkazalo, koliko od teh let bo program dejansko izživel.

Pomen dokumenta razloži Tjaša Pureber z društva Asociacija:

Izjava

78-stranski dokument, ki na trenutke deluje bolj esejistično kot pravno obvezujoče, prepoznava več problematičnih točk v sodobni kulturni sceni. Minister za kulturo Tone Peršak je na konferenci izpostavil predvsem razkorak med močno povečano kulturno produkcijo v Sloveniji na eni in zmanjšanjem kulturnega proračuna na drugi strani.

Izjava

NPK prav tako prepoznava spremenjen položaj kulture v digitalni dobi in zastavlja določene smernice za digitalizacijo institucij, kot je na primer popolna digitalizacija prijav na nacionalne in druge razpise. Dodatno opozarja na dejstvo, da so sredstva v kulturi centralizirana predvsem v Ljubljani. Osrednjeslovenska regija namreč prejme dve tretjini vseh sredstev kulturnega proračuna. V dokumentu je poudarjena tudi problematičnost položaja samozaposlenih v kulturi in pa razkorak v količini sredstev, dodeljenih javnemu sektorju v primerjavi z nevladnimi organizacijami.

V društvu Asociacija so zadovoljni z delom dokumenta, ki prepoznava poseben položaj samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij. Hkrati jih skrbi, ali se bo ta prepoznanost prelevila v dejanske ukrepe.

Izjava

Nacionalni program za kulturo se, kot že omenjeno, posebej posveča samozaposlenim v kulturi. Za ureditev njihovega položaja predvideva nov Zakon o samozaposlenih v kulturi. Nekateri ukrepi so sicer začrtani že v samem programu. Tjaša Pureber izpostavi, da je med njimi problematična predvsem delitev na avtorske in neavtorske poklice.

Izjava

Glede na ugotovljeno problematiko na kulturni sceni NPK do leta 2025 postavlja pet strateških ciljev. Prvi med njimi je uveljaviti status kulture v javnem interesu, drugi pa v skladu s tem javnim interesom zagotoviti ustrezen delež javnih sredstev. NPK se tako zavezuje k povečanju proračuna za kulturo za 0,02 odstotka državnega proračuna letno, s čimer naj bi do leta 2025 dosegli proračun Ministrstva za kulturo v višini 1,8 odstotkov celotnega proračuna, kar je nivo iz leta 2008.

Zanimivejši so sicer zadnji trije strateški cilji. Tretji se zavezuje k iskanju drugih virov, torej tudi zasebnih. V povezavi s tem dokument predpostavlja vzpostavitev Agencije za umetnost. Zakaj uvedba agencij morda ni najboljši način financiranja, razloži Pureber:

Izjava

Nekatere modele agencijskega financiranja v Sloveniji že imamo, v preteklosti pa so se izkazali za precej ranljive. Pureber dodaja, da je potrebno take ukrepe preučiti, preden se jih implementira v praksi:

Izjava

Boštjan Tadel, sekretar v kabinetu ministra za kulturo, meni, da je kritika agencijskega modela preuranjena:

Izjava

Prav tako Nacionalni program za kulturo predvideva sprejem zakona o mecenstvu, s katerim bi spodbudili zasebno financiranje kulture, čeprav, kot podarja Tadel, se zavedajo, da tovrstna praksa pri nas ni vzpostavljena in da odpira pasti v obliki opravičila za posledično nižanje javnih sredstev. NPK ponovno obuja tudi idejo obveznega opremljanja javnih stavb z deli slovenskih likovnih umetnikov, kar bi tem prineslo dodatno financiranje. NPK na področju zasebnega sektorja prav tako omenja že pred nekaj leti odmrlo Kulturniško zbornico. Program si ta organ v prihodnje zamišlja kot skupino stanovskih društev, ki naj potem sama delijo pridobljena sredstva. To ministrstvo razbremeni odgovornosti in jo prenaša na same člane društev. Društvo Asociacija si Kulturniško zbornico želi spremeniti v bolj raziskovalen organ, ki bi preučeval učinkovitost kulturnih politik:

Izjava

Na področju zasebnega financiranja Pureber prav tako izpostavi pomanjkanje programske strategije v kulturnem turizmu.

Izjava

Četrti strateški cilj, ki ga Nacionalni program za kulturo vzpostavlja, je decentralizacija sofinanciranja kulture in hkrati odprava nesorazmerij med posameznimi sektorji kulture, predvsem med javnim in nevladnim sektorjem. V Asociaciji pozdravljajo predvsem koncesije, ki jih NPK namenja za nevladni sektor, hkrati pa jih skrbi, da bodo primerne le za nekaj nevladnih organizacij.

Izjava

Zadnji, torej peti strateški cilj je promocija slovenske kulture v mednarodnem prostoru in doseganje večje prepoznavnosti Slovenije. Ta cilj se tudi navezuje na prvi strateški cilj, torej uveljavitev statusa kulture v skladu z javnim interesom. Dokument je glede vloge kulture nekoliko zmeden. Večkrat je poudarjeno, da se pomen kulture spreminja in mora biti osvobojen državotvornosti in narodotvornosti, ki sta ga bremenili v preteklosti. Pojasni Tadel:

Izjava

Hkrati pa dokument, predvsem kar se tiče vloge kulture navzven, še vedno poudarja njeno vlogo v prepoznavnosti in razvijanju nacionalne identitete. Z mislijo, da je to precej zastarelo, današnji kulturni Kultivator zaključi Pureber:

Izjava