Politični tek po Afriki

Poletni dnevi niso prinesli zgolj vročega Zemljinega površja, temveč tudi razgreto mednarodno politiko. V luči najodmevnejšega dogodka leta – rusko-ukrajinske vojne – sta afriški kontinent ta teden obiskala francoski predsednik Emmanuel Macron in ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Afriške države se niso niti pridružile zahodnim sankcijam, do katerih se na glasovanju v OZN-u mnoge sploh niso opredelile, niti se niso označile za ruske zaveznice. Z energetsko in prehrambeno krizo, ki kot Damoklejev meč visita nad glavami celega sveta, je Afrika kontinent, ki po ocenah svetovnih velesil še ni popolnoma izkoriščen in zato tam odpirajo novo fronto tekmovanja v političnem vplivu.

Seveda so obiski obeh politikov v obojestranskem interesu. Afrika že čuti in bo še čutila dolgoročne posledice vojne v Ukrajini in še posebej z njo povezanih sankcij. Christopher Gore, profesor mednarodne politike in razvoja na univerzi Toronto Metropolitan, razloži, katere so glavne posledice dogajanja v Ukrajini za Afriko.

Izjava

Te posledice pomenijo, da se pravila igre mednarodne politike spreminjajo še posebej za afriške države. Pomanjkanje hrane in energentov je še bolj akutna težava v Afriki kot v Evropi. Spremembo nastopa afriških držav na mednarodnem odru opiše Gore.

Izjava

Pa začnimo pri Lavrovu. Ruski zunanji minister je obiskal Egipt, Etiopijo, Ugando in Demokratično republiko Kongo. Namen Rusije v Afriki ni zgolj pridobiti diplomatske zaveznike za vojno v Ukrajini. Afrika, zaradi manjšega trgovanja z Evropo in ZDA, za Rusijo predstavlja nove priložnosti, še posebej na vojaškem področju. Podrobneje Lavrovovo nalogo obrazloži sogovorec.

Izjava

Rusija v močnem razmerju predvsem z vzhodno Afriko vidi tudi možnost konkuriranja Kitajski. Ta z gradnjo jezov in druge energetske infrastrukture počasi širi svoj gospodarski vpliv vse bolj proti zahodu.

Še bolj zanimiva in zapletena so pričakovanja vzhodnoafriških držav do Rusije. Uganda, kot ena močnejših držav v omenjeni regiji, služi kot dober zgled za razumevanje interesov afriških držav, ki se nagibajo bližje Rusiji. Ugandske interese, ki so v veliki meri pogojeni tudi z vtikanjem Zahoda v ugandsko politiko, opiše Gore.

Izjava

Tako kot je nekoč Jugoslavija omogočala kadrovsko izmenjavo in tehnično podporo državam tabora Neuvrščenih, tako danes Rusija omogoča razvoj energetskega sektorja v zainteresiranih afriških državah, kot sta Uganda in Etiopija. Sogovornik podrobneje razloži, kako lahko Rusija priskoči na pomoč državam, ki so v stiski glede električne oskrbe.

Izjava

Kljub navidezni svobodni izbiri med nekdanjimi kolonialisti in vzhodnimi silami so nekatere države močno odvisne od Rusije in Kitajske – že iz časov pred ukrajinskim konfliktom. Christopher Gore analizira različne vidike vzhodnoafriške odvisnosti od Rusije, uradni nevtralnosti in neuvrščenosti navkljub.

Izjava

Nekoliko drugačne narave je Macronov obisk Kameruna, Benina in Gvineje Bissau. Macronov namen sta poostritev vojaške prisotnosti v bivših francoskih kolonijah in sprememba afriške diplomatske nevtralnosti v prid Zahoda – to je podobno namenu Sergeja Lavrova. A odnos afriških držav do evropskih velesil se kljub temu precej razlikuje od njihovega dojemanja Rusije in Kitajske. Gore pojasni, da Francija in z njo Evropska unija lahko afriškim državam ponudi marsikaj, morda celo več kot Rusija.

Izjava

Četudi je Evropa zmožna Afriki ponuditi več kot Rusija, sama ponudba dobrin ni edina prioriteta diplomatske agende številnih afriških držav. Kamerun, ena močnejših bivših francoskih kolonij – oziroma njen avtokratski predsednik Paul Biya je prvi sprejel predsednika Macrona na njegovi afriški turneji. Biya je kamerunski predsednik vse od leta 1982. Pri skoraj devetdesetih letih se je očitno začel soočati z lastno smrtnostjo, zato velik del njegove trenutne politike stremi k zagotovitvi nasledstva njegovemu sinu Francku Biyi. S tem je skladna tudi kamerunska zunanja politika. Patrice Nganang, profesor na newyorški državni univerzi Stony Brook in avtor številnih del o kamerunski politiki, opiše mednarodno politično akrobacijo, ki jo je Biya izvedel v zadnjih nekaj tednih in z njo spodbudil Macrona k obisku.

Izjava

Kamerunski vojaški dogovor z Rusijo je za Francijo in ves zahodni svet pomenil rdeči alarm. Da bi Macron ohranil dobre odnose z bivšo kolonijo, med uradnim obiskom ni niti omenil kamerunske državljanske vojne, v kateri že več let državne sile izvajajo nasilje nad manjšinskim anglofonskim prebivalstvom v pokrajini Ambazonija. Nganang razloži, da je zunanja politika Paula Biye nekakšno izsiljevanje Francije za njeno podporo pri vprašanju nasledstva predsednika Biye.

Izjava

Ob nekoliko natančnejšem pogledu na situacijo v Kamerunu je jasno, da Macronov obisk vseh treh držav pravzaprav ni povzročil spremembe njihovega nevtralnega statusa glede Ukrajine. Je pa obstoječim afriškim režimom uspelo rekrutirati Francijo kot svojo podpornico. Sogovornik pojasni, da je bil Emmanuel Macron po njegovem mnenju na afriški turneji neuspešen.

Izjava

Iz povedanega je moč izluščiti zaključek, da mnoge afriške države kljub neposredni prehrambeni in energetski krizi zaradi sankcij proti Rusiji poskušajo iz trenutne šibkosti velesil iztržiti največ. Gore poudarja, da je obstoječa predstava o afriških državah kot nebogljenih in obupanih napačna in da v trenutnih razmerah izbirajo dobro premišljene in strateške odločitve. V Afriki se prav tako razvija srednji razred, ki zahteva vse več dobrin. Večajo se tudi investicije v infrastrukturo, kar je mamljivo za svetovne velesile. Sogovornik razloži, da afriške države med Rusijo in Evropo vidijo velike razlike, kljub podobnim ciljem obeh velesil. Razlogi za te razlike ležijo v demokratični ideologiji, ki jo zagovarjajo evropske države, Rusija in Kitajska pa se nanjo požvižgata.

Izjava

Patrice Nganang pa kot nekolikšno prednost Rusije pri političnem lobiranju v Afriki izpostavi zgodovino evropskega kolonializma na afriškem kontinentu.

Izjava

Na prvi pogled zgolj diplomatsko-lobistični obisk dveh visokih politikov sprtih strani je pokazal, da imajo načeloma šibke afriške države s skupnim ciljem lahko močan vpliv tudi na svetovne velesile. Pri pogajanjih s tujimi predstavniki pa si afriški voditelji očitno znajo izboriti tudi izpolnitev svojih najglobljih osebnih želja. Očitno so bili evropski kolonizatorji dobri učitelji.