Reševanje bogatih in močnih

Evropska centralna banka, krajše ECB, je včeraj napovedala program kvantitativnega sproščanja v evroconi. S tem naj bi se borila proti deflaciji oziroma nižanju višanju vrednosti evra, ki je Evropo zajelo konec lanskega leta, in spodbudila investicije ter s tem gospodarsko rast.

Najprej prisluhnimo Engelbertu Stockhammerju iz londonske Univerze Kingston, ki predstavi, kaj kvantitativno sproščanje sploh je:

Izjava

To finančno imetje centralne banke kupujejo od zasebnih lastnikov, večinoma bank, kamor torej roma novo ustvarjeni denar. S to injekcijo vrh finančnega sistema dobi dodaten kapital, ki naj bi ga preko tržnih mehanizmov investiral v gospodarstvo. Poleg tega se zaradi kupovanja državnih obveznic njihov donos zmanjša, kar naj bi banke spodbudilo k vlaganju v gospodarstvo. Jack Rasmus iz kalifornijske univerze Saint Mary’s predstavi idejo kvantitativnega sproščanja:

Izjava

Problem ideje kvantitativnega sproščanja je, da njena osnovna predpostavka, to je, da bo novo ustvarjeni denar prikapljal do realnega gospodarstva, pogosto ne drži. Institucije, ki denar prejmejo ga namreč dobijo brez pogojev. Kot pove Rasmus, v Združenih državah Amerike, kjer se kvantitativnega sproščanja poslužujejo že vse od leta 2008, finančne institucije novega denarja niso prelile v realno gospodarstvo, temveč so imele zanj drugačne plane:

Izjava

To potrdi tudi Stockhammer:

Izjava

Toliko o izkušnjah iz drugih delov sveta. Tudi v evroobmočju, kjer bo v naslednjih dveh letih po načrtih ECB natisnjenega 1100 milijard evrov novega denarja, se utegne zgoditi podobno. John Grahl iz angleške Univerze Middlesex predstavi več razlogov za to:

Izjava

Če pa finančne institucije že vlagajo, namesto doma to raje počnejo na tujem, kjer so donosi višji. Eden izmed razlogov za to je pomanjkanje povpraševanja v Evropi, ki je posledica varčevanja. Nadaljuje Grahl:

Izjava

S tem se strinja tudi Stockhammer:

Izjava

Države na periferiji evroobmočja, ki jih je varčevanje najbolj prizadelo, tudi v programu kvantitativnega sproščanja ne bodo deležne solidarnosti. Evropska centralna banka je program zasnovala tako, da bodo finančno imetje od zasebnih bank kupovale centralne banke posameznih držav in ne sama ECB. Grahl o takšnem pristopu nima pozitivnega mnenja:

Izjava

Hkrati so iz programa eksplicitno izvzete države, ki jih je reševala trojka, dokler ne potrdijo svoje zavezanosti pogojem, postavljenim s strani Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke in Evropske komisije. To ustvarja pritisk na njihove vlade, da nadaljujejo z varčevanjem, ki je, kot smo slišali, primarni vzrok slabega gospodarskega stanja Evrope. Najbolj očitno je ta pritisk usmerjen proti Grčiji, kjer bodo v nedeljo potekale volitve, na katerih bo predvidoma zmagala Siriza, ki se zavzema za odstop od politike varčevanja.

To dokazuje, da dolgo pričakovana sprememba politike Evropske centralne banke, ki naj bi bila namenjena spodbuditvi gospodarstva, to v resnici ni. Zaključi Rasmus:

Izjava