S tujim fuzbalom po koprivah
V nedeljo pozno zvečer je dvanajsterica evropskih nogometnih klubov, zaradi zgodovinske ali trenutne trofejnosti poimenovanih tudi z izrazom velikani, na svojih spletnih straneh naznanila, da ustanavlja novo tekmovanje, Evropsko superligo, krajše ESL. Ura, ob kateri je novica odjeknila in takoj pritegnila pozornost vseh svetovnih medijev, je bila skrbno izbrana: v Združenih državah Amerike se je ravno začenjal dan. Projekt ESL je ciljal oziroma še cilja na ameriški trg, zato je bil tudi format tekmovanja sprva zastavljen pretežno po ameriško.
Evropska nogometna zveza Uefa s predsednikom Aleksandrom Čeferinom je ostro nastopila proti ESL, ki je s svojo vizijo nameravala sprožiti tektonske premike v nogometu, kot ga poznamo, in neposredno ogroziti organiziranost zvez – od nacionalnih pa do krovne svetovne nogometne zveze Fifa. Na krilih podpore navijačev, strokovnih komentatorjev in politike je ustanovnim klubom in njihovim igralcem zagrozila s sankcijam še ne videnih razsežnosti.
Dobrih oseminštirideset ur po najavi ESL je bil projekt klinično mrtev ali pa vsaj »na aparatih«. Izstop je najprej napovedala angleška šesterica – Arsenal, Chelsea, Liverpool, Manchester City, Manchester United in Tottenham – nato pa še nekaj italijanskih klubov, AC Milan in Inter Milan, ter španski Atletico Madrid. V ESL je ostalo trdo ustanovno jedro: italijanski Juventus, katalonska Barcelona in španski Real Madrid.
V današnjem Suspenzivatorju bomo predstavili pravne, politične in športne vidike ustanovitve evropske Superlige ter poskušali prešteti morebitne žrtve zadnje bitke za nogomet.
Ko je Uefi in Fifi postalo jasno, da odpadniški klubi mislijo resno, sta organizaciji napovedali, da bosta sprožili postopke za izključitev teh klubov iz evropskih in domačih tekmovanj. Kot razloži Katarina Pijetlović z Univerze Manchester Metropolitan, avtorica knjige EU Sports Law and Breakaway Leagues in Football, imata Uefa in Fifa za vpeljavo tovrstnih sankcij pravno podlago.
Pomemben pritisk na ustanovne klube in njihove igralce je predstavljala tudi napoved prepovedi igranja na reprezentančnih tekmah in tekmovanjih, kot sta evropsko in svetovno prvenstvo. Pravna praksa – sicer v drugem športu – za takšno ukrepanje krovnih športnih organizacij obstaja.
Igralci, ki bi jih doletela trajna prekinitev nastopanja v reprezentančnih dresih, bi lahko ob upravičenem razlogu – kar omenjena prepoved gotovo je – posegli po vzvodu enostranske prekinitve pogodbe z delodajalcem, a je to pri nogometaših malo verjetno, saj so pogodbene kazni previsoke.
Kot pojasnjuje Luka Milanović, strokovnjak za športno pravo, bi ESL najverjetneje delovala kot podjetje, podobno kot je podjetniška pobuda organizirana v košarkarski Evroligi.
Ustanovitev alternativne lige tako sama po sebi ni nezakonita. Pravna zanka, v katero se zaplete Evropska superliga, je po interpretaciji Pjetlović njena zaprtost po zgledu ameriških lig.
Čeprav med njima ni mogoče vzpostaviti jasnega nasprotja, je alternativa zaprtemu sistemu piramidna stuktura, ki omogoča “prehajanje” glede na tekmovalne rezultate, glede na njih pa poteka tudi redistribucija sredstev, kar je po mnenju Milanovića tudi pravičnejše.
Po današnji odločitvi Uefe sodeč, vsaj na evropski ravni ni pričakovati maščevalnih sankcij zoper dvanajsterico klubov, še vedno pa ostaja vprašanje, ali se bodo za sankcije v obliki kazenskih točk ali finančnih kazni odločile nacionalne nogometne zveze. Ker so omenjeni klubi pomembni za prodajo televizijskih pravic, je odločitev za njihovo sankcioniranje predvsem politična, meni Pjetlović. Zanimivejša bo dinamika v Združenju evropskih klubov, bolje poznanem pod kratico ECA, iz katerega so odpadniški klubi z vstopom v ESL izstopili.
Odločitev za ESL je, kot se je izkazalo po burnem odzivu celotnega nogometnega spektra – od navijačev do igralcev, v manjši meri tudi trenerjev – v ekskluzivni domeni lastnikov in z njimi poveznanih vodstev klubov. Če je njihove apetite po dobičku tokrat ustavila zlasti Uefina iniciativa v navezi z vladami Združenega kraljestva in Francije, ima nogomet pred grabežljivostjo zaledje tudi znotraj pravnih okvirov.
Odločen in hiter odziv Uefe je v javnosti pustil prevladujoč vtis o globokem idejnem razkoraku in sporu med tako imenovanimi superklubi in evropsko nogometno zvezo, pri čemer je slednja s populističnimi piarovskimi nastopi predsednika Aleksandra Čeferina zavzela vlogo zaščitinika majhnih klubov, nogometne egalitarnosti in tradicionalnega fuzbala. Čeferin je, podžgan z osebno izdajo Juventusovega bossa Andree Agnellija, razjarjeno prečkal diplomatske okvire, ki bi omogočali nadaljnji dialog. Ob tem pa je pozabljal na Uefino večletno popuščanje Združenju evropskih klubov in njegovima predstavnikoma v izvršnem odboru zveze. To je v preteklih letih privedlo do številnih reform evropskih klubskih tekmovanj, ki so vse bolj pripirala vrata manjšim klubom, predstavnikom petih elitnih nacionalnih lig pa zagotavljala vedno več mest. Zadnja med njimi, reforma Lige prvakov, pa je bila – ironično – predstavljena le dan po zgodovinskem sporu s superklubi. Z aktualnimi spremembami najprestižnejšega evropskega klubskega tekmovanja so bile uslišane praktično vse zahteve največjih, zato debata po mnenju neodvisnega novinarja Saše Ibrulja ni usmerjena v resnično reformo evropskega klubskega nogometa, pač pa v povsem napačno smer.
V sporu o tem, kateri format je primernejši za Evropo, je v ospredju vprašanje, kdo bo bolje razporejal finančna sredstva. Mnenja o tem, ali bi ESL kot tekmovanje ponujala ustrezne rešitve, so deljena. Predstavniki ESL trdijo, da bo denarja več kot dovolj za vse, tudi za rast nogometa. Toda po drugi strani bi ustanovitev ESL ob sankcijah Uefe močno zamajala nacionalne lige, ker bi se ob izgonu klubov iz nacionalnih tekmovanj zmanjšali prihodki od prodaje televizijskih pravic. Te predstavljajo velik delež vsega dohodka, ki ga lige in v njih sodelujoči klubi ustvarijo. Prvi vidik predstavi predsednik Sindikata profesionalnih nogometnih igralcev Slovenije Dejan Stefanović, drugega pa športni novinar in avtor knjige The Billionaires Club: The Unstoppable Rise of Football's Super-Rich Owners, James Piotr Montague.
Podobno kot se sedaj ustanavlja Superliga, se je v 90. letih prejšnjega stoletja ustanovila angleška Premier liga. Tudi takrat so ustanovitelji mnogo obljubljali, toda kot pove Montague, so bile ob vse večjih dobičkih, ki jih je nova liga ustvarjala, te obljube pozabljene. Moč upravljanja pa se je s prihodom tujih vlagateljev ustalila v rokah posameznikov, ki niso odgovorni nikomur, še najmanj pa navijačem, ki klube podpirajo.
Toda poleg razdeljevanja finančnih sredstev različnim deležnikom je ustanovitev ESL ponovno postavila v ospredje vlogo igralcev ter njihovih pravic in dolžnosti,ki jim jih narekajo sklenjene pogodbe. Kot izpostavi Stefanović, športne zveze ne bi smele posegati v odnos med klubom, delodajalcem, ter igralcem, delavcem.
Stefanović doda, da bi morale vse krovne zveze, tako Uefa in Fifa kot tudi mednarodni olimpijski komite, izvesti potrebno reformo, po kateri bi v odločanje v večji meri vključili tudi igralce in njihove zastopnike.
Poleg Uefe in preostalega dela nogometne javnosti je najavljena ustanovitev Superlige močno razburila tudi navijače, predvsem privržence angleških predstavnikov v novem zaprtem tekmovanju. Navijači Liverpoola, Chelseaja in obeh manchestrskih klubov so pred domačimi stadioni s transparenti in zborovanji lastnike klubov opozarjali, da je priključitev Evropski superligi izdaja tradicionalnih vrednot kluba. Pri tem so imeli v mislih predvsem ustroj elitnega tekmovanja po vzoru ameriških zaprtih lig z mnogo večjim številom tekem. Te postajajo dogodki, enkratni spektakli, oljašani pretirane tekmovalnosti, poleg občinstva na stadionu pa računajo predvsem na globalno publiko, ki preko TV-zaslonov evropska moštva podpira na rastočih azijskih in ameriških trgih. Prav ta segment so po mnenju Ibrulja lastniki evropskih velikanov precenili, po drugi strani pa pozabili na moč in pomen tradicionalne nogometne publike.
Ne glede na to, da je projekt Evropske superlige ob silnih pritiskih zaustavljen, pa se zaprto elitno evropsko klubsko tekmovanje v takšni ali drugačni obliki kaže kot neizogibna evropska nogometna prihodnost. S tem pa se bo še poglobil že davno začeti proces ločevanja klubskega fuzbala, ki bo sčasoma pretrgal še zadnje vezi med dvema nogometnima svetovoma – med elitnim spektaklom najboljših in svetom marginaliziranega tradicionalnega fuzbala, ki bo ob izgubi še zadnjih drobtinic na evropski nogometni mizi prepuščen vse večjemu amaterizmu v nacionalnih okvirih.
Odpoved: Fuzbalske finančne mahinacije so kultivirali Fabjan, Marcen in vajenec Dominik, Virant in Antun sta se igrala nogometna sodnika.
Analiza dogajanja avtorjev članka
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj