Šrilanka v bankrotu
V Šrilanki že več tednov potekajo množični protesti proti trenutni vladi. Vzrok zanje je naraščajoča gospodarska kriza, ki se je začela leta 2019 in v zadnjih mesecih vse bolj prerašča v humanitarno krizo. Večina prebivalstva težko pride do goriva za prevozna sredstva, cene hrane pa so vsak dan višje. V primerjavi z lanskim majem so poskočile za 40 odstotkov, čakanje na gorivo pa lahko traja do 8 ur. Protestniki za situacijo krivijo glavna voditelja države: predsednika Gotabajo Radžapakso, krajše Goto, in njegovega brata, nekdanjega predsednika vlade Mahindo Radžapakso, ki je odstopil v ponedeljek.
Protesti so do ponedeljka potekali mirno. Na protestih, ki nimajo jasnega vodstva ali organizatorjev, sodelujejo državljani, ki sicer niso politično aktivni in prihajajo iz različnih družbenih skupin. V parku Gall Face Green pred predsedniško palačo so protestniki postavili tabor z nazivom »Gota-go village«, kjer potekajo demonstracije, delavnice in razprave. Vzdušje na protestih opiše kolombska novinarka Devana Senanajake.
V ponedeljek je prišlo do prvega izbruha nasilja od začetka protestov, v katerem je umrlo 7 ljudi, 225 pa je bilo poškodovanih. Protestniki so zažgali več nepremičnin v lasti članov družine Radžapaksa, ter skoraj vdrli v premierjevo palačo, zaradi česar je takratni premier pobegnil v mornariško bazo na severu države. Predsednik Gotabaja Radžapaksa je razglasil izredno stanje in uvedel policijsko uro, na ulice pa poslal vojsko z navodili, da lahko ustrelijo katerega koli izgrednika ali roparja. Do zdaj tega niso storili. A v resnici so za prve udarce bili odgovorni podporniki vlade, ki jim je policija omogočila spopad s protestniki. Direktorica civilnodružbene fundacije Nilana Tiručelvama, Ambika Satkunanatan, razloži potek protestov.
Mahinda je v ponedeljek odstopil, nadomestil pa ga je Ranil Vikremesinge, za katerega je to že peti premierski mandat. Čeprav je bila do volitev leta 2019 njegova stranka največja nasprotnica stranke Radžapaksov, mu kritiki ves čas očitajo popuščanje članom družine Radžapaksa.
Družina Radžapaksa je politična dinastija z juga Šrilanke, povezana z nacionalistično stranko Šrilanška ljudska fronta, krajše SLPP. Najvidnejši član dinastije Mahinda Radžapaksa je bil predsednik države v času, ko je Šrilanka brutalno zatrla uporniško gibanje Tamilskih tigrov na severu države, njegov brat Gotabaja, krajše Gota, pa je bil takrat državni sekretar na ministrstvu za obrambo. S tem se je končala tri desetletja trajajoča državljanska vojna. Člani družine Radžapaksa so bili na oblasti od leta 2005 do 2015, nato pa spet od leta 2019 do danes. Njihova politična organizacija je zgrajena na nepotizmu in klientelizmu. Več o aktivnostih njihovih bližjih in daljših sorodnikov pove Senanajake.
Ključna značilnost političnega programa bratov Radžapaksa je bilo izključevanje manjšin v multietnični Šrilanki, kjer tri četrtine prebivalstva predstavljajo budistični Sinhalci, petino hinduistični Tamili, preostanek pa tamilsko govoreči muslimani. S tem sta brata utrjevala svoj ugled kot sinhalska vojna junaka, saj je dolgoletna državljanska vojna izvirala iz problema nacionalne pripadnosti. Na veliko noč leta 2019 so islamistični teroristi ubili 269 ljudi, večinoma kristjanov in turistov, več kot 500 pa je bilo poškodovanih. Odgovornost je prevzela skupina, ki se je predstavljala za del Islamske države in prej ni bila prisotna v državi. Po napadu so državljani iz muslimanske skupnosti bili tarča nasilja dveh drugih etničnih skupin. Brata Radžapaksa, na Šrilanki znana kot zmagovalca v državljanski vojni, pa sta volivcem obljubila obračun z islamisti in opolnomočenje sinhalske večine.
Trenutna šrilanška vlada je poleg etničnega pluralizma nenaklonjena tudi svobodi medijev. V času vladavine Mahinde Radžapakse se je med letoma 2005 in 2015 položaj države na lestvici svobode medijev organizacije Reporters Without Borders znižal za 50 mest. Nasilje nad novinarji je pogosto, večina medijev pa se zaradi groženj samocenzurira. Stanje svobode medijev in lastne izkušnje opiše Devana Senanajake.
Velikonočni napadi so pomembno vplivali tudi na šrilanško gospodarstvo, za katerega je turizem predstavljal tretji najpomembnejši vir tujih valut. Več pove profesor ekonomije na Inštitutu za družbene vede Tata v Mumbaju, R. Ramakumar.
Šrilanka se je leta 1948 osamosvojila od Združenega kraljestva. Struktura njenega gospodarstva, ki je bilo v kolonialni maniri osredotočeno na izvoz surovin, se od takrat ni bistveno spremenila. Prodajajo predvsem tekstil, tobak, začimbe in gumo, zaradi česar je šrilanško gospodarstvo zelo občutljivo na spremembe cen dobrin v svetu, kar dodatno poslabša dejstvo, da gre za majhno otoško državo, ki večino dobrin, predvsem končnih produktov in energentov, uvaža. Zato se je Šrilanka v preteklosti po pomoč pogosto zatekala k Mednarodnemu denarnemu skladu, ki pa je od nje zahteval stroge varčevalne ukrepe. Ti so preprečili večje naložbe v smeri razvoja drugih gospodarskih panog. Padec svetovnih cen se je nazadnje zgodil leta 2012, a ker Šrilanka ni dosegla pozitivne trgovske bilance od leta 2004, se je od države zahtevalo zadolževanje pri tujih posojevalcih. Ramakumar razloži, kako so neokolonialni položaj Šrilanke v globalni ekonomiji dodatno poslabšale populistične predvolilne obljube Radžapakse.
Zahodni mediji pogosto povezujejo šrilanško pomanjkanje deviz s tako imenovano »diplomacijo dolžniške pasti«, ki jo izvaja Kitajska. Posojila kitajskih državnih podjetij so v Šrilanki omogočila gradnjo velikega, a gospodarsko nepotrebnega pristanišča v pokrajini, iz katere izhaja družina Radžapaksa. Ko pristanišče ni zmoglo odplačevati svojih dolgov, ga je od države prek natečaja kupilo ravno tisto kitajsko podjetje, ki ga je financiralo. Ramakumar pove, zakaj to ni oškodovalo šrilanških deviznih rezerv oziroma jim je celo pomagalo.
Čeprav se je šrilanško poljedelstvo dolgo osredotočalo na dobičkonosne rastline, kot je tobak, jim je s pomočjo modernizacije kmetijstva leta 2019 uspelo doseči, da je Šrilanka zadostila lastnim potrebam po rižu in nekaterih drugih osnovnih živilih. Za to je bilo bistveno tudi subvencionirano gnojilo in pesticidi, ki so jih kmetje od države dobivali zastonj oziroma ob znižanih cenah. Dobava teh je državo stala okrog 400 milijonov evrov na leto, zato je država metodo leta 2020 opustila. Ramakumar opiše načrt, s katerim je hotela vlada privarčevati na uvažanju gnojil.
Znanstveniki so vlado opozorili, da bo v primeru prisilnega prehoda na popolnoma organsko kmetijstvo prišlo do kolapsa v poljedelstvu. Ramakumar pove, kaj se je zgodilo, ko jih niso upoštevali.
Poglavitni gospodarski problem Šrilanke je njena odvisnost od uvažanja dobrin, ki jih plačuje z ameriškimi dolarji. Poleg tega se morata tako država kot gospodarstvo zadolževati na globalnih finančnih trgih, saj je domačega kapitala premalo. To pomeni, da se Šrilanka zadolžuje v tuji valuti, kar pa prinaša tveganje v primeru padca menjalnih tečajev. Ti so odvisni od potreb realne trgovine ter od zaupanja finančnih trgov in domačega prebivalstva. Ko je začela vrednost šrilanškega rupija padati, se je podražilo tudi odplačevanje tujih kreditov. Hkrati je postal uvoz iz tujine vse dražji. Gospodarska kriza je samo še bolj načela zaupanje v šrilanško gospodarstvo in s tem tudi domačo valuto. Vlada je dolgo, tudi po uvedbi varčevanja z energenti, vztrajala pri odplačevanju tujih dolgov. A nazadnje je morala tudi to opustiti. Centralna banka s svojimi rezervami ne more financirati uvoza niti osnovnih potreb po energentih, torej nafti in premogu za termoelektrarne. Posledično otok pesti hudo pomanjkanje goriva, elektrika pa je na voljo le nekaj ur na dan. Taka kriza je močno prizadela tudi bolje situiran srednji razred, ki se je sedaj prvič odpravil na ulice. Kolapsu gospodarstva ni videti konca: država je napovedala stečaj. Glavnega vzroka protestov, torej gospodarske in humanitarne krize, ni moč odpraviti dovolj hitro, da bi bili protestniki zadovoljni. Dejstvo, da so zamenjali Mahindo Radžapakso, po mnenju Satkunanatan ne bo nič spremenilo, saj ni bila izpolnjena glavna zahteva ljudstva: odstop obeh bratov.
Senanajake pa meni, da je glavna prednost teh protestov možnost, da se razvije nova, medverska in meddržavljanska demokratična zavest državljanov Šrilanke.
Ne glede na to, kaj se zgodi, bo položaj Šrilanke v globalnem gospodarskem redu še vedno nehvaležen. Na padec vrednosti šrilanškega rupija je bistveno vplivala odločitev ameriške vlade, da zviša obrestne mere, da bi zajezila inflacijo v ZDA. To je pripeljalo do rasti moči dolarja v primerjavi s tujimi valutami, kar je zaradi položaja ameriškega dolarja kot glavne valute za trgovanje, varčevanje in zadolževanje v svetovnem gospodarstvu že večkrat v zgodovini povzročilo podobne dolžniške krize.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj