Stradež in sekte Libanona
Libanonu gre še na slabše. Poleg že dolgo trajajoče inflacije libanonskega funta, visoke nezaposlenosti in koruptivnih politikov je sedaj izbruhnilo še nasilje na ulicah. V protestu prejšnji četrtek je pod streli neznanega strelca umrlo šest protestnikov. Ti privrženci gibanja Hezbollah so v Bejrutu zahtevali odstranitev sodnika Tareka Bitarja, češ da preganja, torej preiskuje, le politike, ki jih ne mara. Bitar je že drugi sodnik, ki preiskuje, kdo je odgovoren za eksplozijo v bejrutskem pristanišču, ki je 4. avgusta 2020 ubila vsaj 217 ljudi, 300 tisoč pa se jih je moralo izseliti s kraja eksplozije. V sodnem procesu do sedaj ni bila podana še niti ena obtožnica. Bitar in njegov predhodnik Fadi Sawan sta poskušala zaslišati več nekdanjih ministrov in nekdanjega premiera Hasana Diaba, a ti vsi po vrsti ignorirajo vabilo. Po izbruhu četrtkovih protestov je trenutni premier Najib Mikati pozval k miru, enako je storilo tudi vodstvo Hezbollaha.
Streljanje na protestu je vzbudilo strah, da bo ponovno izbruhnilo sektaško nasilje, kakršno je divjalo med državljansko vojno med letoma 1975 in 1990. Poleg strahu pred izbruhom sektaškega nasilja pa rastejo cene goriva, elektrike, hrane in zdravil. Elektrike in goriva primanjkuje, javno električno omrežje odpoveduje, ljudje si morajo pomagati z zasebnimi generatorji in črno borzo. V današnjem Kultivatorju tako o krizi pomanjkanja osnovnih sestavin normalnega življenja, protestu proti sodniku Batarju ter politični nepripravljenosti reševati probleme.
Najbolj akutno je pomanjkanje elektrike in naftnih derivatov. Težavi sta globoko povezani. Največ domače proizvodne elektrike zagotovijo elektrarne na kurilno olje. Ker je oskrba z elektriko nezadostna in zelo pogosto prekinjena, se ljudje, ki si lahko to privoščijo, zanašajo na domače bencinske agregate. Pomanjkanje elektrike torej povzroča povečano potrebo po bencinu. A ta je izredno drag, saj ga je treba uvoziti, kar si Libanon vse težje privošči. Osnovna gospodarska težava Libanona je, da proizvaja zelo malo blaga, ki ga lahko uvozi izvozi. Hkrati pa se na uvoz zanaša pri oskrbi z energijo, hrano in zdravili. Ima torej velik trgovinski primanjkljaj. Tega je le pred leti, pred koronavirusom in politično nestabilnostjo, deloma pokrival turizem, predvsem pa nakazila zdomcev svojim družinam v Libanonu. V zadnjih letih pa je primanjkljaj s finančnim triki močno podpirala tudi libanonska centralna banka. A pred dvema letoma se je ta hišica iz kart podrla. Denarja državi ne more fizično zmanjkati, lahko pa izgubi vrednost. In libanonski funt je v zadnjih dveh letih izgubil 90 odstotkov svoje vrednosti. Ker je nafto še vedno treba kupovati v dolarjih, to pomeni, da se je gorivo, izraženo v domači valuti, mnogokrat podražilo. Anis Germani, zdravnik in aktivist, opiše, kako pomanjkanje goriva hromi vsakdanje življenje.
Ko se draži bencin, postaja vsakdanje življenje vse dražje. Novinarka Tala Ramadan iz L’Orient Today pojasnjuje, kako je pomanjkanje bencina vplivalo na izobraževalni sektor.
Problem prenapolnjenih učilnic javnih šol pa otežujejo še istočasne stavke javnih učiteljev. Ti protestirajo zaradi preobremenjenosti in slabih plač, ki so vredne vse manj, saj niso bile usklajene z inflacijo.
Avtomobil torej postaja luksuz, javni promet kot alternativa pa ne obstaja. Še več, tako Germani, vlada se ni odločila za vlaganje v javni promet.
Vlada s svojimi dejanji še poslabšuje krizo. Germani zatrdi, da politiki v odgovor na pomanjkanje osnovnih surovin in potrebščin ne prevzemajo odgovornosti za krizo in breme reševanja nalagajo zgolj ljudstvu ali pa poskušajo zaslužiti na račun krize.
To je splošni modus operandi libanonske politične elite; nikdar ne priznaj krivde, pa naj bo to glede ekonomije ali glede lanskoletne eksplozije, ki je trenutno v preiskavi.
Različne gospodarske krize v Libanonu, pred generacijami gospodarsko najuspešnejši državi na Bližnjem vzhodu, niso novost. A danes gospodarska kriza vse bolj postaja humanitarna kriza. Germani opiše pomanjkanje hrane in pomanjkanje osnovnih zdravil, ki ga opaža med svojim delovanjem v bolnici.
Zaradi bančne krize tudi zdravstvene zavarovalnice ne premorejo dovolj denarja, da bi pokrile vse stroške zdravljenja svojim strankam.
Libanonu ekonomsko škoduje njegova odvisnost od uvoza tudi najosnovnejših izdelkov. Poleg tega so izdelki v rokah monopolistov, ki s kopičenjem zvišujejo ceno nujno potrebnim izdelkom.
Libanonska država ne zmore opravljati svojih funkcij. Pričakovali bi, da bodo politiki, odgovorni za tako stanje, kaznovani z izgubo vpliva. Tukaj sila neuspeha in ljudskega razočaranja zadane nepremično silo libanonskega sektaškega političnega sistema, ki se je rodil iz uničujoče libanonske državljanske vojne, ki je potekala med letoma 1975 in 1990. Vse politične sile in večina njenih voditeljev izhaja iz tistega obdobja. Hezbolah se je rodil iz upora proti izraelskemu posredovanju v tej vojni leta 1982 in Hassan Nasrallah ga vodi od leta 1992, ko je Izrael ubil njegovega predhodnika. Njegov zaveznik, oseminosemdesetletni predsednik države Michel Aoun, je stari poveljnik krščanske milice, največjo krščansko stranko pa vodi njegov svak. V skrajno sektaški razdelitvi političnega prostora so etnična zavezništva tista, ki dajejo občutek varnosti, hkrati pa tiho grozijo z možnostjo ponovnega izbruha odprtega konflikta. Politiki s sovražnim govorom proti drugim sektam preusmerjajo pozornost od svoje korupcije in odgovornosti za eksplozijo in ekonomsko krizo.
Del te politične elite je tudi trenutni premier Najib Mikati. Ta se je nedavno znašel v razkritjih Pandorinih dokumentov, ki ga obtožujejo, da je lastnik panamskega slamnatega podjetja, preko katerega je kupil sedem milijonov vredno posestvo v Monaku. Premier trdi, da je vse njegovo premoženje legalnega izvora. Ramadan opisuje delovanje premiera Najiba Mikatija.
Takšen sovražni govor o sodniku Batarju Bitarjuje torej privedel do četrtkovega protesta, na katerem so privrženci Hezbollaha protestirali proti sodniku Batarju Bitarju, ki preiskuje, kdo je odgovoren za lanskoletno eksplozijo skaldišča amonijevega nitrata v bejrutskem pristanišču. Hezbollahov voditelj Hasan Nasrallah je dva dni pred izbruhom nasilnih protestov proti sodniku Batarju Bitarju sodnika označil za politično pristranskega in ga obtožil, da politizira preiskavo ter da njegova preiskava spodbuja sektaško nasilje. To se tedaj še ni dogajalo. Enak argument je na televiziji predstavil tudi zavetnik Hezbollaha, nekdanji finančni minister in član gibanja Amal, Ali Hassan Khalil, na dan, ko je bil pozvan na zaslišanje. Dva dni kasneje po tem netenju množične histerije in strahu pred sektaškim nasiljem so torej izbruhnili protesti in na njih se je dejansko pojavilo sektaško nasilje.
Uradne preiskave o identiteti strelca, ki je ubil šest protestnikov, še ni, četudi Hezbollah zahteva njeno odprtje. Hezbollah za streljanje obtožuje vodjo krščanske stranke Libanonske sile pod vodstvom Samirja Geagea, ki pa krivdo zanika in pravi, da stranka niti nima oboroženih sil.
Protest je nasprotoval imenovanju sodnika Batarja Bitarja za odgovornega za preiskovanje lanskoletne eksplozije. Germani opiše, kaj sodnik poskuša preiskati in zakaj mu vsi politiki nasprotujejo.
To tezo podpira tudi dejstvo, da je Hezbollah organiziral proteste proti sodniku, na katerih je prišlo do nasilja, četudi Batar Bitar ne preiskuje njegovih politikov. Še več, predhodni sodnik je dejansko preiskoval politike vseh strank in ne zgolj tistih, ki bi dokazano lahko vedeli za obstoj amonijevega nitrata v pristanišču.
Sodnika Batarja Bitarjaoziroma nadaljevanje raziskave podpirajo družine umrlih v esploziji.
Na protestu je razmere poskušala obvladati vojska. A problem varnostnih sil je, da so, tako kot celotna družba, razdeljene na sekte. Notranje varnostne sile so večinoma suniti, splošna varnost so pretežno šiiti, vojska pa je večinoma krščanska. Germani pojasni dva problema z vojsko: njihova privrženost sekti, ne državi in pa ljudsko prepričanje, da vojska ni notranje razdeljena na sekte.
Libanon ima torej vladajočo elito, ki ji je v interesu, da se ne odkrije odgovornih za bejrutsko eksplozijo. Ima voditelje sekt, ki sprožajo nasilje, za katerega krivijo sodnika
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj