Ubiti piščanca, da bi prestrašili opico
Ni bilo vedno tako. Dobri odnosi med Pekingom in Canberro so vrhunec dosegli leta 2014. Takrat je kitajski predsednik Ši Džinping, ki je ta položaj prevzel nedolgo pred tem, obiskal vrh držav G20, ki ga je gostila Avstralija, in ob tem nagovoril oba domova avstralskega parlamenta, kar je privilegij, ki so ga po navadi deležni zgolj voditelji najbližjih kitajskih zaveznic. Ši Džinping je v sklopu več obiskov obiskal vse avstralske zvezne države.
Topli odnosi med državama so seveda izhajali iz močnih ekonomskih povezav. Avstralija je ena izmed relativno redkih držav na svetu, ki imajo s Kitajsko pozitivno trgovinsko bilanco. Na Kitajsko vsako leto roma za 75 milijard evrov ali kar tretjina avstralskega izvoza, zato je njena daleč najpomembnejša trgovinska partnerica. Za primerjavo: po izvozu je na drugem mestu Japonska z devetimi odstotki, v ZDA pa je namenjenega le malo več kot tri odstotke avstralskega izvoza. Vzpon Kitajske je bil za Avstralijo, katere gospodarstvo temelji na izvozu, zelo koristen in se je pomagal državi povsem izogniti recesiji v času finančne krize pred nekaj več kot desetimi leti.
Naslednje gospodarsko področje, na katerem je kitajski kapital postal ključen, so nepremičnine.
Še en sektor, ki je postal v Avstraliji zelo odvisen od Kitajske, je visokošolsko izobraževanje. Avstralske univerze so namreč med otroki nove kitajske ekonomske elite priljubljene podobno kot ameriške in angleške. A ker ima država le nekaj več kot 20 milijonov prebivalcev, je njihov prihod veliko opaznejši.
Kitajska je tudi pomembna nakupovalka avstralskih kmetijskih izdelkov. Tak primer je govedina. Naraščajoča poraba tega mesa je spodbudila velika vlaganja kitajskih investitorjev v avstralsko kmetijstvo, ki pa jih je tamkajšnja vlada začela blokirati. Tako je leta 2015 avstralska vlada blokirala prodajo kmetijskega podjetja, ki je imelo v lasti 100 tisoč kvadratnih kilometrov zemlje.
Izjava
Med ukrepi, ki jih je sprejela avstralska vlada, je največ prahu dvignil zakon o tujem vmešavanju. Ta zakon je bil do sedaj uporabljen le v enem primeru, a njegovo sprejemanje je bilo katalizator za vse večjo sumničavost glede vpliva kitajskih interesov v Avstraliji, bodisi glede dejavnosti, za katerimi stoji vlada v Pekingu, kitajska diaspora v Avstraliji ali pa – kar je verjetno še najvplivnejše – interesi avstralskega kapitala, ki posluje s Kitajsko.
Vprašanje kitajskega vpliva v zadnjih letih je močno vpeto v avstralsko notranjo politiko in prav ta je gonilo številnih zunanjepolitičnih odločitev.
Antikitajska drža je postala del politične identitete nekaterih avstralskih politikov, predvsem v liberalni stranki, ki v Avstraliji predstavlja desni politični pol. Na oktobrskem parlamentarnem zaslišanju, katerega tema je bil položaj Avstralcev kitajskega rodu, je senator Eric Abetz [abEtz] priče – same akademike s kitajskimi priimki, ki se ukvarjajo s preučevanjem svoje etnične skupine – zasliševal, ali obsojajo Kitajsko komunistično partijo. Priče z angleškimi priimki teh vprašanj seveda niso bile deležne.
Odnose je lani poslabšala tudi aretacija Cheng Lei, znane voditeljice angleškega kanala kitajske države televizije, ki ima avstralsko državljanstvo. Mesec kasneje sta bila na zaslišanje poklicna dva avstralska novinarja, ki so ju kitajske oblati zaslišale na avstralski ambasadi v Pekingu, potem ko so jima zagrozili, da jima bodo preprečili zapustiti državo. Kasneje se je pokazalo, da je bil to najverjetneje povračilni ukrep zaradi hišne preiskave kitajskega novinarja v Avstraliji.
Še več pozornost je pritegnila avstralska blokada uporabe telekomunikacijske opreme kitajskega proizvajalca Huawei. Za to so se kasneje pod vplivom ameriškega lobiranja odločile številne države, a Avstralija se je za blokado Huaweia odločila še pred ZDA.
Kitajska je na avstralske poteze odgovarjala predvsem z omejitvami nakupa avstralskih izdelkov, na primer vina. Najpomembnejša avstralska dobrina, železova ruda, je za Kitajsko očitno preveč pomembna, da bi jo uvrstila na seznam sankcioniranih surovin. Je pa Kitajsko odločenost pokazala prekinitev uvoza avstralskega premoga. Ta ni uradna, a ladje s tem tovorom letos pozimi niso smele v kitajska pristanišča.
Ob vsem tem Babones poudarja, da je domnevno zlonamerni vpliv Pekinga v resnici izraz interesov avstralskega gospodarstva.
Zadnja etapa vse slabših odnosov so avstralske investicije v vojsko. Te vlada upravičuje s kitajsko grožnjo. V resnici gre predvsem za običajno modernizacijo vojske, nakup orožja pa ne odraža bojazni pred spopadom s Kitajsko. A debata je še en pokazatelj sentimenta v Avstraliji, ki ga je mogoče uporabiti tudi za prepričevanje državljanov v tovrstne investicije.
Kitajski odzivi na avstralsko zaostrovanje so bili prav tako ostri in usmerjeni predvsem na ekonomsko področje. Babones razlaga motivacijo Pekinga.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj