Vedno priča, nikoli nevesta
Tako je malo pred deveto zvečer v ponedeljek predsednik Nove Slovenije Matej Tonin naznanil, da se njegova stranka umika iz koalicijskih pogajanj s peterico strank tako imenovane leve sredine. Že sama postavitev funkcionarjev na podiju je bila zgovorna. Ob Mateju Toninu oba podpredsednika; dobrovoljni Valentin Hajdinjak ter pred kamerami nekoliko sramežljiva politična novinka, sicer doktorica veterine, Marija Rogar. V ozadju je suvereno in brezizrazno stal glavni tajnik Robert Ilc, na obrobju pa sta se, nekoliko nezadovoljna nad svojo marginalnostjo, prestopala Ljudmila Novak in Lojze Peterle.
Bojda skorajda usklajeni koalicijski pogodbi navkljub izvršni odbor Nove Slovenije ni čutil, da lahko v tej veliki koaliciji udejanji svoje interese. Tako je postalo jasno, da ne prvouvrščeni Janez Janša ne drugouvrščeni Marjan Šarec nimata dovolj glasov, da bi lahko sestavila vlado. S tem se je proti koncu tedna seznanil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je sklenil, da za mandatarja ne bo predlagal nikogar. Kdo bo prihodnji nosilec izvršne oblasti, tako za zdaj še ostaja predmet špekulacij.
In teh je res ogromno. Med mnenjskimi voditelji je postala priljubljena teza, da se je Tonin pogajal s figo v žepu; da je bil njegov glavni namen zavlačevanje in posledično časovni pritisk na stranke tako imenovanega sredinskega bloka, ki bi se potem zaradi pretnje slabega rezultata na potencialnih predčasnih volitvah pridružile koaliciji pod vodstvom SDS. To tezo morda najbolje povzema stališče nekdanjega poslanca Zvoneta Laha, ki je v preteklosti zapustil obe desni stranki; tako SDS kot NSi.
Izjava
Druga teorija pravi, da se je NSi pogajala iskreno, izpogajala kar se da ugodno koalicijsko pogodbo, od pogajanj pa odstopila, da bi svoje konservativne volivce prepričala, da je storila vse, da pride do vlade Janeza Janše. V mandatarsko-glasovalnem finišu pa bo vstopila v vlado Marjana Šarca pod pretvezo državotvornosti.
Začetki današnje NSi segajo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Stranka se je takrat imenovala Slovenski krščanski demokrati, krajše SKD, in je predstavljala enega od stebrov koalicije DEMOS. Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič pojasni, da se je SKD razvila iz krščansko-socialnega gibanja in se kasneje učila biti oblastna stranka.
Po padcu prve DEMOS-ove vlade in kratkem obdobju vladavine tranzicijske levice je leta 1993 Janezu Drnovšku uspelo sestaviti prvo “veliko koalicijo”. SKD je takrat vztrajala, da v vlado vstopita tudi SDS in Janez Janša. Oba takrat še v nekoliko drugačni preobleki. V istem obdobju se začne tudi politična reorientacija SDS-a, ki se je ponovno dotaknemo nekoliko kasneje. Sledi ustni spomin Gregorja Golobiča.
Za časa te “velike koalicije” se zgodi tudi eden prelomnejših dogodkov slovenske politične zgodovine. Govorimo o aferi Smolnikar oziroma Depala vas, kjer je v središču spopad med notranjim in obrambnim ministrstvom. Prvi pod vplivom tranzicijske levice, drugi voden s strani pomladnih sil. Dogodki marca 1994 pomenijo prve korake k bipolarizaciji slovenskega političnega prostora. Lisjak spregovori o nekoliko mlačnem odzivu krščanskih demokratov.
Po koncu Drnovškove vlade narodne enotnosti leta 1997 se stranka SKD za tri leta preseli v opozicijo. Opozicijska stranka ostane vse do leta 2000, ko se z nekdanjo demosovsko zaveznico Slovensko ljudsko stranko združita. Zadeva je nekoliko nerodna, saj je SLS v tistem času koalicijska stranka in menda ena bolj napornih koalicijskih partneric. Združevanje teh dveh strank naj bi po dominantni levičarski interpretaciji sponzorirala rimokatoliška cerkev in Janez Janša. SLS-ovi ministri po združitvi izstopijo iz Drnovškove vlade, zato premier postane krščanski demokrat Andrej Bajuk. A združitev ne prinese tudi harmonije.
To se je jasno pokazalo že mesec dni po imenovanju nove vlade, ko so vsi strankini poslanci glasovali za ustavni zakon, ki naj bi uveljavil proporcionalni volilni sistem, čeprav je bil dogovor ob združitvi strank drugačen. Peterle je vztrajal pri uveljavitvi referendumske volje državljanov, ki so glasovali za večinski volilni sistem. Bajuk in Peterle ustanovita novo stranko - Novo Slovenijo. Slednjo zaznamuje dinamika med krščanskosocialno bazo in oblasti vajenimi funkcionarji.
Nova Slovenija se danes poskuša profilirati kot stranka z izredno ekonomsko liberalnim programom - a skozi zgodovino ni bilo vedno tako, politična desnica je namreč med tranzicijo podpirala bolj gradualistični pristop v ekonomiji. Poroko desnice z neoliberalizmom lahko opazujemo šele v zgodnjih 2000-ih. Glavni prerok deregulacije, liberalizacije in privatizacije pa takrat še ni Nova Slovenija, temveč krogi mladoekonomistov okrog Janševe SDS. Med njimi in finančnim ministrom Andrejem Bajukom v prvi Janševi vladi je prihajalo do dogmatskih nestrinjanj.
Izraziteje se Nova Slovenija kot klasično liberalna ali če hočete neoliberalna stranka začne promovirati po propadu projekta Državljanske liste Gregorja Viranta, ki je združila večji del Janševega mladoekonomističnega kroga.
Nova Slovenija po državnozborskih volitvah leta 2008 ostane pred vrati državnega zbora. Lisjak vzroke za to vidi predvsem v zdaj že dovršeni bipolarizaciji političnega prostora, katerega poraženci so manjše stranke na levi in desni.
Izpad Nove Slovenije iz državnega zbora tako jasno pokaže konkurenčniški odnos med NSi in SDS. Prvi sicer ponovni povratek v parlament ji uspe leta 2011 - od takrat naprej pa je, z izjemo kratke Janševe druge vlade, opozicijska stranka. Napetost med prej omenjenima strankama je vrhunec dosegla leta 2016, ko so podporniki SDS-a na Trgu Republike izžvižgali Ljudmilo Novak, takratno predsednico Nove Slovenije. O konfliktu spregovori Rok Čakš, urednik portala Domovina.je.
O trajni spravi med strankama je tako mogoče dvomiti. Konfliktnost in konkurenčništvo sta namreč vgrajena v sam kompetitivni politični sistem. SDS se je, kot že omenjeno, od sredine devetdesetih let dalje od tako imenovane sredine vse bolj premikala proti konservativnemu političnemu polu. Ta pa ima omejeno število volivcev.
Kljub močnemu nagovoru konservativnega političnega telesa s strani osrednje opozicijske stranke SDS se je Novi Sloveniji leta 2011 vseeno uspelo ponovno vrniti v parlament, na letošnjih volitvah pa je rezultat še izboljšala. K temu je gotovo prispevala tudi lokalna baza. Ta po Lisjakovih besedah ne temelji na modelu lokalnih veljakov, temveč odpornih prostovoljnih manjših skupinah. V oddaji se bomo zdaj posvetili politično-organizacijskim aspektom NSi-ja.
Glede na krščansko-demokratsko usmeritev stranke je relevantna tudi podpora nacionalne rimokatoliške cerkve. Vrh cerkvene hierarhije je sicer pregovorno bližje Slovenski demokratski stranki, a je Cerkev vseeno prevelika organizacija, da bi o njej lahko govorili kot o monolitu. Lisjak posebej izpostavi mladinske katoliške organizacije kot kadrovski bazen Nove Slovenije.
Pred letošnjimi državnozborskimi volitvami je vodenje stranke prevzel Matej Tonin. Stranka je kadrovsko rošado prodala kot menjavo generacije, Tonin pa je začel kofetkati s predsedniki parlamentarnih strank. Izboljšali so se odnosi z Janšo in SDS.
Poleg Tonina je na vodstveno pozicijo prišel tudi Matjaž Trontelj. Predsednik sveta Nove Slovenije in glavni pogajalec za področje zdravstva je med drugim tudi eden od direktorjev zavarovalnice Vzajemna.
Podpredsednik je postal Valentin Hajdninjak, še pred nekaj meseci javni predstavnik podjetja T-2, ki toži državni Telekom. Hajdinjak je sicer direktor Hipofiza, d. o. o., ta pa je v stoodstotni lasti podjetja Gratel. Gre za podjetje, ki je za Telekom gradilo telekomunikacijsko omrežje. Njegov lastnik je Jurij Krč, brat Štefana Krča, ki je preko podjetja Garnol lastnik podjetja T-2. V podjetju T-2 je bila lastniško udeležena tudi mariborska nadškofija, brat mariborskega nadškofa Miran Kramberger pa je nekdanji visoki funkcionar Telekoma in član, uganili ste, Nove Slovenije. Podjetje Hipofiza, kjer je Hajdinjak direktor, je od leta 2008 pridobilo za 1,5 milijona evrov državnih sredstev - od začetka njegovega direktorovanja januarja lani pa dobre 103 tisočake. Kapitalske povezave komentira Golobič.
Lisjak izpostavi kontinuiteto v zavarovalnici Vzajemna, ki jo je nekaj časa vodil podpornik desnice France Arhar. Obenem opozori tudi na neuspešne poskuse Nove Slovenije, da bi postala stranka celotnega kapitala.
Čeprav naj bi stranka Nova Slovenija dobila večino programskih zahtev v koalicijskih pogovorih z Marjanom Šarcem, je od njih vseeno odstopila. Golobič meni, da se je Šarec v pogajanja podal nekoliko naivno.
Nova Slovenija ima tako zdaj nekaj možnosti. Lahko čaka ob Janezu Janši in upa, da bo ta uspel sestaviti vlado - a s tem tvega predčasne volitve. Te po besedah komentatorja in opazovalca desne politične krajine Martina Nahtigala niso nikomur v interesu.
Druga možnost je, da stranka ponovno premisli o svoji udeležbi v levosredinski vladi. Glede na konservativno bazo, ki včasih še Janšo porogljivo označuje za komunista, bi se jim to znalo maščevati. Več Nahtigal.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Proper.
Bi si želel še o ostalih strankah take prispevke brat
super
Komentiraj