Vojna v Ukrajini, gospodarska vojna v Rusiji
Ruska vojska je v drugem tednu invazije v Ukrajini upočasnila takt kopenskih napadov. Fronte so se v dobri meri že vzpostavile, saj Rusiji ni uspelo hitro zavzeti večjih mest, predvsem Kijeva, kar je bila najverjetneje prvotna ruska strategija. Cilja »demilitarizacije in denacifikacije« Ukrajine, kakor ju je imenoval ruski predsednik Vladimir Putin, namreč ne pomenita nič drugega kot nastavitve oblasti v Kijevu, ki bi bila poslušna Putinu.
Znana so poročila o neusposobljenosti delov ruske vojske, ki naj bi denimo zapuščali tanke, neznano število vojakov pa naj bi se predalo ukrajinski vojski, češ da sploh niso vedeli, da gredo v vojno. Zaradi propagandne vojne, katere očitna zmagovalka v zahodnih medijih je ukrajinska stran s predsednikom Volodimirjem Zelenskim na čelu, so takšna poročila seveda vprašljiva. Vendar je trenutno jasno vsaj to, da ruska vojska tam, kjer napreduje, napreduje počasi. Putinov narativ o »posebni vojaški operaciji« je izgubil verodostojnost že zato, ker bi posebna vojaška operacija za razliko od vojne implicirala hiter in učinkovit poseg, katerega cilj in konec bi bilo mogoče uvideti razmeroma hitro. Po mnenju Rasmusa Nilssona z University College London je Putin najverjetneje preslišal poročila svojih obveščevalcev.
Namesto hitre operacije so se v Ukrajini že vzpostavile frontne linije. Ruska vojska napada s severa, vzhoda in juga, sestavljajo pa jo štiri in ne zgolj tri operativne skupine. Podrobno opiše Wolfgang Richter, nekdanji poročnik nemške vojske, ki raziskovalno deluje na Nemškem inštitutu za mednarodne in varnostne zadeve.
Če položaj in premike ruskih enot v zahodnih in slovenskih medijih lahko spremljamo skorajda sočasno z dogajanjem, je o položaju ukrajinskih sil znanega manj. Po Richterjevi oceni je največji del ukrajinske vojske na vzhodu države, kjer jim, če bodo Rusi uspešno napredovali s severne in vzhodne smeri, grozi obkolitev.
Kot meni Nilsson, bi bila sicer uspešna obkolitev ukrajinske vojske na vzhodu zgolj začasna.
V zraku je premoč ruske vojske očitna, a je za zdaj ni uporabila v polni meri. Premoč v zraku pa ne zagotavlja uspeha v bojih za mesta, ki jih ni mogoče zavzeti brez lastnih žrtev.
Zadnje dni beremo poročila, da se je ruska stran odločila za tretjo možnost, torej za bombardiranje in obstreljevanje mest, predvsem Harkova.
Ob obleganju mest beremo tudi obtožbe glede vojnih zločinov ruske vojske, ki naj bi ciljala tudi v civilne tarče. Mednarodno kazensko sodišče je tako že začelo s preiskavo morebitnih vojnih zločinov. Richter je pri oceni, ali gre za vojne zločine, bolj zadržan od Nilssona.
Situacijo v Mariupolu in Kijevu opiše novinar The Kyiv Independenta Oleg Sukhov, ki je na začetku vojne zbežal v Romunijo.
Strani sta se po poročilih nedavno dogovorili za vzpostavitev humanitarnih koridorjev in evakuiranje civilnega prebivalstva, a so poročila o dogovoru skopa in ni jasno, kje naj bi koridorji potekali, prav tako pa ne, do kdaj bi bili odprti. Kot opisuje Nilsson, so zaloge hrane sicer bolj skope na vzhodu države.
Razlogov za to, da ruski vojski ni uspelo hitro prodreti do Kijeva, je več. Podcenjevanje volje ukrajinskega ljudstva je najbolj očitna, a tudi najmanj natančna razlaga. Putin naj bi se namreč zanašal na pomoč ruskega prebivalstva v Ukrajini, Karmen Švegl pa je za Televizijo Slovenija iz Ukrajine večkrat poročala, da se ruske celice v Ukrajini prebujajo. Kot trdi Oleg Sukhov, za zdaj kaže, da peta kolona v tej vojni ni resen dejavnik.
Poročila o predajah ruskih vojakov po drugi strani kažejo, da so nekateri ruski vojaki bodisi slabo usposobljeni bodisi slabo vodeni ali pa je njihova volja do pobijanja bratskega naroda bolj šibka. Richter je glede poročil o predajah ruskih vojakov vendarle zadržan.
Jasno pa je, da so deli ruske vojske slabo usposobljeni in celotna vojska ni profesionalna, temveč sestavljena tudi iz nabornikov.
Četudi bi ruski vojski kljub vsemu uspelo zavzeti večja mesta in vzpostaviti nadzor nad ukrajinskim ozemljem, bi se morala potem spoprijeti še s problemom dolgoročne okupacije. Kot meni Gennady Rudkevich z univerze v ameriški Georgii, bi Rusija za uspešno okupacijo potrebovala ogromno število vojakov.
Združene države Amerike, Evropska unija, Združeno kraljestvo, pa tudi Japonska in Južna Koreja so proti Rusiji uvedle najostrejše sankcije doslej. Največ pozornosti sta pritegnila sankcioniranje sedmih ruskih komercialnih bank in njihova izključitev iz belgijskega sistema za komunikacijo med bankami Swift. A večji učinek na rusko gospodarstvo je pričakovati od zamrznitve premoženja ruske centralne banke, ki ga ta hrani zunaj Rusije, in prepovedi poslovanja z rusko centralno banko. Matthias Goldmann z Goethejeve univerze v Frankfurtu razloži te sankcije.
Glavni učinek sankcij je bančna kriza v Rusiji. Varčevalci množično poskušajo dvigniti prihranke z bank in zamenjati rublje v druge valute. To je povzročilo velik padec vrednosti rublja v primerjavi z evrom in dolarjem.
Ruska centralna banka je poskušala ustaviti padec rublja z drastičnim dvigom osrednje obrestne mere. To zviša donose na depozite v rublju, kar naj bi prepričalo ljudi, naj ne dvigujejo denarja. Vendar so posledica tudi veliko dražji krediti, kar pomeni, da ljudje in podjetja ne morejo financirati svojih nakupov. Dvig obrestne mere, da bi obranili rubelj, bo zato sam povzročil recesijo, a tu so ruske oblasti zgolj izbrale manjše zlo. Pri spopadanju s padcem vrednosti rublja so namreč rezerve v kitajskih juanih ali renminbiju neuporabne.
Razlog, zakaj so trenutne sankcije proti Rusiji tako učinkovite, je ta, da so bile sprejete naenkrat in ne postopoma, kot je bilo pravilo v preteklosti. Prav tako so zahodne države med seboj tesno usklajevale svoje poteze. A kot razloži Golmann, bo učinek sankcij sčasoma oslabel.
Druge sankcije naj bi omejile zmožnost Rusije za poslovanje v dolarju, evru, funtu in juanu, a bo dobava energentov iz Rusije v Evropsko unijo za zdaj nemotena, kar pomeni, da bodo ruska podjetja s tega računa še zmeraj prejemala plačila v dolarjih oziroma evrih. Rusija v Evropsko unijo izvozi okrog 80 odstotkov vsega izvoza plina in več kot polovico izvoza surove nafte. Rusija vsak dan v Evropsko unijo izvozi fosilna goriva v vrednosti okoli 700 milijonov evrov. Gazprom, ki je v lasti ruske države, bo tako lahko denimo z izplačilom dividend državi še zmeraj zagotavljal močno potrebno tujo valuto. Da bi Rusiji zadale resnejšo ekonomsko škodo, bi morale evropske države prenehati uvažati ruska fosilna goriva.
Iz poročila o učinku sankcij, ki ga je pripravila mednarodna medbančna organizacija Institute for international finance, izhaja, da je Rusija vsaj od priključitve Krima leta 2014, ko so jo doletele sicer milejše sankcije od zadnjih, skušala svoj bančni sistem prilagoditi na način, ki bi lahko sankcije zaobšel. Razvila je denimo alternativo Swiftu, sistemu za komunikacijo med bankami, znano pod kratico Spfs. Leta 2020 je bilo okrog 20 odstotkov vseh transakcij v Rusiji opravljenih prek sistema Spfs. Na inštitutu so ocenili, da bi lahko banke za vse transakcije znotraj Rusije uporabljale ruski sistem namesto Swifta. A to velja le za notranje transakcije, zunanje transakcije pa bi lahko sanckije močno otežile.
Sankcije bodo močno vplivale na mala podjetja in običajne ljudi, vprašanje pa torej ostaja, ali jim bo uspelo huje prizadeti tudi elito okrog predsednika Vladimirja Putina. Orožje, ki ga evropske države, predvsem Nemčija, pošiljajo v Ukrajino, je sicer uporabno, vendar ni znano, ali ga bodo ukrajinski vojaki znali uporabljati. Obljube o začetku presoje ukrajinskega vstopa v Evropsko unijo pa niso nič drugega kot poceni piar.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj