Črno leto slovenskega parlamentarizma

Zakonodajna veja domače, vsaj še glede na podpisane mednarodne zaveze in integracije demokratično-predstavniške oblasti ter obča politična kultura v državnem zboru se približujeta, pravzaprav pa vračata na najnižje letvice lastnih stopenj evolucijskega razvoja, v zgodnja devetdeseta prejšnjega stoletja, ko je bilo v zanosu etnošovinizma vzpostavljene države dovoljeno reči in narediti vse, da bi se onemogočilo namišljenega notranjega sovražnika, tako nekdanje funkcionarje režima in vojske JLA kot naposled administrativno izbrisane stalne prebivalce, državljane nekdanjih republik SFRJ. Pa za to niti ne moremo v prvi vrsti okriviti zgolj izrednega stanja zaradi epidemije covida-19, saj je vloga poslank in poslancev kot nosilcev zakonodajne oblasti tudi v tej krizi zaenkrat praktično zreducirana na bolj ali manj avtomatično dviganje rok in potrjevanje vladnih zakonodajnih protikoronskih in drugih paketov, ne glede na to da tistih nekaj, za to večino tretje vlade in koalicije Janeza Janše bistvenih glasov poslancev Demokratične stranke upokojencev Slovenije, ki bi naj bila sicer po novem v opoziciji, in Slovenske nacionalne stranke kot Liste Zmaga Jelinčiča sploh ne vodi konkretna politično kolektivna ideologija, temveč zgolj povsem konkretno individualne materialne koristi do zadnjega možnega dne in nadaljnjih šest mesecev po izkoriščenem poslanskem mandatu.

Toda ker lahko in ker sta se predstavnika v tem mandatu zgolj v navednicah opozicijskih strank SNS in DeSUS vzdržala, poslanec italijanske manjšinske skupnosti Felice Žiža pa je za vsak slučaj tokrat raje kar manjkal, so v nepovezano poslansko skupino povezani poslanci Igor Zorčič, ki pa ostaja vsaj v protokolarnem smislu nadpovprečno aktiven predsednik državnega zbora, vodja skupine Janja Sluga ter Branislav Rajić in Jurij Lep tudi v drugo po volji Janeza Janše še koalicijskih SDS, NSi in SMC na kolegiju predsednika DZ – torej še naprej Zorčiča iz taiste Nepovezane poslanske skupine – ostali brez mest, položajev in nenazadnje tudi plačnih dodatkov za delo v delovnih telesih državnega zbora, saj za svoj predlog prerazporeditev mest, ki so jih zasedali trije nekdanji poslanci SMC preostala združena opozicija strank LMŠ, Levica, SD, SAB in Nepovezanih poslancev, preprosto ponovno ni uspela zbrati potrebne absolutne večine, torej polovice vseh glasov kolegija.

S tem so poslanci manjšinske koalicije uspeli, kot piše Dnevnik, tudi s pomočjo poslanskega tovariša Branka Simonoviča, ki je, kako nenavadno, na kolegiju državnega zbora zastopal DeSUS namesto Franca Jurše s samo sebi lastnim stališčem, da opozicijskega predloga ne more podpreti, ker DeSUS mesta v odboru za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ne namerava prepustiti nekdanjemu DeSUS-ovcu Juriju Lepu, čeprav o poslanski kvoti DeSUS pravzaprav ni bilo govora, saj so se predlogi nanašali na mesta, ki so jih do sedaj zasedali trije odpadniki iz SMC. Ne glede na opozicijska opozorila, da je razdelitev mest v delovnih telesih tudi med opozicijo pač stvar osnovne parlamentarno-demokratične kulture in da s kolesci v glavah odgovornih za stanje slovenskega parlamentarizma res ni vse v najboljšem redu, saj se sicer ne bi znašli v absurdni situaciji, ko bo preostalih pet poslancev SMC moralo zasesti vseh 31 mest v delovnih odborih, kar pomeni, da bo moral vsak sodelovati v najmanj šestih in ne dveh ali največ treh, kot to velja za ostale poslanske kolegice in kolege.

Čeprav še naprej trdno v sedlu, predsedniku državnega zbora Igorju Zorčiču, kateri včeraj sicer novega koalicijskega predloga za svojo razrešitev le ni dočakal, je pa pripravljen odstopiti, če je temu pripravljena slediti koalicija in odstopiti celotna vlada, pravzaprav ni preostalo drugega, kot da ponovno potarna, da je danes črn dan za slovenski parlamentarizem, saj da so bili postopki, ki so v preteklosti potekali relativno normalno, danes očitno ugrabljeni zaradi interesov vladajoče koalicije in da je državni zbor trenutno po svoje talec večine. Toda tako to gre. Da ima večina v rokah škarje in platno državnozborskega odločanja, je v resnici osnova vsake večinske parlamentarne demokracije in smo talci te in takšne, z lastnimi materialnimi interesi poslanskih posameznikov zagotovljene večine predvsem vsi ostali v tej državi, kolikor se le da, zaprti prebivalci. Toda a še kdo misli, da v tem črnem letu za slovenski parlamentarizem, odkar je 13. marca 2020 oblast prevzel Janez Janša, še o čem, razen mogoče tem, kdo bo predsednik državnega zbora, dejansko odloča aktualna parlamentarna večina?

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s črnim letom za slovenski parlamentarizem ponovno na najnižji demokratični točki lastnega razvoja v zobeh poskrbel Tomaž Z.