Žrtve, krivci in krivda izbrisa

Točno na današnji dan, 26. februarja pred 22 leti je samooklicano demokratična republika Slovenija iz stalnega registra prebivalcev po domačem Ustavnem sodišču tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu pravnomočno potrjeno povsem nezakonito izbrisala več kot 25 tisoč državljanov nekdanjih drugih republik nekdanje skupne države samooklicane za Socialistično federativno republiko Jugoslavijo oz. SFRJ. Na ta administrativni genocid je še pred tokratnim Tednom izbrisa, s katerim konec februarja že tradicionalno na Slovenskem obeležujemo spomin na žrtve, krivce in krivdo izbrisa, ki ostajajo brez pravnomočno zaključenih sodnih postopkov, s poslednjo odločitvijo, da si vzame življenje, opozoril izbrisani aktivist zoper vse vrste državnega in drugega fašizma Aleksandar Todorović, ki je sam po sebi bil in še naprej je pravzaprav ikona boja izbrisanih za povrnitev nezakonito odvzetih pravic, odškodnine, opravičilo ter nenazadnje sodni pregon za izbris odgovornih takratnih in vseh kasnejših nosilcev javnih pooblastil, ki so in ki še naprej zanikajo ali minimalizirajo odgovornost države za izbris.

V okviru tokratnega tedna izbrisanih, ki ga je in ga bo zaznamoval spomin na samovoljno prekinjeno življenje in delo po sili razmer samoukega aktivista ter po lastni človeški naravi zapriseženega antifašista Aleksandra Todorovića, bo na dejstvo, da po krivem in brez prizivno nezakonito izbrisani tudi po 22 letih ostajajo brez zadoščenja, tako brez odškodnin kot opravičila in prevzema odgovornosti ali sodnega procesiranja tistih, ki so jih izbrisali, opozorilo več dogodkov. Že sinoči je bila v Centru kulture Španski borci v Ljubljani odigrana prav izbrisanim posvečena predstava Prešernovega gledališča iz Kranja režiserja Oliverja Frljića z naslovom 25.671, kar je številka, ki jo je kot uradno število izbrisanih oseb iz registra stalnih prebivalcev Slovenije šele pred nekaj leti tudi uradno priznala slovenska država in politika, v kateri še naprej so tudi posamezniki in politične stranke, ki bodo še dandanes vztrajali in lagali, da izbrisa pravzaprav ni bilo in da so izbrisani v prvi vrsti agresorji 10 dnevne vojne in špekulanti, ki so leta 1992 čakali, kaj bo, namesto da bi kot vsi drugi po hitrem postopku nacionalizirani državljani, zaprosili za državljanstvo in s tem poskrbeli za naturalizacijo in umetno ustvarjeno nacionalno homogeno državo.

Kljub temu da te, če imaš državljanstvo, to samo po sebi še le ne naredi za Slovenca in da so tujci s stalnim prebivališčem, ki niso bili državljani nekdanjih jugoslovanskih republik, z vsemi pravicami naprej normalno živeli tudi v osamosvojeni državi, bo na dejstvo, da je bilo brez obvestila, brez odločbe in brez možnosti pritožbe med 25.671 uradno priznanimi izbrisanimi tudi 5610 otrok, opozoril jutrišnji simpozij Otroci brez državljanstva, otroci izbrisanih na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kljub temu da so tragične zgodbe izbrisanih, njihovih otrok in družin zabeležene ter znane, je tudi Zakon o odškodninah za izbrisane, v katerega je državo in politiko naposled primoralo šele Evropsko sodišče za človekove pravice, le sprenevedanje ter ne pomeni nujne katarze, s katero bi tudi največji slovenoljubi pa čeprav s stisnjenimi zobmi priznali, da je bilo slovensko osamosvajanje umazana, a v političnem vrhu takratne države usklajena politična rabota, na kar ob izbrisanih opozarja še vsaj preprodaja orožja na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino.

Ker naj bi bila država 22 let po izbrisu res v krizi, pa čeprav je resnica, da je kriza pravzaprav permanentna, se tudi aktualno politično vodstvo države ne ukvarja s tem, kako pravzaprav državniško priznati zločin izbrisa in poiskati ter pred sodišča postaviti odgovorne zanj, pač pa se vse vrti okoli glihanja za višino odškodnine, ki jo bi naj za vsak mesec izbrisa prejel vsak posamezen izbrisani. Ker pa je z vsakim tednom izbrisa izbrisanih na svetu še nekaj manj, se državi, ki jo v vlogi glavnega pogajalca in mešetarja v tem državnozborskem mandatu pač pooseblja notranji minister Gregor Virant, zavlačevanje vsekakor tudi izplača. Tako je trenutno na mizi zakon o odškodninah za izbrisane, ki so ga poslanci sprejeli novembra lani in je začel veljati prav tako lanskega 18. decembra. V skladu s tem zakonom bi se izplačevanje odškodnin lahko začelo junija, vsakemu posameznemu izbrisanemu pa bi naj se za vsak mesec izbrisa izplačala odškodnina v višini 50 evrov, odškodnina po sodni poti pa bi naj lahko znašala največ trikratni znesek odškodnine iz upravnega postopka.

Zadnjo bo sicer tudi v primeru tega zakona imelo Evropsko sodišče za človekove pravice, na notranjem ministrstvu pa ne prav prepričljivo pričakujejo, da bo to spoznalo zakon in višino predvidene odškodnine za ustrezno ter se že intenzivno pripravljajo na usposabljanje uslužbencev upravnih enot, ki bodo o vlogah za odškodnino v upravnem postopku ali za priznanje statusa upravičenca do odškodnine odločali na prvi stopnji. Za izvedbo izbrisa je sicer namesto usposabljanja leta 1992 zadoščala depeša z navodili, da pa ministrstvo za notranje zadeve in vladajoča koalicija ter s tem tudi slovenska država s predlogom zakona o odškodninah nista iskreni, pa pove podatek, da je Evropsko sodišče za človekove pravice posameznikom prisodilo po 20.000 evrov za nematerialno škodo, o primerni odškodnini za materialno pa se še odloča in zaenkrat še tudi ni znano, kdaj se bo Velik senat Evropskega sodišča za človekove pravice o njej tudi dokončno odločil. Ponudba države, kateri nasprotujejo vsi predstavniki in podporniki izbrisanih na Slovenskem, pa skupaj znese pičlih 9600 evrov za materialno in nematerialno škodo izbrisa.

Na pobudo Društva izbrisanih prebivalcev Slovenijo bo sicer o ustavnosti zakona o odškodninski shemi za izbrisane odločalo tudi domače Ustavno sodišče, katerega več razsodb, da je bil izbris nezakonit in da je potrebno ta zločin kaznovati ter kolikor je to sploh mogoče popraviti, niso upoštevale ne samo-oklicane leve ali desne koalicije in vlade. Toda tako to gre. Tudi ko enkrat med nami ne bo več nobenega izbrisanega, bo izbris in dejstvo, da zanj ni in kot kaže tudi ne bo nihče odgovarjal, ostal v opomin, kakšna in po čem le demokratična država je pravzaprav Republika Slovenija.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s sprenevedanjem in zavlačevanjem države Slovenije pred soočenjem z odgovornostjo za zločin izbrisa tudi 22. leto po njem v zobeh poskrbel Tomaž Z.