Čas političnega projektiranja in politične fantastike

Čeprav se šele sveže v prihodnjem koledarskem letu – v katerem se bomo zaenkrat še vedno lahko in ne tudi morali gotovo vsaj trikrat sprehoditi na volišča in glasovati za novo-staro zasedbo državnega zbora, brez vsakega dvoma novega predsednika ali predsednico države in staro-nove predstavnike lokalnih oblasti – glede na novice medijskih trobil tako domačega državotvornega kot politično od SDS ali kapitalsko od tajkunskih povzpetnikov nadzorovanega diskurza zdi, kot da se na notranjepolitičnem področju nekako še nič ne dogaja, je resnica kakopak pravzaprav popolnoma nasprotna, saj so številni na Slovenskem, tako tisti, ki so že politično vpeti na nacionalni ali lokalni ravni, kot tisti, ki se na politično aktivacijo pripravljajo prav v tem letu, svoje in tuje politične projekte in projekcije snovali in sanjali tudi med praznovanji tega novega leta.

Da je v pravzaprav politično najbolj jasni situaciji, že v teh dneh s prvimi predvolilnimi nagovori državljankam in državljanom tako preko spleta kot preko zunanjih oglasnih površin dokazuje prav največja državnozborska in vladna stranka SDS in njen absolutni ideolog in predsednik ta čas še na mestu predsednika svoje tretje in poslednje koalicije in vlade Janez Janša. Tako za Janšo osebno kot za vse njegove najbolj in celo malo manj zveste vojščake pravzaprav že vnaprej ni nobene dileme, kako bodo pristopili k nagovarjanju volilnega telesa na državnozborskih volitvah 24. aprila letos. S podporo medijskega omrežja, ki si ga je – tudi glede na vsebine, ki jih ponuja – zgolj v ta namen vzpostavila in zgolj s pomočjo financerjev iz kroga Viktorja Orbana iz Madžarske tudi ohranila pri življenju stranka SDS preko povezanih podjetij v lasti strankinih članov, nas bodo Janez Janša in njegovi ministri iz kvote SDS prepričevali, kako zelo uspešno ne le da so pod njegovim modrim vodstvom izpeljali predsedovanje svetu držav EU, temveč se tudi spopadli z epidemijo covida-19, sproščali postelje v domovih za ostarele in posledično zagotavljali tudi stanovanja za preživele mlade družine, praktično prerodili v državni holding spet nacionalizirani slovenski turizem in pri življenju ohranili sicer nekonkurenčno gospodarstvo, ne glede na referendumski poraz ubranili slovenske vode od domače in tuje smetarske mafije, v rekordnem visokem proračunu za kulturo pa uspešno znižali že tako nizka sredstva za neodvisne producente in nevladne organizacije ter podobne visokoleteče in sicer politično-fantastične dosežke. Kar je sicer logična, a v politični praksi in prav v primeru Janeza Janše in SDS v novejši politični zgodovini že dvakrat po vsaki prejšnji koaliciji in vladi na poraz obsojena taktika.

Na prvi pogled, ampak zgolj na prvi pogled, je v enako udobnem političnem položaju pravzaprav tudi vsa v manjšinsko koalicijo ustavnega loka združena opozicija, ki jo sestavljajo Socialni demokrati, Levica, Stranka Alenke Bratušek in Lista Marjana Šarca, saj jim materiala, kako je bil Janez Janša kot predsednik vlade tudi v tretje pravzaprav neuspešen in avtoritaren, po novem pa še skrajno nacionalen in iliberalen, že iz vloženih interpelacij zoper posamezne ministre tretje Janševe vlade in iz nenazadnje prav tako neuspešne konstruktivne nezaupnice njemu osebno in celotni vladi res ne primanjkuje. Toda kot ponovno že uči prav novejša politična zgodovina, antijanša politika in sentiment med volivci še ne zagotavljata tudi drugega antijanša mandata, zato je in še bo glavni politični izziv za stranke KUL koalicije in tudi Levico, kako se pravzaprav v političnem smislu diferencirati, saj nenazadnje politični dogovor o sodelovanju, v bistvu pa nenapadanju, za katerega so se do sedaj bile edino sposobne dogovoriti, še ne predvideva tudi dejanskih vsebinskih oziroma programskih točk, kaj bi se naj te stranke vsaj tudi dejansko namenile spremeniti, če bi jim res uspelo sestaviti naslednjo koalicijo in vlado.

Kakorkoli obrnejo, so ta čas in tudi vse do naslednjih parlamentarnih volitev konec aprila najbolj v riti prav politične stranke in poslanci, ki so s svojimi glasovi soomogočili ta tretji vzpon k koritu izvršne oblasti Janeza Janše in predvsem stranke SDS, saj bo to ne glede na poskuse z zakupom zunanjih oglasnih površin, oglasi po socialnih omrežjih in nenazadnje vzpostavitvijo zametkov lastnega medijskega omrežja okoli zavoda Iskreni in povezanih pravnih oseb v tej vladi pač majhne SDS oziroma Nove Slovenije v novejšo in nekoč tudi staro politično zgodovino ostala zapisana kot vlada in koalicija Janeza Janše in SDS, manj pa tudi od njenih trenutnih političnih pomagačev, ki formule, kako in po čem se v političnem smislu od SDS pravzaprav distancirati in diferencirati, še niso in kot kaže tudi ne bodo iznašli vse tja do konca tega državnozborskega mandata. In če zdaj kaže, da se bo zaradi tega Nova Slovenija v prihodnjem sklicu parlamenta borila le za vstop oziroma prestop samega parlamentarnega praga, da že v drugo po sodelovanju v vladi Janeza Janše in SDS postane izvenparlamentarna stranka, je to ne glede na napore Sebastjana Jeretiča in Miloša Čirića vse, kar bo doletelo stranko Konkretno oziroma nekdanjo SMC Zdravka Počivalška po prihodnjih parlamentarnih volitvah aprila.

Poslanci DeSUS zapuščajo stranko, na listi katere so bili v državni zbor pravzaprav sploh izvoljeni, nobeden od njih pa ne bo neka silna okrepitev v političnih strankah, katerim se ponujajo in obljubljajo, tako kot se najbolj samosvoj, če že ne poseben, poslanec Robert Polajnar vidi na listi Slovenske nacionalne stranke, katere niti predsedniku Zmagu Jelinčiču pa pravzaprav že tako ni bilo in še naprej ni jasno, kako pravzaprav so se v državni zbor sploh uvrstili že na prejšnjih državnozborskih volitvah.

Največ političnega projektiranja in posledično politične fantastike pa je najprej med že uveljavljenimi imeni domače izven parlamentarne scene, pod oznako Povežimo Slovenijo so se nenazadnje že nekoliko odpisani, a za morebitne prihodnje Janševe podvige pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti uporabni kadri združili pod blagovno znamko Povežimo Slovenijo, čeprav imena, kot so Franc Kangler, Marjan Podobnik, Alojz Kovšca in nenazadnje Zdravko Počivalšek, posebnih povezovalnih veščin pač ne izkazujejo, tako kot posebne neodvisnosti pač ne izkazujejo niti župani, ki jih namerava kočevski župan Vladimir Prebilič v imenu lastnih predsedniških ambicij in ne zaradi nastopa na državnozborskih volitvah združiti v Klub neodvisnih županov Slovenije. Gotovo je še največ elana in svežine zaenkrat še pač po sili razmer moč najti med tako imenovanimi novimi obrazi slovenske politike, pa čeprav gre v številnih primerih, tako kot denimo najbolj pričakovanega političnega projekta leta 2022 Roberta Goloba, za reciklažo in v preteklih obdobjih demokratične Republike Slovenije politično že aktivne in na strankarskem političnem terenu preverjene obraze, kamor za razliko od Uroša Macerla in Urše Zgojznik lahko uvrstimo denimo tudi Igorja Zorčiča ali pač Jureta Lebna iz stranke Zelenih dejanj Slovenije. Toda tako to gre. Politično fantastiko in projekciranja se te dni pač ne gredo zgolj politiki in njihovi svetovalci, pač pa mu že tradicionalno podležejo tudi volivke in volivci, čeprav bi bilo – in novejša zgodovina vlad po dosedanjih Janševih vladah že kaže tako – bolje, da bi v teh dneh namesto političnega fantaziranja od posameznih političnih strank predvsem terjali konkretne odgovore na konkretna vprašanja, kako se do le-teh nameravajo opredeliti in kaj vse nameravajo popraviti in spremeniti.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s politično fantastiko in političnim projektiranjem ter projekciranjem namesto iskanja konkretnih političnih zavez in odgovorov v zobeh poskrbel Tomaž Z.