Demenca kot politični problem

Dan potem ko naj bi si po navedbah obeh največjih komercialnih televizij v neposrednem prenosu prvič v oči zazrla aktualno poslavljajoči se Janez Janša kot predsednik vlade in koalicije, ki do tega položaja ni prišel po volitvah, in glede na performans preostale opozicije pač najresnejši izzivalec, predsednik v politično stranko organiziranega Gibanja Svoboda Robert Golob, ki se je v politiko vrnil šele po tem, ko ga je politika sedanje, tretje in poslednje Janševe vlade in koalicije odstranila z mesta predsednika uprave energetskega podjetja Gen I – čeprav sta oba ves čas pravzaprav gledala v isto smer oziroma predse – je jeseni prav tako poslavljajoči se predsednik republike Borut Pahor sprejel pobudo predstavnikov slovenskega združenja za pomoč pri demenci Spominčica, Štefanije Lukič Zlobec in Zvezdana Pirtoška, za ustanovitev sveta za obvladovanje demence, ki bo deloval pod okriljem predsednika republike in združeval strokovnjake s področja demence, ki bodo oblikovali skupna stališča in priporočila, s katerimi bodo poskušali vplivati na odločevalce ter javnost ozaveščati o naraščajočem problemu demence, saj da se zaveda, da je demenca vse večji družbeni in zdravstveni, ne pa tudi povsem politični problem.

Samo soočenje – ki je tudi glede na vidno leseni, prisilno spravljivi in neprepričljivo konstruktivni ter potemtakem ne prav v že videni vrhunski politični formi realizirani nastop Janeza Janše pokazalo, da so v SDS nekako sprejeli dejstvo, da je vrag, pravzaprav pa Golob, vzel šalo in da so po naslednjih volitvah 24. aprila ponovno obsojeni na bivakiranje v opoziciji – kljub odmevni prvi pojavnosti Janeza Janše v tej predvolilni kampanji in na kakem od osrednjih televizijskih soočenj ni prineslo kaj bistveno vsebinsko novega, razen še nekaj več praznih političnih obljub brez konkretnih načrtov za njihovo morebitno realizacijo, pa tudi Janši načrtovane državniške dominacije nad svojimi političnimi nasprotniki s ponavljanjem fraz, zakonsko besedilo za to in ono je pripravljeno, brez omembe vsebinskih izhodišč ali akcijskih načrtov preprosto ni uspelo vzpostaviti.

Tako je med vsem tem političnim govorjenjem v prazno – katerega sicer v tej predvolilni kampanji uporabljata tako aktualna koalicijska oziroma vladna politika kot vsa aktualna in tik pred volitvami nastala opozicija – eden od vrhuncev včerajšnjega dneva, pravzaprav pa prvega televizijskega soočanja Janeza Janše in Roberta Goloba, postala živa in trajno zabeležena slika rokovanj teh – posameznih že vseh teh 30 in nekaj let samostojne države kakopak v simbiozi izmenjevanja med parlamentarno opozicijo in vladno pozicijo – sobivajočih politikov. Da je sicer rokovanje postalo tako prvovrstna tema v tej predvolilni kampanji, sta prav tako zaslužna predvsem poslavljajoči se predsednik vlade Janez Janša in predvolilna propaganda njegove stranke, ki je očitno v luči anket – kaj res navadnega človeka oziroma volivca na Slovenskem pri liku in delu Janeza Janše najbolj moti – tik pred iztekom te kampanje pričela manipulirati podobo predsednika SDS kot konstruktivnega, sodelujočega in da tudi kar vsem po vprek v roko segajočega človeka.

Toda politična mina, na katero sta propaganda SDS in Janša naletela – a jo potem v povsem lastni predvolilni maniri tudi izkoristila in s tem pravzaprav pokazala in dokazala, kaj je pravzaprav z narejenim smehljajem in s prisiljenim rokovanjem predsednik SDS hotel doseči – je bila podpredsednica Socialnih demokratov Dominika Švarc Pipan, ki za premierjevo ponujeno roko preprosto ni hotela prijeti. Za to ima kot ženska političarka, kandidatka opozicije na naslednjih državnozborskih volitvah in podpredsednica ene od največkrat s propagandno-medijskega stroja stranke SDS napadene stranke Socialnih demokratov v tej predvolilni kampanji povsem dovolj konkretnih političnih razlogov, a ji njena predsednica Tanja Fajon vsaj v neposrednem televizijskem prenosu včeraj pač še ni bila pripravljena slediti. Enako se za bojkot Janševega stiska roke ni odločil tudi izzivalec Robert Golob, res pa je, da bi težko rekli, da sta se njuna pogleda zares srečala vsaj med tem protokolarnim rokovanjem, saj je Janez Janša nekako vztrajno gledal v tla oziroma tam nekam mimo Roberta Goloba. Toda tako to gre. Medijske prostitutke, enačenje narodnoosvobodilnega boja z domobransko kolaboracijo, uničevanje avtonomije in neodvisnosti javnih zavodov na področju medijev, politizacija kulture in gospodarskega odločanja, zloraba javnih pooblastil in javnih sredstev, policije ter nenazadnje preprosto sejanje sovraštva do drugače mislečih, verujočih ali izgledajočih – kot ga na primeru Faile Pašić te dni uprizarjajo iz propagandnega ustroja SDS – je pač le nekaj, a povsem dovolj političnih razlogov, da za hinavsko ponujeno roko za javno popravljanje lastnih političnih napak in podobe predsednika SDS Janeza Janše po podpredsednici SD Dominiki Švarc Pipan ne bi poprijel še kdo drug od politikam Janše in SDS nasprotujočih politikov, ne zgolj Borut Pahor in svet za obvladovanje demence, predsednika republike pač pa večinski del volilnega telesa pa spoznal, da je demenca na Slovenskem vsekakor tudi politični problem.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da je na Slovenskem demenca tako zdravstveni in družbeni kot tudi politični problem v zobeh poskrbel Tomaž Z.