Demokratično pravilo koalicijskega izsiljevanja

Počasi bo vendarle tudi najverjetnejši mandatar in razen za v svoji oceni vse bolj osamljeno največjo opozicijsko stranko SDS nesporni zmagovalec zadnjih predčasnih parlamentarnih volitev v državi Miro Cerar spoznal, kako niti prepričljiva zmaga in povolilni rezultat tik pred volitvami ustanovljene ter kar po njemu samemu poimenovane stranke sama po sebi še ne pomenita lagodnega in bistveno lažjega prevzema izvršne ter zakonodajne oblasti v državi, kot smo ji bili priča ob preteklih poskusih koalicijskega sestavljanja in usklajevanja. Čeprav pravzaprav ni več nobenega dvoma, da bo predsednik republike Borut Pahor Državnemu zboru v potrditev za mandatarja predvidoma konec prihodnjega tedna predlagal prav Mira Cerarja, še vedno ni prav jasno, ne katere politične stranke bodo na koncu Cerarjevo koalicijo sestavljale in ne kaj bodo njene prednostne naloge ter glavni vsebinski poudarki.

Gotovo glavni razlog za to, da kljub prepričljivi volilni zmagi in največjemu številu poslank ter poslancev v aktualni zasedbi novega parlamentarnega sklica še naprej prav ne vemo, ali bosta nova Cerarjeva koalicija in vlada v osnovi levo ali desno sredinska, je sicer posledica dejstva, da je Stranka Mira Cerarja z vsemi starejšimi političnimi tekmicami na Slovenskem suvereno pometla, brez da bi javnosti ter domačim volivkam in volivcem pravzaprav v naprej jasno povedala, v katero razvojno smer bo ob morebitni zmagi na volitvah vodila domačo družbo in državo. Ne glede na odsotnost konkretnih vsebinskih poudarkov, kaj v primeru politične zmage SMC narediti z državo, je za pridobitev daleč največje naklonjenosti domačega volilnega telesa več kot očitno zadostovalo, da so se Miro Cerar in somišljeniki ob vsaki priložnosti sklicevali, kako se za prevzem politične izvršne in zakonodajne oblasti na Slovenskem potegujejo, ker želijo preseči obstoječe delitve na leve in desne politične sile.

Ne glede na to, da se še prav natančno ne ve, kakšnega mačka v žaklju smo z zmago Stranke Mira Cerarja in njega osebno kupili na zadnjih predčasnih volitvah, pa je iz tekočega dogajanja, koalicijskega usklajevanja in nenazadnje vsak dan novih različic predloga koalicijske pogodbe že vendarle jasno, da se Miro Cerar in somišljeniki še naprej prizadevajo, da bi nova koalicija in vlada presegli delitve v zadnjih nekaj mandatih praviloma ne prav uspešnih tako levih kot desnih koalicij in vlad, toda da je temu tako predvsem zato, ker tako narekujeta povolilna strategija in koalicijska matematika. Če namreč Miru Cerarju in somišljenikom, ki so na domači politični parket pravzaprav vstopili šele tik pred zadnjimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami, za v koalicijo in Vlado ne bo uspelo privabiti in pridobiti tudi Nove Slovenije, bo ta koalicija in vlada, ne glede na to katere preostale stranke jo bodo še ob SMC in očitno za sestavo vsake koalicije in vlade nepogrešljivi DESUS sestavljale, obveljala za levosredinsko, pa čeprav bo po sili razmer v njej najbolj desnosredinska prav največja Stranka Mira Cerarja.

Zato je zaenkrat za Mira Cerarja in somišljenike še naprej ključno v koalicijo in vlado le nekako pridobiti vsaj Novo Slovenijo, ki se je sicer minule dni na domačem političnem trgu ne prav uspešno prodajala kot politična stranka, ki da se razume na ekonomijo in gospodarstvo. Kar sicer bi še lahko nekako vzdržalo, če ključni ukrep gospodarskih rešitev za okrevanje domače države ne bi bila povsem republikansko neoliberalna socialna kapica, ki sama po sebi nima prav nobene zveze s socialo, razen da, tudi v socialnem smislu, razbremenjuje prejemke najbogatejšega dela domače družbe. Ker sta sicer tako ukrep socialne kapice, ki bi brez dvoma še povečal že sedaj v oči bijočo socialno neenakost na Slovenskem, kot argumentacija zanj, da se bo s tem pri nas izginjajoči srednji razred tako zelo motiviral, da bo delal več in bolje, za lase privlečena politična ukrepa, ki sama po sebi pač ne moreta razrešiti strukturnih problemov domačega zgolj v izvoz orientiranega gospodarstva, je delna socialna kapica, ki je bila vključena v prvo verzijo predloga koalicijske pogodbe, iz druge že izginila.

Nenazadnje so se socialni kapici za domače bogataše ostro po robu postavili tudi v preostalih dveh strankah samooklicanega socialdemokratskega bloka, DESUS in Socialnih demokratih, ki predvsem zaradi koalicijske matematike skupaj vsaj 45 in en poslanski glas prav tako povsem upravičeno računata, da bosta del prihodnje koalicije ter vlade Mira Cerarja in somišljenikov. Toda tudi povolilni boji domačih političnih strank in merjenje moči pri koalicijskem usklajevanju so predvsem ideološko pogojeni. Umetno politično ustvarjen in zadnje dni konstantno pogrevan spopad med Novo Slovenijo in Socialnimi demokrati na temo socialne kapice zgolj za bogate poskuša druga različica koalicijske pogodbe preseči tako, da v njej pač več ni govora o socialni kapici pač pa o zagotavljanju enakopravnejše obdavčitve davčnih zavezancev oziroma ustvarjanju pogojev za razbremenitev plač preko socialnih prispevkov ter ukinitev zgornjega dohodninskega razreda s 50 odstotno davčno stopnjo, kar je pravzaprav prav s socialno kapico kot pogojem za vstop v koalicijo in Vlado zahtevala Nova Slovenija.

Da se sicer ne bi ponovno zapletli v novo rundo vnaprej na neuspeh obsojenega ideološkega boja, so sicer vsaka svoj korenček v drugi različici predloga koalicijske pogodbe dobile tudi DESUS, SD in celo Zavezništvo Alenke Bratušek, s katerimi je sicer bilo najmanj dela, pa tudi za obstoj kakršnekoli že koalicije in Vlade Mira Cerarja njeni 4 poslanke in poslanci niso najbolj usodnega pomena. Čeprav bi naj šele danes popoldne postalo jasno, kako so s predlaganim in v celofan drugih besed zavitih ukrepov druge različice koalicijske pogodbe zadovoljni po posameznih političnih strankah, je vendarle že vnaprej jasno, da Miro Cerar in somišljeniki v teh dneh predvsem na veliko in na vse strani popuščajo. Tako naj bi DESUS pomiril obljubljeni regres za upokojence in nadomestitev Urada za mladino z Uradom za medgeneracijsko sodelovanje, SD pa bolj jasna razmejitev javnega in zasebnega zdravstva.

Kljub vsem ideološkim političnim bojem pa nič kaj konkretnega ne prinaša tudi druga različica koalicijske pogodbe, ki so jo potencialnim partnericam sinoči predstavili najverjetnejši mandatar Miro Cerar in somišljeniki. Predvsem jo sestavljajo besedne puhlice in v drug besedni celofan zaviti že videni politični ukrepi, katerih končna podoba pa bo, tako kot končni ideološko-vsebinski levi ali desni ukrepi, postala jasna šele po tem, ko bo znano, komu in koliko so pripravljeni Miro Cerar in somišljeniki še popustiti. Toda tako to gre. Novo politično upanje, ki ga bi naj poosebljali v projektu SMC šele tik pred zadnjimi predčasnimi državnozborskimi volitvami politično aktivirani posamezniki in posameznice, se je ponovno in kot že velikokrat razblinilo v labirintih domačega koalicijskega izsiljevanja, ki bo na koncu poskrbelo tudi za odgovor na vprašanje, ali bosta naslednja koalicija in Vlada levo, desno ali celo nad-sredinski.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z na Slovenskem vseprisotnim demokratičnim pravilom koalicijskega izsiljevanja na primeru sestavljanja koalicije in vlade pod mandatarstvom Mira Cerarja v zobeh poskrbel Tomaž Z.