Dosežki domače iliberalne demokracije

Da se je Slovenija po zaslugi tretje koalicije in vlade Janeza Janše in stranke SDS, a tudi Mateja Tonina in Nove Slovenije, Zdravka Počivalška ter Stranke modernega centra in zgolj še do 5. decembra Tomaža Gantarja ter Demokratične stranke upokojencev pod okriljem ukrepov zoper zdravstveno krizo in epidemijo COVID-19 prelevila v povsem odkrito iliberano demokracijo, je samo do polovice tega tedna tako domačo, sploh še pozorno kot številno zainteresirano mednarodno javnost ponovno opozorilo kar nekaj reči. Če je sprva na začetku tedna kazalo, da gre zgolj za odvrnitev domače javne pozornosti od statističnih dejstev o očitno neuspešnih ukrepih in še naprej jalovem soočanju z drugim valom epidemije COVID-19, je najprej na iliberalnost domače demokracije pokazala gonja zoper iz konteksta iztrgano, a z nedavnimi pričevanji in preiskavami med vojaškimi mirovniki iz Avstralije zaradi ubijanja prav civilistov in razkazovanja hitlerjanskega okrasja v Afganistanu potrjeno izjavo pevke Jadranke Juras, saj sta se v razžaljeni bran domačega vojaškega imperialnega ustroja na mednarodnih misijah v tujini ogorčeno, a po službeni dolžnosti postavila tako koalicijski obrambni minister Matej Tonin kot poveljnik poveljstva sil SV Miha Škerbinc. Potem pa so se vsak na svojem področju in vsak s svojimi iliberalnodemokratičnimi inovacijami v imenu aktualne tretje vlade in koalicije priključili še minister za kulturo Vasko Simoniti, direktor Urada vlade Republike Slovenije za komuniciranje Uroš Urbanija in notranji minister Aleš Hojs.

Torej, da je Republika Slovenija le še iliberalnodemokratična država, je ob začetku tega tedna najprej opozorilo dejstvo, da se v tej, pač očitno iliberalnodemokratično zatohli državi po videnju aktualnih oblastnikov na nacionalni televiziji in večerni, večino časa težko gledljivi pogovorni oddaji ne sme več dvomiti v mednarodne vojaške misije, kot je ta v Afganistanu, pa čeprav miru tam zares ne zagotavljajo. Kot povsem pravilno, in v tem sta se nemara po službeni dolžnosti prepoznala in z zahtevami po opravičilu odzvala poveljnik poveljstva sil in obrambni minister Tonin, ugotavlja Jadranka Juras, je, o tem pravkar razpravljajo vsaj v Avstraliji, velika odgovornost tako to, da ti hodiš na misije in tam pobijaš lokalno prebivalstvo, kot tudi to, da slovenski vojaki hodijo nekam, kjer v bistvu ne branijo Slovenije, vendar so vpleteni v globalno vojno proti terorizmu, ki traja že od leta 2001 in ji ni videti konca.

Obrambnega ministra in poveljnika sil je sicer z odločbo o izbrisu pevca Zlatka Čordiča iz registra samozaposlenih v kulturi s pravico do plačila prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki jo je glede na veljavne kriterije in merila prvič pridobil do sredine leta 2022, zaradi javnega ukvarjanja z v navednicah rečeno nekulturnimi rečmi prekosil minister za kulturo Vasko Simoniti. V Društvu Asociacija so zapisali, gre za nov precedens nezakonitega delovanja, ki ga je nujno treba ustaviti, saj ministrstvo v odločbi ne navaja dejstev, pač pa zgolj domnevne kršitve, se sklicuje na postopke, ki še niso zaključeni, in ne razlikuje med poklicnim delovanjem ustvarjalca in njegovim siceršnjim zasebnim udejstvovanjem ter odločitvami. Povrh vsega Čordić nima možnosti pritožbe, prav tako ni dobil priložnosti, da bi pojasnil domnevne in nikjer utemeljene očitke. Tovrstne prakse pomenijo nedopustno ravnanje javnega organa, evidentno pa so kršeni temelji pravne države. Toda da bi ti sploh lahko bili kršeni, mora ta še naprej biti pravna.

Da pa iliberalna Slovenija ni več niti pravna država, pač pritrjuje s strani predsednika vlade zaenkrat podprto ravnanje direktorja Urada vlade za komuniciranje Uroša Urbanije, ki je kljub v proračunskih dokumentih na postavki urada zagotovljenih sredstvih, podpisanih in realiziranih pogodbenih obveznostih, kot kaže samoiniciativno, zaustavil redna izplačila za nacionalno Slovensko tiskovno agencijo, katere 100-odstotna ustanoviteljica je država Slovenija, podlago za njeno neodvisno delovanje pa ob medijski zakonodaji predpostavlja še poseben Lex STA oziroma Zakon o Slovenski tiskovni agenciji, katerega nedavno predlagane spremembe so očitno obtičale nekje v koalicijskih predalih, in je na vrsti finančno izčrpavanje.

Še najbolj pa se je mednarodni in domači javnosti Slovenijo kot zares iliberalno demokracijo potrudil pokazati zgolj zaradi vseh preostalih zadev nekoliko po krivici spregledan predlog sprememb zakona o javnem redu in miru, ki je v medpraznični javni razpravi do 4. januarja prihodnje leto in ga je, da svetu in domačim dvomljivcem zares pokaže, kako krasna še bo ta nova iliberalna republika pod modrim vodstvom Janeza Janše in stranke SDS, prispeval notranji minister Aleš Hojs. V pojem javnega reda in miru se tako umeščajo prekrški, kot so razkazovanje nevarnih predmetov na način, ki vzbuja videz izvajanja nalog uradnih ali vojaških oseb, ter uporabo maskirnih oblačil, uniform ali drugih oblačil. Policisti bodo imeli pooblastilo, da za preprečitev nadaljevanja kršitve odredijo izklop elektrike. Odklenkalo bo nudistom, saj predlog tudi dodatno inkriminira nedostojno vedenje v obliki razkazovanja spolnih organov na javnem kraju, kjer je večja koncentracija ljudi ali se nahajajo otroci. Ključne novosti pa so predvidene tudi pri prepovedi vsiljivega beračenja, saj se z opredelitvijo tega prekrška kot družbeno škodljivo dejanje z ustrezno predpisano sankcijo ustvarja temelj tudi za izrek stranske sankcije izgona tujca iz države. Toda tako to gre. Iliberalna demokracija je vedno zgolj avtokracija, toda Janez Janša, Matej Tonin, Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec kot predsednica DeSUS, ki so jo na petek, 13. marca, omogočili, za razliko od kolegov Viktorja Orbana ali Aleksandra Vučića legitimnosti za njeno vzpostavitev na neposrednih volitvah pač niso dobili in bi si zato vsekakor zaslužili, da bi to izvršno in zakonodajno oblast tudi čim prej izgubili.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z iliberalno demokracijo po domače strank SDS, Nova Slovenija, SMC in DeSUS v zobeh poskrbel Tomaž Z.