Drugorazredni dom slovenskega parlamentarizma

Vedno kadar sta stranka SDS in njen – kot kaže dosmrtni – predsednik v opoziciji – kar ni tako ne često, saj nenazadnje prav Janezu Janši kot že trikrat predsedniku vlade v poosamosvojitveni zgodovini še nikoli ni uspelo ponoviti mandata pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti domače države – na oblasti pa kot prav Janša rad izpostavlja in ponavlja pred svojimi najbolj gorečimi privrženci tako imenovani prvorazredni politični predstavniki slovenske družbe, do izraza, pravzaprav pa zgolj drobcev medijske pozornosti pride tudi Državni svet kot drugorazredni in ideološko za politike – kot so veljale tudi za časa prejšnje, tretje in poslednje Janševe vlade – večinsko opredeljeni dom slovenskega parlamentarizma. Državni svet, ki v okviru domačega ustavnega sistema predstavlja zgornji, včasih pa tudi drugi dom slovenskega parlamenta – katerega temeljni smisel obstoja naj bi bil, da prispeva k sprejemanju čim bolj kakovostne zakonodaje, saj nenazadnje gre za organ v okviru zakonodajne oblasti – se je tako danes sestal na 31. izredni seji, na kateri je bila sprva ena sama in že potrjena točka dnevnega reda – Predlog odložilnega veta na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija, prvemu koraku, s katerim naj bi povolilna koalicija strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica iz rok SDS kadrov iztrgala javno radiotelevizijo in jo, kot so prepričani predlagatelji, tudi depolitizirala. A je po prav tako danes dopoldne zaključeni 25. izredni seji Komisije Državnega sveta za državno ureditev postalo jasno, da bodo svetniki, ki naj bi zastopali različne interese, še danes glasovali in tudi izglasovali še odložilni veto na Zakon za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države, ki ga je v zakonodajno proceduro s podpisi volivcev vložil Inštitut 8. marec in s katerim bi vsaj delno omilili politične posledice tretje in poslednje vlade Janeza Janše in koalicije strank SDS, SMC in Nova Slovenija s podporo poslancev DeSUS in SNS.

Državni svet – ki je sicer odložilni veto na novelo zakona o RTVS na predlog skupine državnih svetnikov s prvopodpisanim Matjažem Gamsom izglasoval s tesno večino šestnajstih glasov za in petnajstih proti, odločilna pa je bila podpora skupine predstavnikov lokalnih interesov – je sicer ena taka hecna in v ustavno pravnem smislu tudi nekoliko ne do konca dorečena institucija, ki jo sicer z različno urejenimi in določenimi pristojnostmi imajo in poznajo tudi številne druge demokracije. Njegova sestava, kot jo določa domača ustava, naj bi sicer nevtralizirala prevelik vpliv političnih strank, ki predvsem v državnem zboru sodelujejo v zakonodajnem postopku, saj je po ustavi štirideset svetnikov zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Sestavlja pa ga za mandatno dobo pet let voljenih dvaindvajset predstavnikov lokalnih interesov, štirje predstavniki delodajalcev, štirje predstavniki delojemalcev, štirje predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev ter šest predstavnikov negospodarskih dejavnosti, ki svojih svetniških funkcij z izjemo predsednika Državnega sveta, trenutno je to na zadnjih parlamentarnih volitvah ponovno propadli Alojz Kovšca, ne opravljajo poklicno. Toda ustava, ki glede načina oblikovanja Državnega sveta sicer določa, da se ta oblikuje z volitvami, samega načina volitev v Državni svet sploh ne ureja, pač pa je za to občutljivo pravzaprav pa rak rana področje kadrovskih menjav državnih svetnikov v skladu z 98. členom ustave urejeno z Zakonom o Državnem svetu, ki pa ga sprejema državni zbor z ustavno, torej dvotretjinsko večino poslancev.

Državni svetniki, ki so danes s pičlim glasom večine že poskrbeli za odložilni veto na v državnem zboru prejšnji teden 14. julija s prepričljivo koalicijsko večino triinpetdesetih glasov uveljavljenemu Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija, najverjetneje pa bo svetniškega veta deležen tudi prav tako že prvič potrjeni Zakon za zmanjševanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države, in ki bi naj zastopali socialne, gospodarske, poklicne ter lokalne interese, so namreč izvoljeni preko posrednih volitev v posameznih interesnih organizacijah oziroma lokalnih skupnostih, preko predstavnikov oziroma elektorjev v volilnih telesih. Še bolj natančno državne svetnike voli več interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti, pri čemer pa volilno telo sestavljajo izvoljeni predstavniki interesnih organizacij oziroma lokalnih skupnosti. Sam način izvolitve teh za določanje končne vsakokratne kadrovske zasedbe Državnega sveta kot drugorazrednega doma domačega parlamentarizma – ki do drobcev medijske pozornosti pride le v primeru odložilnih vetov in podobnih zakonodajnih pobud, do odločujoče vloge pa zgolj v primerih manjšinskih koalicij in vlad kot sta bili denimo prejšnji dve, tako Janeza Janše kot Marjana Šarca – pa je prepuščen kar samim interesnim organizacijam in lokalnim skupnostim, saj so zakonsko v Zakonu o Državnem svetu urejena zgolj merila o tem, koliko predstavnikov pripada posamezni organizaciji.

Kljub temu pa tudi na samih spletnih straneh Državnega sveta – ki mimogrede v malo da ne isti obliki in vsebinah gostuje na kar treh spletnih mestih, in sicer ds-rs.si, drzavnisvet.si in tudi drugidom.si – pritrjujejo dejstvu, ki tudi površnem opazovalcu notranje političnega dogajanja na Slovenskem pač ne more ostati skrito, in sicer da ne glede na to, kot pravijo, da posredne volitve omogočajo tesnejšo povezanost med člani interesnih skupin in njihovimi predstavniki, politični vpliv iz delovanja Državnega sveta – kot smo mu priča tudi na današnji 31. izredni seji in odložilnima vetoma na noveli Zakona o RTV in noveli zakonov proti škodljivim ukrepom prejšnje oblasti Janeza Janše, stranke SDS in njunih političnih satelitov – ni povsem izključen. Še več tudi na vseh treh spletnih straneh Državnega sveta pisec vsebin priznava, da imajo politične stranke največji politični vpliv prav v največji skupini predstavnikov lokalnih skupnosti – ki pa ima z dvaindvajsetimi člani v štiridesetčlanskem Državnem svetu kot drugorazrednem domu slovenskega parlamentarizma pravzaprav vsakič zagotovljeno večino – saj ravno predstavnike te največje svetniške skupine volijo predstavniška telesa lokalnih skupnosti, ki pa so, lej ga zlomka, oblikovana prav na podlagi splošnih lokalnih volitev, na kateri pa imajo politične stranke, tako kot kaže tudi v Državnem svetu, vendarle odločilno vlogo. Toda tako to gre. Tudi današnja odložilna veta na prvi noveli zakonskih predlogov, s katerimi naj bi nas koalicija Roberta Goloba vsaj začela vračati v neko demokratično normalnost, brutalno prekinjeno med tretjo in poslednjo vlado ter koalicijo Janeza Janše, pravzaprav kažeta zgolj na to, kako nepotrebna in nekoristna je in bo v primeru močne koalicijske večine – kot jo imajo ta čas stranke Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica – pravzaprav Državni svet kot institucija, vse dokler bodo izvolitev njene največje skupine predstavnikov lokalnih interesov narekovale posamezne, predvsem na podeželju tradicionalno močne politične stranke, kot sta trenutno opozicijski in s tem tako kot Državni svet pač same po sebi politično drugorazredni stranki SDS in Nova Slovenija.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da je domači Državni svet ne glede na današnja odložilna veta na zakon o RTV in na zakon proti škodljivim ukrepom prejšnje oblasti namesto drugi pravzaprav zgolj drugorazredni dom slovenskega parlamentarizma v zobeh poskrbel Tomaž Z.

...