Gradnik nacionalizacije slovenske družbe in osamosvojitve

Predsednik republike Borut Pahor je danes v predsedniški palači gostil sprejem ob 30. obletnici ustanovitve odbora za varstvo človekovih pravic Janeza Janše, ki so ga skupaj z zastavnikom Ivanom Borštnerjem 31. maja 1988 aretirale takrat komaj še kaj socialistične represivne oblasti. Ko je za zapahi končal še David Tasić, Franci Zavrl pa se je pred aretacijo skril na psihiatrijo, je Igor Bavčar kot takratni sodelavec Janeza Janše predvsem v biznisu preprodaje takrat še težko dostopne računalniške opreme in idejni oče Odbora le popustil in 30 let pozneje velja, da je bil današnji sprejem v palači predsednika republike prva državna obeležitev obletnice odbora za varstvo človekovih pravic, ki pa se mu je med ljudstvom preprosto reklo kar Bavčarjev odbor, na katerem pa ni bilo ne njegovega iniciatorja Igorja Bavčarja in ne treh od štirih akterjev afere JBTZ.

Kdo ve, mogoče Janeza Janše na prvo državno obeležitev 30. obletnice nastanka Odbora za varstvo sprva zgolj njegovih človekovih pravic ni bilo, ker se bo v predsedniški palači kot še naprej zgolj relativni zmagovalec nedeljskih predčasnih volitev v državni zbor tako ali tako na prvem neformalnem srečanju s predsednikom republike Borutom Pahorjem zglasil jutri, ko naj bi skupaj razpravljala, kako lahko in če sploh lahko Janez Janša in SDS sestavita koalicijo in Vlado, v kateri pa se tako zelo samoumevno, kot to brez dlake na jeziku ugotavljajo posamezni politični komentatorji domačih medijskih trobil državnotvornega diskurza, sploh še ne vidita ne Nova Slovenija in njen predsednik Zakaj me še ni poklical Matej Tonin in ne Slovenska nacionalna stranka rad bi bil vsaj kulturni minister Zmaga Jelinčiča.

Ob Janezu Janši, ki se sicer še naprej prav prisiljeno oklepa domnevno povolilne državniške drže, sta iz današnjega sprejema pri predsedniku republike, ki se ga je po pisanju nacionalne tiskovne agencije udeležilo precejšnje število takratnih akterjev, torej upravičeno ali pač neopravičeno izostala tudi Ivan Borštner in Franci Zavrl, predvsem zaradi tega, ker na sprejem ni bil povabljen tudi sicer na pravnomočno kazen v zaporu na Dobu obsojeni Igor Bavčar, pa naj bi se udeležbi odpovedala Spomenka in Tine Hribar ter Dušan Keber. Edini navzoči inkriminiranec iz afere JBTZ je tako bil založnik David Tasić, ki je v izjavi novinarjem Borutu Pahorju pravzaprav edini stopil v bran, ker na sprejem ni povabil tudi Igorja Bavčarja.

Ob očitno vnaprej znanim odpovedim pač ključnih akterjev tako Odbora za varstvo človekovih pravic kot same afere JBTZ je mesto slavnostnega govorca ob predsedniku republike doletelo takrat člana kolegija Odbora, dandanes pa predvsem ad hoc zgodovinarja in eksperta za udbaško in drugo soacialistično-samoupravno zgodovinjenje Igorja Omerzo. Zanj pomemben zgodovinski zgled Odbora tudi za današnjo parlamentarno demokracijo in povolilni pat, v katerem smo se tako ali drugače znašli vsi, je, da je odbor združeval različne oporečniške asociacije in posameznike, ki pa so kljub različnim pogledom lahko sodelovali skupaj, in da je pregon četverice in aretacija trojice povzročila vihar, kakršnih je bilo malo v vsej slovenski zgodovini, ter da je zaradi tega Odbor v njegovih očeh verjetno najpomembnejši gradnik demokratizacije slovenske družbe in osamosvojitve.

Kakopak z besedami na račun podržavljanja in tudi potvarjanja zgodovine ni štedil tudi sam predsednik republike, ki se je za prvo državno obeležitev obletnice odbora za varstvo človekovih pravic odločil, ker meni, da je čas in dolžnost demokratične in samostojne države, da ne pozabi svojih najbolj prvinskih družbenih korenin, in ker da je odbor, ki je nastal po prvi politični aretaciji Janeza Janše, združil različno misleče Slovence v boju za človekove pravice. Zato je predsednik republike navzočim pa tudi nenavzočim na dušo položil še besede, da naj bo prav Odbor za človekove pravice večen navdih narodu in državi ter državljanom za medsebojno spoštovanje, spoštovanje različnosti, potrebno zaupanje in sodelovanje. Toda tako to gre. Odbor za človekove pravice sprva zgolj Janeza Janše je različne politične sile na Slovenskem lahko združil le okoli temeljne zahteve, da ima civilist Janez Janša pravico do sojenja v slovenskem jeziku tudi na vojaškem sodišču, katerega uradni jezik je bila pač srbo-hrvaščina. S tem pa se v novejšo politično zgodovino pač ne bo vpisal kot gradnik demokratizacije pač pa predvsem nacionalizacije slovenske države in družbe, v kateri so se potem sploh lahko zgodili tako izbrisani kot trgovanje z orožjem in vse ostale nikoli povsem razčiščene temne plati domačega osamosvajanja.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Odborom za varstvo človekovih pravic Janeza Janše kot gradnikom še dandanes navzoče nacionalizacije slovenske družbe in posledično države v zobeh poskrbel Tomaž Z.