Ideološko opozicijska vlada

Ni jih bilo malo, ki so potihem upali, da se bo Slovenska demokratska stranka, po tem ko se bo njenemu dosmrtnemu predsedniku Janezu Janši uspelo še tretjič povzpeti na vrh korit domače izvršne in zakonodajne oblasti, zamenjati vodstvo policije, Slovenske vojske ter obeh obveščevalno varnostnih agencij, nastaviti svoje ljudi na ministrstva, javne agencije in nenazadnje prevzeti nadzor nad še preostalim premoženjem države, predvsem zaradi nujnosti interventnih ukrepov v boju za zajezitev epidemije ter posledično nujnega zaupanja celotnega občestva in ne le več najbolj zvestih strankarskih pristašev, nekako umirila, zauzdala svoje spletne vojščake in vsaj poskusila poustvariti vtis, da se zaveda prelomne zgodovinskosti trenutka in na stran postavila svoj ideološki boj, prežvečeni antikomunizem in splošno žaljenje ter razpihovanje sovraštva do vseh drugače mislečih v slovenski in državi in družbi. Toda dober mesec po prevzemu oblasti lahko glede na plakatno revolucijo SDS, vsebinski obračun z domnevno komunističnim domačim medijskim prostorom iz priloge vladne depeše za Svet Evrope in nenazadnje celo vsakdanjih tvitov predsednika in ministrov SDS ugotovimo, da se to upanje pač ni izpolnilo.

To da je medij, na katerega tudi med ponovnim prevzemom oblasti stavi stranka SDS, plakat, je pravzaprav bleda kopija siceršnje komunikacije z državljani, ki je blizu stranki in vladi Viktorja Orbana na Madžarskem, od koder tudi sicer prihajajo finančna sredstva za pokrivanje izgub medijskega imperija, katerega solastniki so stranka in celo nekateri njeni ministri, sam notranji minister Aleš Hojs pa je nenazadnje do nastopa opravljal funkcijo direktorja SDS-ove ne glede na madžarski denar in know how še naprej predvsem negledljivo amaterske televizije. V SDS sicer vztrajajo, da se z že na oko zelo banalno in ne preveč oglaševalsko domiselno plakatno kampanjo stranka med velikonočnimi prazniki in v času epidemije koronavirusa zahvaljuje vsem, ki se po službeni dolžnosti borijo proti virusu, kakor tudi državljanom, ki s tem, ko ostajajo doma, pomagajo pri zajezitvi širjenja virusa. Toda Slovenija še ni Madžarska in stranka SDS v državnem zboru nima ustavne večine in je le največja v vladi in koaliciji, ki je pač ne bi bilo tudi brez poslanskih glasov in ministrov Stranke modernega centra, Nove Slovenije in Demokratične stranke upokojencev, katerih predstavniki pa se tudi ob tej plakatni samopromociji in monopolizaciji boja zoper virus in epidemijo po vsej državi ne oglašajo.

Čeprav se je včeraj na skupni seji odborov državnega zbora za zunanjo politiko in kulturo glede vsebine dopisa, pravzaprav pa priloge depeše vlade Republike Slovenije oziroma Ministrstva za zunanje zadeve, v katerem je vršilec dolžnosti direktorja Urada vlade za komuniciranje Uroš Urbanija napočez obračunal z novinarji in uredniki malodane celotnega v novinarskem smislu in zaupanju javnosti še omembe vrednega medijskega prostora, češ da gre za ideološko dediščino komunističnega režima, kot izvirnega notranjepolitičnega greha in sovražnika SDS, k besedi sicer res prijavil tudi poslanec SMC Branislav Rajić, ki pa do odhoda svojega koalicijskega ministra za zunanje zadeve iz SDS Anžeta Logarja ni prišel na vrsto za razpravo, se poslanci drugih koalicijskih strank sploh niso oglašali. Večina medijskih trobil državotvornega diskurza pa je kljub temu namesto vsebini dopisa, s katero je, to je, da ne bi kdo podvomil, da ne obvladuje svojega resorja, potrdil tudi sam, bil seznanjen zunanji minister Anže Logar, prostor namenila njegovi glede na poročanje SDS-ovih medijskih trobil zmagoviti izjavi, da ne gre za depešo, pač pa odziv UKOM-a na novinarsko poročanje, ki pa je le bil kot priloga vladne depeše in po diplomatski poti poslan na Svet Evrope.

Toda najprej Svet Evrope kot leta 1949 ustanovljena vodilna organizacija za varovanje človekovih pravic, v katero se združuje 47 držav in med njimi vse članice Evropske Unije, ki so sopodpisnice Evropske konvencije o človekovih pravicah – pogodbe, ki je namenjena varovanju človekovih pravic, demokracije in pravne države, ni medij in to ni tudi njegova spletna stran, zato tak dopis pač ne more biti v izključni pristojnosti in normalnem delokrogu Urada vlade za komuniciranje. In drugič, kot je pravilno opazil tudi filozof Boris Vezjak, seveda se je Anže Logar zlagal, ko je zbranim poslancem v brk zabrusil, da ne gre za depešo pač pa dokument, s katerega vsebino se trenutni zunanji minister iz SDS sicer strinja, ker meni, da je v njem vse res, saj je sam razkril tudi vsebino depeše, katere priloga je bil ta dokument, kot mu sam pravi. Nenazadnje je Logar sam tudi ekskluzivno razkril depešo, h kateri je bil ta dokument očitno pripet. V uvodnem delu je navodilo veleposlaniku pri misiji v Strasbourgu, naj preda odgovor aktualne vlade RS glede obtožb na portalu in naj hkrati opravi pogovor s štirimi ključnimi sporočili predstavniku Ovseja za svobodo medijev. Štiri ključna sporočila aktualne vlade Republike Slovenije pa so nekoliko konfuzna: slovenska vlada se zavzema za svobodo in neodvisnost novinarjev, podpira delo Sveta Evrope ter zagotavlja, da slovenska vlada odločno nasprotuje vsakršni komunikaciji, ki bi bila grožnja novinarskemu delu.

Novinarjem sicer v teh dneh kar preko njemu najljubšega socialnega omrežja z največjo omejitvijo znakov komunikacije grozi sam predsednik vlade, zvesto pa mu poskušajo slediti tudi ostali ministri iz kvote SDS. Koalicijske partnerice pa te eklatantne napade do režimu, ki si ga vzpostavljata Janez Janša in SDS, nenaklonjenih medijev novinarjev in urednikov zaenkrat bolj nemo opazujejo in še čakajo, da se bi o njih utegnili v novopečeni in uradno komaj mesec in nekaj dni stari koaliciji pogovoriti. Toda zaenkrat o tovrstnih pogovorih ni ne duha ne sluha, pa nekako je videti, kot da nanje ne predsednik vlade in ne ministri iz kvote očitno predolgo ali pa mogoče premalo časa opozicijske SDS pač niso niti pripravljeni. Toda tako to v tej koaliciji in vladi gre. Čeprav bi naj predsednica DeSUS Aleksandra Pivec o vsebini, avtorju in načinu, kako in komu je bila depeša poslana, odprla tudi vprašanja znotraj koalicije, enako bi naj dodatna pojasnila znotraj koalicije zahtevali iz NSi, od zapisanega o slovenskih medijih pa naj bi se distancirali tudi v SMC, saj da ima ta vlada te dni preveč dela, da bi se ukvarjala z medijskim poročanjem, pa je dejstvo, da to ni in ne bo ustavilo ideološko še naprej opozicijske, največje državnozborske in vladne stranke SDS. Pa še vse tri koalicijske stranke so z vsakim dnem vse manj opazne in pomembne, kar se bo hočeš nočeš moralo poznati tudi na klavrnih rezultatih naslednjega preverjanja volje domačih volivk in volivcev.

ODPOVED: Tudi za tokratni samoizolacijski N-euro moment sem z ideološko še naprej opozicijsko naravo in ravnanjem največje vladne in koalicijske stranke SDS v zobeh poskrbel Tomaž Z.