Interpelacija povprečnih politikov za povprečne državljane

Slovenska demokratska stranka in njen prvopodpisani predsednik Janez Janša sta v državnozborsko proceduro včeraj vložila interpelacijo o delu celotne vlade in koalicije Mira Cerarja mlajšega, s katero da zahtevajo razpravo o delu šibke vlade brez hrbtenice oziroma vlade državne administracije, ki je lahek plen botrov in lobijev oziroma interesnih skupin ter občasno tudi administracije iz evropskega generalštaba v Bruslju. Ker uspeha oziroma dejanskega rušenja Vlade in koalicije ne pričakujejo niti sami predlagatelji, je tudi ta tretji poskus interpelacije, pod katerega se je v dolgoletni opozicijski karieri podpisal še naprej nezamenljivi predsednik SDS Janez Janša, že vnaprej obsojen na politični neuspeh. Toda predlagatelji in njihov predsednik vendarle upajo, da bo po  razpravi o interpelaciji, ki so jo vložili zaradi kršenja ustave in zakonov, neuresničevanja zavez iz koalicijskega sporazuma vladnih strank, slabega upravljanja z državo in državnim premoženjem ter vse večjega razvojnega zaostanka za primerljivimi državami v Evropski uniji, vsaj povprečnemu državljanu bolj jasno, kaj je narobe s krmarjem in smerjo ladje »Slovenija«.

Ključno  vprašanje, na katerega v SDS v imenu povprečnega državljana v razpravi o interpelaciji terjajo odgovor, je, v kolikšni meri je Vlada v prvi polovici mandata 2014-2018 uresničevala ustavno prisego in lastno koalicijsko pogodbo ter na katerih področjih so odstopanja od zastavljenih ciljev največja, je med drugim zapisano v sicer na kar 46 gosto tipkanih straneh dolgi obrazložitvi te, vnaprej na politični neuspeh obsojene interpelacije. Toda v SDS vendarle menijo, da bo povprečni državljan nekako razumel in dojel, da z razpravo o interpelaciji delujejo pravzaprav kot kar se le da konstruktivna opozicija, saj da, kot je povedal sam predsednik SDS Janez Janša, tudi Vladi ponujajo priložnost, da pojasni morebitne nesporazume, da popravi svoje napovedi iz koalicijske pogodbe in da naposled bolj realno pove, kaj pravzaprav sploh bo naredila, saj da ji doslej realne ocene svojega dela še pač ni uspelo podati.

Kljub temu da politične koalicije in Vlade, ki podajajo realne ocene svojega dela, ne obstajajo tako na Slovenskem kot v širši primerljivo demokratično nerazviti tujini, bo po besedah Janeza Janše prav od te ocene oziroma odgovora na očitke iz interpelacije in posledične razprave odvisno, kakšne sklepe bi glede na možnosti, ki jih največji opozicijski stranki ponuja poslovnik Državnega zbora, ta predlagala ob koncu te razprave. Interpelacijo, ki je posebna oblika uveljavljanja odgovornosti vlade oziroma posameznega ministra, sicer lahko sproži najmanj 10 poslancev Državnega zbora, kar pomeni da je za največjo opozicijsko stranko SDS ne glede na osip njene poslanske skupine v zadnjih mesecih še vedno lahko dosegljivo politično orožje, ki zagotavlja vsaj nekaj minut pravzaprav pa ur opozicijske slave v neposrednem televizijskem prenosu na tretjem parlamentarnem kanalu nacionalne televizije.

Interpelacija se sicer vloži pisno, njena pravzaprav edina dodatna vsebinska in formalno določena zakonitost pa je, da mora vsebovati jasno postavljeno in obrazloženo vprašanje, ki je predmet same interpelacije. Rok, v katerem mora interpelirani predsednik vlade oziroma minister nanjo odgovoriti, pa ne sme biti krajši od 15 in ne daljši od 30 dni. O očitkih iz interpelacije se odloči najpozneje na prvi seji državnega zbora, potem ko predsednik državnega zbora dobi odgovor vlade ali ministra, pod pogojem, da je odgovor na interpelacijo prispel najmanj 15 dni pred to sejo. Razprava o sami interpelaciji pa se lahko na predlog ponovno zgolj najmanj 10-ih poslancev konča s sklepom, s katerim se oceni delo vlade ali posameznega ministra. Prav tako najmanj 10 poslancev pa lahko po razpravi zahteva, da se glasuje tudi o nezaupnici vladi. Toda taka zahteva predpostavlja, da hkrati predlagajo v izvolitev kandidata za novega predsednika vlade.

Ne glede na to, da v SDS uradno še ne vedo, za katero od obeh možnosti, ki jih predvideva poslovnik Državnega zbora, se bodo po razpravi o interpelaciji odločili, je golo številčno dejstvo domače parlamentarne demokracije, da je sama nezaupnica vladi izglasovana, če je hkrati izvoljen tudi nov predsednik vlade, ki pa je izvoljen le v primeru, če je zanj glasovala večina vseh oziroma najmanj 46 poslancev. Ta parlamentarna večina pa tudi v tem državnozborskem mandatu pač  opozicijske Slovenske demokratske stranke za Janeza Janšo tudi brez odkritih spopadov na domači politični desnici in nepodpore Nove Slovenije ostaja povsem nedosegljiva. In že zaradi tega tudi vsak vsaj povprečni politični komentator ne more pričakovati, da se bosta Janša in SDS odločila za vnaprej na politični neuspeh obsojeno nezaupnico in predlog, da za vladne vajeti brez zadostne parlamentarne večine ponovno poprime kar sam Janez Janša.      

Tako je samo po sebi jasno, da je kljub pavšalnemu navajanju kršitev ustave in zakonov kar na vsepovprek, naštevanju žrtev aktualne vladajoče politike in neverodostojnih kritik zunanje ter migrantske politike razprava ob predlagani interpelaciji in pripadajoča pozornmost domačih medijskih trobil državotvornega dikurza sicer res namenjena zgolj povprečnemu državljanu - volivcu SDS. Toda tako to gre. Ker interpelacija nima prav nobene realne politične možnosti za uspeh in bo oceno delovanja lastne vlade izglasovala kar koalicijska parlamentarna večina, bo razprava namenjena predvsem temu, da bo povprečnemu državljanu - volivcu  SDS vsaj nekoliko bolj jasno, kam toneta ladja SDS in njen krmar Janez janša.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z interpelacijo SDS kot povprečnih politikov za povprečne državljane v zobeh poskrbel Tomaž Z.