Kadrovska politika dvotretjinske sprejemljivosti

Ena od pomembnejših dolžnosti predsednika Republike Boruta Pahorja je med drugim tudi ta, da 2/3 večini državnega zbora v imenovanje predlaga novega varuha človekovih pravic, saj se je dosedanja varuhinja Vlasta Nussdorfer ponovični kandidaturi in morebitni ponovitvi mandata na čelu osrednje inštitucije za varstvo človekovih pravic na Slovenskem že vnaprej odpovedala. Mandat se aktualni varuhinji sicer izteče 23. februarja, na javni poziv predsednika republike za novega varuha pa je že lani jeseni prispelo devet predlogov kandidatur s pisnim soglasjem kandidatov. Toda ker varuha človekovih pravic lahko Državni zbor imenuje šele z najmanj 2/3 večino oziroma glasovi najmanj 60-ih poslank in poslancev, bi naj - vsaj v teoriji - to obstoječe politične sile ter poslanske skupine prisililo, da presežejo ideološke delitve in da aktualna koalicija ter opozicija poiščeta širše soglasje.

Na javni poziv predsednika republike Boruta Pahorja, ki s preseganjem ideoloških delitev in iskanjem širšega soglasja tudi v drugem predsedniškem mandatu praviloma nima srečne roke, so se sicer prijavili bolj in manj znani kandidati ter kandidatke, med njmi tudi posamezniki in posameznice, ki tudi to kandidaturo razumejo predvsem kot odlično promocijsko sredstvo za svoje temeljno politično ali civilno-družbeno poslanstvo. Med te lahko med naborom tokratne deveterice, izmed katere naj bi se v demokratičnem duhu vsaj z minimalno dvotretjinsko večino poenotile ta čas pač še državnozborske politične stranke na Slovenskem, uvrstimo sociologinjo Valerijo Korošec, ki je prav zaradi promocije ideje Univerzalnega temeljnega dohodka vnaprej obsojeno na neuspeh nastopila tudi na zadnjih volitvah predsednika države. Bolj z mislijo na okolje in nujnostjo ohranjanja vodnih virov tudi v praksi in ne zgolj na papirju Ustave se je verjetno za kandidaturo za v po-osamsvojitveni zgodovini Slovenije petega ombudsmana odločil tudi ekolog Gorazd Pretnar.

Naslednjo skupino kandidatov in kandidatk za novega varuha človekovih pravic v državi predstavljajo posamezniki in posameznice, ki se jim nekako ni izšlo ali pa so se oklepanja dosedanjih funkcij preprosto naveličali. Sem mirno uvrstimo v tokratni mandat Državnega zbora pač neizvoljeno nekdanjo poslanko Stranke modernega centra Jasno Murgel in Stanka Baluha, ki mu že gotovo nekoliko najeda, da je že kar trajno parkiran na mestu direktorja Urada za narodnosti RS. Naslednjo skupino kandidatov nato - kot je to že tradicionalno pri vsakem takem razpisu, za katerega je potrebna minimalno dvotretjinska večina – zaokrožujejo v širši javnosti po delovanju na področju človekovih pravic pač manj znani kandidatke in kandidati, kamor predvsem sodijo Rajko Marković, Peter Svetina in Franci Žohar. In ker se že na prvi pogled zdi, da se na materijo celotnega polja človekovih pravic očitno le bolje od vseh preostalih kandidatk in kandidatov spoznata filozof Rok Svetlič in nekdanja predsednica Ustavnega sodišča Jadranka Sovdat, bi lahko rekli, da bodo tako predsednik republike Borut Pahor kot vsaj dvotretjinska večina poslancev vsaj tokrat pred relativno enostavno kadrovsko nalogo.

Predsednik Borut Pahor je sicer posvetovanja s predstavniki poslanskih skupin začel danes z Zmagom Jelinčičem iz Slovenske nacionalne stranke, v kateri tako ali tako menijo, da je institucija varuha, ki po njihovem nacional-šovinističnem političnem prepričanju tako ali tako ščiti samo človekove pravice priseljencev in tujcev, pravzaprav nepotrebna in v kateri se bodo o morebitni podpori kandidatki ali kandidatu odločili v zadnjem trenutku, tako da si z današnjim posvetovanjem celo Borut Pahor ne bo mogel kaj posebej pomagati. Nemara mu bo kaj več jasno jutri, ko pridejo na vrsto vodje poslanskih skupin SDS, LMŠ, SD, SMC, Levice in Nove Slovenije, saj seštevek glasov teh poslanskih skupin že prinese nujno potrebno in vsaj minimalno dvotretjinsko večino. Za petek in konec tedna pa sta na vrsti še posvetovanja z vodjema poslanskih skupin Stranke Alenke Bratušek in DESUS, kako bosta glasovala, pa bosta povedala tudi predstavnika narodnih skupnosti.

Kot v večini primerov, ko je za kadrovske rešitve na vrhu najpomembnejših inštitucij potrebno sodelovanje opozicije in koalicije ter vsaj domnevno preseganje obstoječih dnevnih ideoloških delitev, vsi v koaliciji plus Levici pomalem čakajo, kaj bo predlagala v tem mandatu pač največja parlamentarna, a tudi opozicijska stranka SDS, ki ima sama 25 poslanskih glasov. Res je, da je odločitev o Varuhu mogoče sprejeti tudi brez njenih glasov, a je za to potrebno na koalicijsko stran pridobiti tako Novo Slovenijo kot Slovensko nacionalno stranko, kar pa je v danih pogojih manjšinskega vladanja s podporo Levice pravzaprav še najbolj neverjetno. Toda tako to gre. Medtem ko čakamo na sporočilo, za koga se bo v tem postopku imenovanja novega varuha človekovih pravic opredelila Janez Janša in SDS, je samo po sebi jasno, da kadrovski postopki, za katere je predpisana najmanj dvotretjinska večina, pač sami po sebi sploh ne pomenijo izbire najboljšega možnega, ampak zgolj najmanj problematičnega kandidata oziroma kandidatke.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s kadrovsko politiko dvotretjinske sprejemljivosti in politične neproblematičnosti na primeru imenovanja novega varuha človekovih pravic v zobeh poskrbel Tomaž Z.