Kaj pa politike proti ograji?

Predsednik vlade Marjan Šarec, njegov posebni svetovalec za notranjo in zunanjo (ne)varnost države Damir Črnčec, notranji minister Boštjan Poklukar in generalna direktorica policije Tatjana Bobnar so si v ponedeljek v obmejnih občinah Ilirska Bistrica, Kostel in Črnomelj ogledovali zaraščeno rezilno žico vzdolž reke Kolpe in južne meje s Hrvaško in se o razmerah na meji ter nezakonitih prehodih prebežnikov pogovarjali s predstavniki lokalnih oblasti in s sedeža stranke SDS v Ljubljani vodenih civilnih, a predvsem protimigrantskih civilnih iniciativ. To sicer seveda še zdaleč niso vse civilne iniciative, ki ta čas delujejo na obmejnih območjih, so pa skorajda brez izjeme vse v skladu z navodili s Trstenjakove 8 v Ljubljani izrazito protimigrantsko usmerjene, čeprav obmejno prebivalstvo večinoma še naprej nasprotuje tako že postavljenim ograjam kot tudi tistim, ki jih v kratkem namerava tja v naravno okolje južne meje še postaviti tudi aktualna koalicija in vlada Marjana Šarca.

Za prvo ožičenje države po drugi svetovni vojni in pravzaprav prvo sploh na južni meji s Hrvaško, koder se obmejni prebivalci na številnih krajih še vedno dobro razumejo in med sabo sodelujejo, je sicer poskrbela vlada Mira Cerarja in koalicija strank SMC, DeSUS in SD, kar je že samo po sebi nenavadno, saj bi se naj slednji dve koalicijski partnerici vsaj sami prištevali med stranke levega političnega pola in se obe nahajata v vrstah evropskih socialistov, medtem ko se SMC, tako kot za njo še Lista Marjana Šarca, vendarle že pregovorno, tudi v odnosu do področja civilnih svoboščin in državne represije, uvrščata med bolj pragmatične evropske liberalce. Čeprav je imel Marjan Šarec vsekakor priložnost, da se z drugačno politiko zagotavljanja javnega reda in miru na južni meji ter nenazadnje tudi nudenja humanitarne pomoči prosilcem za azil in prebežnikom v politično ideološkem smislu bistveno drugače pozicionira, kot sta se z nabavo prvih sto in nekaj kilometrov rezilne žice in panelne ograje na južni meji s Hrvaško pozicionirali vlada in koalicija Mra Cerarja, pa je to priložnost gladko izpustil, ko je napovedal, da se bo nabava, za začetek novih 40 kilometrov panelne ograje nadaljevala tudi v mandatu njegove koalicije in vlade, katere absolutna večina v državnem zboru ostaja odvisna od glasov ali nevladne Levice ali opozicijske SNS.

Število migrantov in prebežnikov zgolj na poti čez Slovenijo se sicer res konstantno povečuje, kar pa nenazadnje pomeni, da, ali ograja še vedno ni dolga dovolj kilometrov ali pa da ta kot zaščita pred ilegalnimi prehodi meje preprosto pač ne deluje, saj jo je nenazadnje moč že z malo iznajdljivosti prestopiti, in da je pravzaprav namenjena lokalnemu, domačemu prebivalstvu, ki ima zaradi še ne schengenske meje s Hrvaško že tako ali tako vsakodnevne težave in probleme. Resnici na ljubo je potrebno priznati tudi to, da se število migrantov pač ne povečuje, ker bi slovenska in hrvaška policija slabo opravljali svoje, po mnenju številnih opazovalcev in celo nadzornikov iz urada varuha človekovih pravic tudi nezakonito delo prisilnega vračanja prebežnikov najprej na sosednjo Hrvaško in nato še nazaj v Bosno in Hercegovino, kjer potem ti migranti preprosto obtičijo oziroma se poskušajo ponovno prebiti čez državno represijo evropskih obrobnih držav članic, kot nenazadnje sta Republiki Slovenija in Hrvaška.

Ob številu zabeleženih nezakonitih prehodov meje se namreč prav tako povečuje tudi število zabeleženega policijskega nasilja in kršenja mednarodnih konvencij, h katerima sta nenazadnje na poti v to evropsko družino, ki je še naprej predvsem mačehovska do majhnih in obrobnih držav, pristopili tako Slovenija kot Hrvaška. Zato je potrebno razloge za povečano število poskusov nezakonitih prehodov Slovenije na poti v pač bogatejše države evropskega zahoda in severa iskati predvsem v čedalje večji brezbrižnosti starega kontinenta do povsem konkretnih človeških usod, ki so velikokrat posledica zgrešenih politik velesil in med njimi tudi največjih držav Evropske unije. Po nekaterih podatkih je v Bosni in Hercegovini obtičalo vsega skupaj med šest in osem tisoč prebežnikov in migrantov, ki so obsojeni na poskuse nezakonitih prehodov čez Slovenijo in Hrvaško, saj se tudi v Bosni in Hercegovini država pravzaprav z njimi ne ukvarja in je večina humanitarne pomoči na plečih prostovoljcev in nevladnega sektorja. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji se mednarodni prosilci za azil in mednarodno zaščito še naprej v večjih številkah sploh ne zadržijo, upajo le, da jim prehod uspe vsaj v osrčje Avstrije ali Italije.

Politika ograj, panelnih ali iz rezilne žice, je torej v Sloveniji politika, ki jo narekujejo evropski liberalci in pravzaprav šele nedavno ustanovljene one man politične stranke brez prave tradicije in zgodovine. Toda tako to gre. Da so liberalci politično ideološko izmuzljivi, smo se nenazadnje v Sloveniji lahko že naučili na primeru nekoč silne Liberalne demokracije, toda tako kot je bilo za časa LDS, je vendarle potrebno dodati in spoznati, da ograje iz panelov ali rezilne žice na južni meji preprosto ne bi bilo, če bi se temu uprli samooklicano levi politični stranki, za kar se vendarle smatrajo v Demokratičnih upokojencih Slovenije in Socialni demokraciji, čeprav jim vsak dan verjame manj volivcev, ki preprosto so proti ograji in proti militarizaciji južne meje s Hrvaško in ki na naslednjih državnozborskih volitvah preprosto ne bodo več vedeli, koga bi naj sploh lahko volili, če pa ta čas razen blede Levice v slovenskem političnem prostoru ni resne sile, ki bi postavitvi ograje tudi dejansko nasprotovala.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da ta čas v domačem političnem prostoru ni omembe vredne sile, ki bi lahko dobila naklonjenost proti ograji na južni meji usmerjenega volilnega telesa, v zobeh poskrbel Tomaž Z.