Kolikokrat ZA in kolikokrat PROTI?

Tako iz odzivov vladajoče koalicije strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica kot iz sporočil, tudi povsem manipulativne in pravzaprav predvsem lažne vsebine, ki jih širijo v omrežju največje opozicijske stranke SDS in predlagateljice vseh treh referendumskih odločanj to nedeljo, 27. novembra, je pravzaprav enako razvidno, da si politična kasta prvorazrednih želi, da bi bilo tudi trikratno referendumsko odločanje pravzaprav glasovanje za ali proti politikam vlade Roberta Goloba v celoti, brez da bi se volivke in volivci na Slovenskem tokrat sploh ukvarjali s posameznimi vsebinskimi pomembnostmi ene, druge ali tretje zakonodajno-politične rešitve, ki jih sploh prinašajo posamezni zakoni, o katerih volivke in volivci to nedeljo odločamo, čeprav pa med njimi vendarle so posamezne bistvene vsebinske razlike, kar se je nenazadnje izkazalo tudi v sami predreferendumski kampanji, ki se ta teden nepreklicno izteka.

Koalicijski poslanci vlade Roberta Goloba so sicer danes na Trgu republike in na neprijavljenem shodu izvoljenih predstavnikov ljudstva to taisto ljudstvo pozvali k udeležbi na referendumih in k glasovanju ZA uveljavitev novel zakona o vladi, o dolgotrajni oskrbi in o Radioteleviziji Slovenije ter dodali, da bodo z glasovi ZA volivke in volivci vnovič pokazali, kakšne politike si želijo, in da rezultat na zadnjih državnozborskih volitvah konec aprila letos ni bil naključje. Na prav tako današnji novinarski konferenci, a na varnem v prostorih Državnega zbora, pa so poslanci SDS Alenka Jeraj, Zvonko Černač in Branko Grims ponovno obelodanili lastno politično opozicijsko mnenje, da vlada aktualnega predsednika Roberta Goloba – ki je nenazadnje od korit izvršne in zakonodajne oblasti izrinila tretjo in poslednjo vlado stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janšo – nima argumentov za nobenega od treh zakonov, o katerih se bo odločalo v nedeljo, ob pomanjkanju argumentov pa da se pojavljajo tudi številne laži in manipulacije, ki pa jih sicer zavestno širijo in ustvarjajo tudi posamezniki iz SDS.

Toda dogajanje v tokratni predreferendumski kampanji je nekako vendarle samo po sebi pokazalo, da zakonov o vladi, o dolgotrajni oskrbi in Radioteleviziji Slovenija ne vladajoča pozicija in ne aktualna opozicija pravzaprav ne bi smeli kar tako metati v isti koš, saj so med njimi, kot je moč slišati opozorila iz številnih civilnodružbenih organizacij, vendarle tudi nekatere bistvene vsebinske razlike. Pravzaprav je bilo v vsej tej predreferendumski kampanji nekako še najmanj govora o noveli zakona o dolgotrajni oskrbi, čeprav tovrstno zakonodajo glede na naglo starajoče se prebivalstvo na Slovenskem še kako nujno potrebujemo. Toda tudi v širši javnosti je obveljalo spoznanje, da je vlada Janeza Janše z zakonom in posledično ustanovitvijo Urada za demografijo s sedežem v Mariboru namesto za ostarele poskrbela zgolj za nekoliko bolj varno starost svojih najbolj goreče lojalnih podpornikov, kot je bil tudi tja nameščeni in v tem mandatu edini ljubljanski svetnik klerokatoliškega Gibanja za otroke in družine Aleš Primc, zato so presenečenja v primeru referendumskega odločanja glede tega zakona pravzaprav najmanj možna. Vse, kar se lahko zgodi, je, da bo referendumsko pobudo pokopala ali prenizka udeležba ali odločen glas ZA in s tem proti temu, da bi namesto za dolgotrajno oskrbo vseh poskrbeli zgolj za nekaj posameznikov iz stranke in politično blizu stranki SDS.

Glede na videno v predreferendumski kampanji ima kaj malo možnosti za uspeh tudi druga referendumska pobuda SDS. In sicer proti noveli zakona o RTV Slovenija, s katero se bistveno predrugači do sedaj zgolj banalno političen proces imenovanja članov Nadzornega in Programskega sveta nacionalne RTV ter posledično vseh najpomembnejših vodstvenih funkcionarjev tako, da večinsko neposrednega vpliva na njihovo imenovanje državnozborska strankarska politika pač več ne bo imela, kar je gotovo nekaj, čemur v SDS nasprotujejo že po službeni dolžnosti, saj sta nenazadnje za zakon o RTV Slovenija, ki je zaradi referendumskega odločanja še naprej aktualen, baje lastnoročno že kmalu po začetku mandata Janševe prve vlade poskrbela prav poslanec Branko Grims in tudi takratni kulturni minister Vasko Simoniti, pri življenju in v veljavi pa so ga ohranjale tudi vse levo in desno sredinske vlade koalicije do aktualne, ki pa je spremembo zakona o RTV in depolitizacijo njenih ključnih struktur odločanja volivkam in volivcem vendarle obljubila še pred volitvami in aktualnim prevzemom korit izvršne in zakonodajne oblasti.

Da sicer zaradi posameznih vsebinskih podtonov predvsem novele zakona o vladi, za katero več ni jasno, ali se z njo sploh še strinjajo tudi posamezne koalicijske partnerice – ki so jo nenazadnje v skladu s koalicijskim dogovorom enkrat tudi že potrdile v Državnem zboru – vseh treh referendumskih predlogov ni moč jemati povsem enoznačno, kot to nenazadnje počnejo tako stranke vlade in koalicije Roberta Goloba kot predlagatelji referendumov iz največje opozicijske stranke SDS ter njenih satelitov, so sicer med prvimi javno dali vedeti v nevladnem Inštitutu 8. marec, iz katerega so se še kako aktivno vključili zgolj v referendumsko kampanjo za zakon o RTV in njeno osvoboditev od tja politično nastavljenih janševikov, ki se na kaj drugega kot ceneno politično propagando v novinarskem smislu pač ne spoznajo. Potem pa so se posameznim civilnodružbenim pomislekom in opozorilom množično pridružile še malo da ne vse okoljevarstvene organizacije in razmere so postale vse bolj podobne ozračju, ki ga je zaznamovala predreferendumska kampanja za uspešno ustavljeno spremembo zakona o vodah.

Čeprav se seveda lahko s posameznimi ministricami iz vlade Roberta Goloba sicer v vsakem primeru strinjamo, da novela zakona o vladi le prinaša tudi posamezne pozitivne rešitve, kot je ustanovitev samostojnih ministrstev za digitalizacijo in za visoko šolstvo in znanost, pa je v isti sapi treba priznati, da zakon o vladi predvsem na področju varovanja okolja prinaša tudi nekatere rešitve oziroma združevanje nezdružljivih okoljskih in energetskih interesov, kar pa je nenazadnje še kako podobno rešitvi, ki jo je v referendumski kampanji za zakon o vodah zagovarjal nekoč gospodarski in potem tudi okoljski minister, v prostem času pa vlagatelj v delnice domačih državnih energetskih podjetij, Andrej Vizjak, zato je še najbolj verjetno, da bi koaliciji in vladi na tem referendumskem vprašanju lahko celo spodletelo. Toda tako to gre. Kot se bo izkazalo po tej referendumski nedelji, slovenske volivke in volivci niso utrujeni od glasovanja na volitvah nasploh, ampak se bo iz tega, kolikokrat bodo večinsko ZA in kolikokrat PROTI, samo po sebi pokazalo, da so utrujeni zgolj od ponovnega glasovanja ZA, če pa to pravzaprav pomeni spet zgolj PROTI Janezu Janši.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vprašanjem, kolikokrat bodo na referendumsko nedeljo volivke in volivci večinsko obkrožili ZA in kolikokrat PROTI, v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vir fotografij: gov.si / podnebnakriza.si