Komisija evropske neenotnosti

Minule volitve v Evropski parlament in posledično včerajšnji zgolj v navednicah rečeno kompromis o predlogu sestave prihodnje Evropske komisije – ki pa je pravzaprav zgolj znamenje razmerja držav in sil, ki resnično obvladujejo denarne in politične tokove stare celine – sta vsekakor poskrbela za novo poglavje skupne evropske politične zgodovine, saj se je nenazadnje sploh prvič po volitvah pripetilo to, da Evropska ljudska stranka – EPP in njeni sateliti v Evropskem parlamentu nimajo več absolutne večine, ampak so tako kot v slovenskem primeru Janševa SDS postali zgolj še relativni zmagovalci volitev. Kot je potrdil tudi v Bruslju navzoči predsednik vlade Marjan Šarec, Slovenija pri dogovarjanju glede na svojo relativno težo osmih poslancev Evropskega parlamenta in nasploh obrobno vlogo ni imela veliko dela, vsekakor pa gre za kompromis, ki glede na nasprotovanja socialistov vnaprej v samem Evropskem parlamentu še pač nima zagotovljene vsaj minimalne potrebne absolutne večine.

Socialisti v Evropskem parlamentu imajo sicer prav, ko drug za drugim ponavljajo, da gredo vodilna mesta ljudem, ki niso zagotovilo za spremembe in da gre za nadaljevanje vladavine EPP, ki je Evropsko unijo pripeljala na to prelomno politično točko v zgodovini, na kateri se očitno glede na razpršenost glasov v Evropskem parlamentu nahaja. Manj prav pa imajo evropski liberalci, za katerimi tudi domači predsednik vlade in njegov sveži evropski poslanec Klemen Grošelj ponavljata, da gre za boleč kompromis, s katerim ni v celoti nihče zadovoljen, saj bo temu zares tako, šele ko bi se utegnilo res pripetiti, da predlog Evropskega sveta Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije ne bi dobil podpore v Evropskem parlamentu, kar bi bilo res slabo znamenje, toda zgolj za tiste, ki bi želeli v sedanji Evropski uniji ohraniti svoje vzvode moči in vpliva nad manjšimi ter obrobnimi članicami, kamor iz Bruslja gledano vsekakor očitno sodi tudi domača Republika Slovenija.

Domači poslanci EPP, ki ji pripadajo štirje slovenski evroposlanci, Romana Tomc (SDS), Milan Zver (SDS), Ljudmila Novak (NSi) in Franc Bogovič (SLS), so s predlaganim izkupičkom sicer relativno zadovoljni, saj so nenazadnje tudi na Evropskih volitvah v Sloveniji sami bili zgolj relativni zmagovalci. Mnenja so, da je Ursula von der Leyen odlična kandidatka s številnimi izkušnjami in ljudsko-evropskimi vrednotami ter da izkušnje in energija ter integriteta gospe der Leyen lahko pomenijo nov zagon za Evropo. Novega zagona sicer v prvi vrsti ne obeta tudi ostala, že vnaprej znana in dogovorjena komisarska ekipa starih in politično v posameznih političnih skupinah Evropskega parlamenta preverjenih imen, med katerimi zaenkrat ni vidnejšega kandidata iz srednje in vzhodne Evrope, kar samo po sebi pomeni, da so glavno besedo pri dogovoru in bomo še videli tudi če res zgodovinskem in kako grenkem kompromisu ponovno imele prvorazredne države stare Evrope, predvsem pa Francija, Nemčija, Italija in Španija, vnaprej pa se že ve, da bosta v prihodnji sestavi Evrospke komisije visoko kotirali tudi Danska in Belgija.

Predsednik vlade Marjan Šarec je po prihodu iz Bruslja, v katerem se zdi, da se je predvsem ukvarjal s tem, da kakega visokega, če že ne najvišjega položaja, v prihodnji Evropski komisiji evropske neenotnosti ne bi zavzel premier sosednje Hrvaške Andrej Plenković, dejal, da je Evropski svet tokrat pokazal enotnost. Toda tako to gre. Ni pa dodal in priznal, da je ta enotnost največjih političnih sil v konstelaciji moči sil današnje Evropske unije predvsem in zgolj v tem, da se kaj bistvenega le še ne bi spremenilo tudi v naslednjem sedemletnem obdobju Evropske komisije.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s sinočnjim predlogom za novo sestavo Komisije evropske neenotnosti v zobeh poskrbel Tomaž Z.