Kultura brez krčmarja

Ob tokratnem kulturnem prazniku bomo primorani ugotoviti, da se v vseh resorjih, ki jih zasedajo, in torej tudi na Ministrstvu za kulturo, v stranki Socialnih demokratov že še od časov pred odstopom Marjana Šarca z mesta predsednika prve manjšinske koalicije in vlade obnašajo v skladu z maksimo, ki jo je danes po posvetu pri predsedniku republike Borutu Pahorju obelodanil vodja poslanske skupine SD, Matjaž Han, in sicer da je zaradi odgovornosti do ljudi in do države najpametneje, da čim prej pride do predčasnih volitev, ki so v tem trenutku in očitno že od nedavnega tako prva izbira Socialnih demokratov. Če sicer pod drobnogled vzamemo razmere na področju kulture, ki sta ji, v od prejšnjega tedna dokončno propadli vladi iz kvote SD, načelovala najprej minister Dejan Prešiček in nato minister Zoran Poznič, pa se lahko še toliko bolj upravičeno zdi, da so se v stranki SD pravzaprav ves ta čas od leteče ministrske menjave ukvarjali zgolj in predvsem s tem, kot da bodo že jutri nove predčasne volitve in da so kakršni koli že sistemski ukrepi pravzaprav nepotrebni, saj je vendar samo po sebi jasno, da bo ta koalicija in vlada vsak čas propadla in da se bo šlo na nove volitve, po katerih pa se morda SD-ju ne bo več treba uvarjat z vsemi temi nadležnimi kulturniki.

Kako se bo in se sicer tudi je v tem mandatu delalo na kulturnem področju, so v stranki Socialni demokrati demonstrirali že ob prevzemu ministrstva na Maistrovi v Ljubljani, za katerega generalnega sekretarja so iz obrambnega ministrstva, kamor se je umaknil s položaja prvega direktorja Študentskega kampusa ŠOU v Ljubljani, pripeljali svoj vodstveni kader oziroma Bojana Kureža. Prav tako z obrambnega ministrstva, ki mu je, kaj češ, v prejšnjem mandatu pač načelovala SD, so nato za prvo državno sekretarko, ki je na svoji moči in vplivu po odhodu Dejana Prešička in prihodu Zorana Pozniča samo še pridobila, namestili Petro Culetto. Do relativno udobnih uradniških položajev v administraciji Ministrstva za kulturo pa je prišlo še kar nekaj iz vseh vetrov in resorjev, ki so jih obvladovali v prejšnjih vladah in mandatih, nabranih imetnikov in imetnic članske izkaznice Socialnih demokratov.

Čeprav socialnim demokratom ne gre za očitati, da tudi v tej vladi niso socialni vsaj do posameznih demokratk in demokratov z njihovo strankarsko izkaznico, pa je glede na to, da je stranka SD drugič v svoji poosamosvojitveni zgodovini prevzela prav področje kulture, pod katerega pa sicer spadajo tudi take reči, kot so rudniška dediščina, mediji in celo verske skupnosti, samo po sebi jasno, da ji političnih kadrov na področju kulture še kako primanjkuje, saj je pri številnih kadrovskih zamenjavah pač šlo za posameznike in posameznice brez omembe vrednih izkušenj in znanj prav s področja kulture in vseh podpodročij, ki jih včasih bolj, večinoma pa manj posrečeno v slovenski državi in družbi pod sabo združuje Ministrstvo za kulturo. Nenazadnje pa je to stranka, katere predsednik Dejan Židan se ta mandat na čelu državnega zbora še pač ni otresel golega dejstva, da je vrsto let prej in nekoliko še danes poosebljal institut kmetijskega ministra.

Na svoji tradicionalni tiskovni konferenci pred kulturnim praznikom so sicer iz Asociacije, društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture, sporočili, da so v preteklem letu pod ministrom Zoranom Pozničem vendarle zaznali pozitivne spremembe predvsem na ravni izboljšanja dialoga s področnim ministrstvom. Toda dejstvo je, da je kljub izboljšanemu dialogu prišlo do bore malo res nujnih vsebinskih in sistemskih ukrepov za izboljšanje položaja predvsem poklicno delujočih na področju umetnosti in kulture, čeprav je bila ob nastopu mandata v kabinet ministra kot strokovnjakinja za nevladni poklicni sektor in samozaposlene v kulturi imenovana prav Jadranka Plut, nekdanja predsednica Asociacije, ki bi se jo v SD iz ministrovega kabineta najraje znebili na mesto Zdenke Badovinac kot dolgoletne direktorice Moderne galerije. Medtem ko je kulturni evro, kot pravzaprav edini dosežek tega mandata in SD-ejevega premiernega vodenja Ministrstva za kulturo, namenjen za obnovo dotrajale infrastrukture ter potemtakem za gradbince in druge tehnične obrtnike, nevladni ter ponekod tudi javni sektor še vedno ostajata finančno podhranjena, NVO in samozaposleni v kulturi pa brez v koalicijski pogodbi obljubljene podvojitve proračuna in samostojne proračunske postavke.

Tako kot mandata celotne prve manjšinske koalicije in vlade si tudi prvega prevzema odgovornosti Socialnih demokratov za stanje slovenske umetnosti in kulture po ministrici Andreji Rihter ne bomo zapomnili po kakšnih dosežkih ali sicer res nujnih ukrepih za izboljšanje položaja. Po mobingu uslužbencev Ministrstva za kulturo, ki je le zaznamoval začeten del mandata in zvezal roke ministra Dejana Prešička, pa si bomo nadaljevanje po primopredaji Zorana Pozniča glede na nekatere kadrovske načrte, ki jih nameravajo še pred odhodom iz ministrstva povleči Socialni demokrati, in njegov konec očitno zapomnili zgolj kot politično kadrovanje, kot smo ga že videli na čelu Tehničnega muzeja Bistra in ki se, kot izgleda, obeta na vrhu Slovenske filharmonije in Moderne galerije. Toda tako to gre. SD so stara stranka, katere kadrovska mreža se pač je v tem mandatu očitno uspešno razširila še na prej od časov Andreje Rihter med 2000 in 2004 neosvojeno področje umetnosti in kulture.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s Kulturo brez krčmarja v tem mandatu in kot poligonom za kadrovsko razširitev stranke Socialnih demokratov v zobeh poskrbel Tomaž Z.