Ministrstvo za kulturo slovenske nacionalne identitete

Dan potem ko so po tritedenski prekinitvi v Aktivu delavk in delavcev v kulturi pred ministrstvom za kulturo izvedli 6. akcijo za kulturo, s katero so pod naslovom »Mali poletni rebalans za ministra – Korektura« zaradi prejšnji četrtek objavljenega intervjuja v tedniku SDS Demokracija in nedejavnosti v sektorju, s katerim upravlja, nestrokovnega ministrovanja in gest, ki spomnijo na zgodnje obdobje nacizma, ponovno zahtevali odstop ministra za kulturo Vaska Simonitija, je intervju danes pod istim naslovom »Globoka država vleče nitke, da se ne bi nič spremenilo v smeri večje demokracije in blaginje za vse« na svoji spletni strani po-objavila še največja vladna in državnozborska stranka SDS. Toda še bolj kot to, da minister za kulturo Vasko Simoniti že v vsebinskem smislu pač ni dorasel vlogi svojega položaja, je iz intervjuja za strankarsko glasilo Demokracija – v katerem minister za kulturo slovenske nacionalne identitete za akcije aktiva pravi, da vse to umetniško nastopanje nima nobene zveze z umetnostjo, ampak je povezano zgolj s socialnimi zahtevami, za katere sam meni, da niso mogoče – razvidno, kako sploh umetnost in kulturo ter delujoče na tem področju v tej tretji koaliciji in vladi Janeza Janše razumejo tako v stranki SDS kot na samem ministrstvu za kulturo.

Če gre torej verjeti besedam ministra za kulturo slovenske nacionalne identitete, sicer pa doktorja zgodovine v pokoju Vaska Simonitija, sta namreč tudi v 21. stoletju globalnega sveta nacionalna identiteta in kultura pojma, ki sta logično med seboj tesno povezana. Vasko Simoniti je sicer kot doktor zgodovine v pokoju že lahko prepričan, da je slovenska nacionalna identiteta tako kot druge naslojena dediščina vse preteklosti, ki se v vsej materialni in duhovni razsežnosti preseva v današnji čas in nam kaže, kako razumemo sebe in druge v domačem in širšem okolju, toda kot aktualni minister za kulturo bi pač moral vedeti in dodati, da naloge ministrstva, ki mu načeluje, na področjih umetnosti, kulture, kulturne dediščine, medijev, slovenskega jezika, verske svobode ter kulturne raznolikosti in človekovih pravic pač niso v prvi vrsti pomembne le za ohranjanje slovenske nacionalne identitete, ampak za ohranjanje umetnosti in kulture na Slovenskem nasploh, ne glede na to, kako nacionalno ali pač ne-nacionalno, torej evropsko in globalno, je ta v svojem umetniško-kulturniškem izrazu usmerjena oziroma navdahnjena.

Enako ozko samozadostnih pogledov, kot je denimo ta, da so samozaposleni v kulturi, ki jim ministrstvo za kulturo plačuje prispevke za socialno, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje na podlagi javnega interesa v kulturi, na državne jasli pripeti kulturniki, je sicer minister Vasko Simoniti glede že vsaj dobro desetletje uveljavljenega mehanizma strukturnega dialoga s samozaposlenimi in nevladnimi organizacijami v kulturi. Čeprav je v vseh dosedanjih mandatih pri Delovnih skupinah za trajni dialog z nevladnimi organizacijami in samozaposlenimi v kulturi šlo predvsem za posvetovalna telesa, katerih priporočila in sklepi so praviloma ostali brez kakršne koli veljave, je Vasko Simoniti prepričan, da želi ta v Aktiv delavk in delavcev v kulturi združena korporativna združba ministrstvo prisiliti, da bi poleg vse strokovne uradniške strukture, za katero pač vemo, da je lahko tudi še kako nestrokovna, kar nenazadnje potrjujejo tudi sodbe, ki jih je zaradi te strokovnosti Ministrstvo za kulturo že izgubilo na upravnih sodiščih, politično imenovanih ekspertnih skupin in prav tako, a že v prejšnjem mandatu imenovane sestave Nacionalnega sveta za kulturo, vzpostavilo še posebne stalne, tako imenovane dialoške skupne iz vrst nevladnikov, ki da bi sproti sooblikovale kulturne politiko in ne glede na svojo zgolj posvetovalno naravo o njej soodločale skupaj z ministrom, kar glede na dosedanjo in v mandatih zadnjih štirih ministrov za kulturo na lastni koži preizkušeno prakso delovanja teh skupin pač ne bi moglo biti bolj skregano z resnico.

Prav veliko zveze z resnico nima niti umevanje medijske zakonodaje in še posebej zakona o nacionalni radioteleviziji, kot ga v intervjuju izkazuje sedanji minister za kulturo slovenske nacionalne identitete Vasko Simoniti, saj je brez vsakega argumenta prepričan zgolj v to, da bo finančna oslabitev RTV Slovenija z odvzemom osmih odstotkov prispevka za RTV naročnino kar tako spremenila v dinamično, tehnološko in celo vsebinsko dinamično institucijo, ki bo kot javni servis zavezana temeljnemu profesionalizmu. Minister je sicer ponosen tudi na domačo politično kulturo samooklicano levih vlad, saj pravi, da sta tako zakon o medijih kot zakon o RTV iz njegovega prvega mandata očitno dovolj dobra, da sta v dobršni meri veljavna še danes, čeprav je samo po sebi jasno, da je glavni razlog za to, da se do sedaj pač ni našla dovolj politično kulturna ali razsvetljena vlada, ki bi posegla v zakon o RTV in vladajoči koaliciji v vladi ter državnem zboru, torej sami sebi, odvzela prevladujočo politično večino tako v nadzornem kot v programskem svetu RTV Slovenija.

Toda vrh ministrovega besedičenja za strankarsko glasilo, ki ga je založba SDS na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja na sodišču potrjeno ukradla od Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, so teorije zarote, ki se jih ob Janezu Janši in Donaldu Trumpu ne bi sramovali tudi najbolj goreči Q-Anoni. In sicer da Globoka država vleče nitke, da se ne bi nič spremenilo v smeri večje demokracije in blaginje za vse in da se v idejno povsem izpraznjenem svetu opozicija ozira v preteklost in vsiljuje neke vzorce družbene ureditve, ki spodbujajo k nasilju in politični blaznosti. Toda tako to gre. Aktivu delavk in delavcev v kulturi pač gre za pritrditi. Minister Vasko Simoniti, ki se tako kot celotna vlada sam še najbolj ozira v preteklost in bi po njenih vatlih rad soustvarjal sedanjost in prihodnost umetnosti in kulture na Slovenskem, pač ni dorasel položaju in vlogi ministra za kulturo, zato mu bo očitno potrebno še kar nekajkrat sporočiti, da glede na reakcionarne poglede ter degradacijo umetnosti in kulture na kulturo slovenske nacionalne identitete na slovenskih ulicah in pred ministrstvom za kulturo pač ne bo miru, dokler se tako on sam kot celotna tretja vlada Janeza Janše ne poslovita.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Vaskom Simonitijem kot ministrom za kulturo slovenske nacionalne identitete v zobeh poskrbel Tomaž Z.