Na čigavi strani si sodna veja oblasti?

Odbor Državnega zbora za pravosodje je včeraj na predlog največje opozicijske stranke SDS obravnaval paket priporočil v zvezi s stanjem na področju sodstva pri nas in ga gladko zavrnil. Opozicijski predlagatelji zavrnjenih priporočil, iz katerih seveda po sili razmer oziroma trenutnemu zaporniškemu stažu predsednika SDS Janeza Janše izhaja, da stanje na področju sodstva ni dobro, sicer pravijo, da z ustavo in vsaj navideznim demokratičnim ustrojem države ter družbe določeno neodvisnost sodstva spoštujejo, a da so razmere v sodni veji oblasti slabe. Opozicijskega mnenja pa že po sili razmer in aktualni razdelitvi političnih moči niso podprli predstavniki Vlade in koalicije, ki so en za drugim ponavljali, da težave v pravosodju sicer nedvomno so, a da se stvari premikajo in da gredo na bolje. Toda v paketu varčevalnih ukrepov in nižanju mase plač javnega sektorja, ki ga je v imenu aktualne koalicije ter vlade mandatarja Mira Cerarja zasnoval finančni minister Dušan Mramor, ne najbolj uspešno in zvito pa je k pogajanjem s sindikati javnega sektorja že v izhodišču pristopil politično zeleni minister za javno upravo Boris Koprivnikar, bo manj za dodatke in plače tudi za zaposlene v sodni veji oblasti.

Kozlovska sodba Ivanu Janezu Janši, zgolj zaradi katerega morebitne sodne in politične rehabilitacije so brez njega v Državnem zboru vendarle nekoliko izgubljeni poslanci SDS v vnaprej na neuspeh obsojeno razpravo na Odbor za pravosodje sploh vložili svoj predlog priporočil za izboljšanje stanja v domači sodni veji oblasti, pa te dni še zdaleč ni edini v javnosti odmevni sodni primer. Nenazadnje je še prejšnji teden sodišče na prostost zaradi luknjičastih sodnih postopkov iz zaporov na Dobu izpustilo Bineta Kordeža, ki mu trgovinske verige Merkur – tako kot si je zamislil - le ni uspelo olastniniti. Včeraj pa sta denimo odjeknili še novici o aretacijah Uroša Rotnika in pomagačev zaradi domnevnega pranja s podkupninami od projekta TEŠ 6 pridobljene gotovine ter da je premoženje sicer že na eno zaporno kazen obsojenega Boškota Šrota in njegove družine zaradi tik pred zaključnimi besedami v postopku s strani tožilstva spremenjene obtožnice odmrznjeno in Šrotu ter družini vrnjeno na svobodno razpolago.

Podobnih, zgolj na začetku na prvi pogled uspešnih pregonov sodne veje oblasti in za to ustanovljenega in iz javnih sredstev vzdrževanega represivnega aparata je sicer te dni še kar nekaj, zato se o kvaliteti sodstva pogosto piše in še več govori tudi med običajnimi na Slovenskem živečimi ljudmi. Iz perspektive navadnega in s politiko ter posledično slo po moči in denarju neobremenjenega državljana Republika Slovenija je država, ki bo, da bi od njega izterjala nekaj 100 evrov dolga, brez odlašanja zarubila in na dražbi prodala vsako premoženje, ki bi ga utegnil imeti. Pred davčno izvršbo pa na Slovenskem le niso povsem varni niti sicer iz strani taiste države zagotovljeni socialni prejemki, zaradi katerih dediči upravičencev praviloma ostajajo brez še tisto malo bornega premoženja, ki se ga kot nadomestilo za socialne prejemke praviloma polasti spet taista država.

Toda ne glede na to, ali imajo o razmerah v po ustavi in demokratičnemu redu, a ne tudi financiranju neodvisne sodne veje oblasti bolj prav politikanti iz opozicije ali vladne koalicije, ki ta čas sedi pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti v državi, pa se samo po sebi zastavlja vprašanje, na čigavi strani je pravzaprav domača sodna veja oblasti? Toda to ni vprašanje, ali je sodstvo in represivni aparat na strani vsakokratne opozicije ali pač koalicije, pač pa gre za veliko širšo družbeno dilemo, saj sta se tudi sedanji opozicija in koalicija pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti že nekajkrat zamenjali. Do privatizacijskih zlorab, politično dirigiranih negospodarnih nakupov, provizij ob velikih državnih investicijah in poroštvih ter ostalih zlorab pravnega reda na račun javnih financ je namreč vedno prihajalo ob vsaj vedenju in pomoči, včasih pa tudi po direktnih navodilih vsakokratne politike na oblasti oziroma prav pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti.

Pri Boškotu Šrotu tako ne gre za pozabiti, da je bila končna prodaja Mercatorja pod ceno, a za ceno novinarske svobode in avtonomije na Delu dogovorjena v prostorih predsednika vlade na Gregorčičevi, ki si jih je za svoj prvi mandat dal kot predsednik vlade preurediti prav ta čas najbolj znani samooklicani politični zapornik Janez Janša. Še bolj jasno kako to v Sloveniji gre, pa razgalja primer Uroša Rotnika in pomagačev, saj so megalomanski in na povsem nerealnih ekonomskih predpostavkah temelječi projekt TEŠ 6 podpirale tako samooklicane leve kot v domači politični praksi preverjeno desne koalicije in Vlade. Boško Šrot, Bine Kordež, Igor Bavčar in podobni do nemarnih skrajnosti v zadnjih 20 letih obogateli tiči namreč so neposreden produkt vsakokratne slovenske politike na oblasti pri koritih izvršne ter zakonodajne oblasti in glede na do sedaj videne ter predstavljene prihodnje politične poteze se tem produktom kar tako po robu ne nameravajo postaviti tudi sedanji akterji demokratične oblasti.

Domača sodna veja oblasti, ki bo na svoja pleča glede na napovedi predsednika vlade Mira Cerarja in njegovih ministrskih somišljenikov prevzela svoj del varčevalnega bremena ter nižanja predvidene mase plač v javnem sektorju, je tako pred svojevrstno dilemo, na čigavi strani pravzaprav sploh je? Toda tako to gre. Dokler se bodo pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti izmenjevali vsaj po vsebini in načinu demokratičnega upravljanja isti politiki, bodo tudi tranzicijske stranpoti in oškodovanja državnega proračuna ostala stalnica v slovenski državi in družbi. Vse morebitne obsodbe na nekajletne zaporne kazni po izpustitvi iz zapora še naprej nemarno bogatih posameznikov pa zgolj sklepna faza legalizacije dobrih 20 in nekaj let potekajočega ropanja javnega in državnega premoženja.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s tem na čigavi strani je kot osnovno dilemo domače sodne veje oblasti v zobeh poskrbel Tomaž Z.