Na sistemsko-korupcijski strani Alp
Kot bi se držale nenapisanega ljudskega načela, da je več slabih novic skupaj lažje prenesti kot eno samo, so v pičlih dveh dneh poročila o delu za 2015 predale kar tri za sodobne parlamentarne demokracije ključne inštitucije. Včeraj je v poročilu za lani k odpravi vseh oblik diskriminacije, k učinkovitejšim ukrepom za uveljavitev kakovostnega sodnega odločanja in h končanju novodobnega suženjstva delavcev v imenu inštitucije Varuha človekovih pravic pozvala Vlasta Nussdorfer. Danes pa je na dejstvo, da so preteklo leto ponovno zaznamovali nekateri odmevni primeri, ki kažejo, da kljub boljšemu prepoznavanju pojavnosti korupcije v Sloveniji in glasnim zavezam političnih oblasti k boju zoper njo ignoranca do korupcije ostaja stalnica v slovenskem prostoru, v oceni stanja najprej kar na svojih spletnih straneh opozorila Komisija za preprečevanje korupcije. Sledilo pa je še sporočilo iz urada inštitucije informacijskega pooblaščenca, da v poročilu za leto 2015 zaznavajo, da se je število pritožb zaradi molka organa povečalo predvsem na račun zavezancev iz kroga organov državne uprave in drugih državnih organov.
Inštitucije informacijskega pooblaščenca, Varuha človekovih pravic in Komisije za preprečevanje korupcije pa imajo skupnega več za resnično demokratičnost vsake države in družbe pomembnih reči. Najprej da jih je tudi Republika Slovenija tako kot večina preostalih parlamentarno-demokratičnih držav vzpostavila na podlagi mednarodno ratificiranih resolucij in konvencij. Nato, da jih v sodobnih demokracijah nujno potrebujemo, ker je njihovo osnovno poslanstvo in funkcija nadzor včasih tudi pač nezakonitega ali nepravilnega dela državnih organov. Ter nenazadnje da so z medlo izjemo z ne prav prepričljivimi globami oboroženega urada Informacijskega pooblaščenca pravzaprav vse tri enako brez resnične moči, da bi sploh lahko odgovorne v organih državne uprave in v drugih državnih organih ustrezno sankcionirale ter da bi se stvari, na katere v rednih letnih poročilih sicer redno opozarjajo, popravile in izboljšale.
Poročilo o delu tako ostaja pravzaprav ključni institut za tako Varuha človekovih pravic kot Informacijskega pooblaščenca in Komisijo za preprečevanje korupcije, ko vsaj enkrat na leto dobijo nekaj pozornosti, ko se pravzaprav vsaj nekoliko pod drobnogledom javnosti znajdejo sistemske pomankljivost države, na katere v rednih letnih poročilih prav tako redno opozarjajo, saj so drugače v ospredju medijskih luči le ob posameznih javno odmevnih primerih, kot denimo Vlasta Nusdorfer zaradi pritrditve ugotovitvam Centra za socialno delo v primeru takoimenovanih koroških dečkov, ali notranjih nesoglasjih, kot je to že za ves čas tega mandata primer v Komisiji za preprečevanje korupcije, kjer je že pač vsakomer v državi jasno, kako zelo drug drugega ne prenašata predsednik komisije Boris Štefanec in namestnica predsednika Alma Sedlar.
Ob javnosti pa so poročila o delu varuha človekovih pravic, komisije za preprečevanje korupcije in informacijskega pooblaščenca namenjena predvsem tistim, na katerih ramenih tudi v domači parlamentarni demokraciji leži breme odgovornosti za ustrezno pravno podlago in spremembe le te v primerih, ko je potrebna, da bodo prav državni organi in uprava zgled transprentnosti, integritete in spoštovanja človekovih pravic. Toda kot je ob predaji poročila predsedniku Državnega zbora Milanu Brglezu opozorila Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nusdorfer, žal ostaja neuresničeno še marsikatero priporočilo, iz prejšnjih let, prav tako pa da Slovenija še naprej ostaja tudi brez polnopravne državne institucije za človekove pravice.
Milan Brglez je sicer res priznal, da je varuh človekovih pravic tudi zato, da državi postavlja ogledalo. Toda slovenski problem očitno je, in na to pravzaprav skupaj v rednih letnih poročilih opozarjajo vse tri institucije nadzora nad včasih pač tudi nezakonitim delom državnih organov in oblasti, da slika države, kot jo vsem nam na ogled redno postavljajo Varuh človekovih pravic, Informacijski poooblaščenec in Komisija za preprečevanje korupcije, moti pravzaprav vse razen tistih, ki so za sliko in stanje pravzaprav edini odgovorni – politikov pri koritih domače izvršilne in zakonodajalne oblasti. Toda tako to gre. Upadanje zaupanja javnosti v delovanje državnih institucij, ki sicer v letu 2015 prednjačijo po številu kršitev molka organa, se bo povsem upravičeno nadaljevalo, korupcija pa je na danes vsem trem poročilom primerno čemerni strani Alp že sistemska.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s sistemsko korupcijo v državi, na katero v rednih letnih poročilih opozarjajo Varuh človekovih pravic, Informacijski pooblaščenec in Komisija za preprečevanje korupcije, v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Prikaži Komentarje
Komentiraj