Nacional etnocentrizem

Čeprav je že nekaj časa znano, da je tudi domovina dom posameznikov in posameznic, ki se ne glede na današnji Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta – katerega je sicer šele 1. novembra 2005 Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo 60/7 in v čast dejstvu, da je 27. januarja 1945 ruska, z rdečimi zvezdami okrašena Rdeča armada, osvobodila največje nacistično taborišče smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem, proglasila za vsakoletni mednarodni dan spomina na žrtve fašističnega in nacističnega holokavsta – tudi dandanes razglašajo za skrajno desnico, ali pa se tako kot samooklicani filozof in nacional etnocentrist prvobitnega slovenstva Aleš Ernecl uvrščajo med tiste, ki se za grozodejstva nacizma in fašizma ne mislijo opravičevati, pa je na današnji seji državnega zbora dovolj udobna večina 51 glasov poslank in poslancev za nadaljnjo obravnavo vladnih predlogov novel zakonov o tujcih in mednarodni zaščiti – prva bo zaostrila pogoje za bivanje tujcev v Sloveniji, druga pa naj bi preprečevala zlorabe azilnega sistema – opomnilo na spoznanje, da nacionalni etnocentrizem ni nekaj desno skrajne obrobnega in družbeno marginalnega, pač pa politike in ideologije trenutne strankarske večine pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti.

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je že na torkovi seji državnega zbora med ključnimi novostmi, ki jih predvideva predlog novele zakona o tujcih, kot so ga na očitno veselje predsednika vlade in največje parlamentarne stranke SDS osmislili on sam, sekretar Franc Kangler in drugi fantje na notranjem ministrstvu, poleg prenosa evropske direktive v slovenski pravni red vidno vzhičeno izpostavil še vračanje tujcev, ki v državi prebivajo nezakonito, in podaljšanje roka za združevanje družin na dve leti, kar je glede na Hojsovo zadovoljstvo samo po sebi za razumeti zgolj kot dodatno oviro tako za združevanje družin prosilcev za azil in mednarodno zaščito kot tujcev v Republiki Sloveniji nasploh. Toda res nacionaletnocentristična je zahteva po znanju slovenskega jezika za prosilce za začasno in/ali stalno prebivanje v državi, v kateri smo mi gospodar, in sicer na osnovni ravni že za tujca, ki prvič, ponavljam, prvič vstopa na slovenska sveta tla oziroma v državo, in na ravni A2 za tiste tujce, ki v Sloveniji že povsem urejeno prebivajo več let in bi si drznili pomisliti, da bi lahko zaprosili za dovoljenje za stalno prebivanje in posamezne politične pravice, ki vsaj v okviru lokalne samouprave iz statusa tujca, a stalnega prebivalca na Slovenskem izhajajo predvsem po zaslugi predpristopnega procesa in posledičnega članstva v EU.

Cinični nasmešek sicer notranjega ministra Aleša Hojsa ni minil tudi, ko je mrtvo hladno pribil, da je glavni cilj predloga novele zakona o mednarodni zaščiti zagotoviti hitro in učinkovito mednarodno zaščito za tiste, ki jo dejansko potrebujejo, hkrati pa v največji meri izkoreniniti zlorabo azilne zakonodaje. Kar bi sicer lahko bilo povsem OK oziroma nič spornega, toda v primeru domačega nacionaletnocentrizma stranke SDS in njenih pomagačev v vladi in državnem zboru se izkoreninjanje zlorab azilne zakonodaje med drugim nanaša na predvidene sankcije za oviranje izvedbe postopkov mednarodne zaščite, neupoštevanje dolžnosti prosilcev za mednarodno zaščito, kršenje pravil bivanja v nastanitvenih centrih, pravil javnega reda in miru ter kazniva dejanja. Glede na predlog, ki je bil kot primeren za nadaljnjo obravnavo danes ne glede na vse konvencije o človekovih pravicah, zaščiti beguncev, prosilcev za azil in mednarodno zaščito ali denimo skupni pravni red Evropske unije z udobno večino 51 glasov za in zgolj 13 proti potrjen v državnem zboru Republike Slovenije, pa se hitra in učinkovita mednarodna zaščita za tiste, ki jo dejansko potrebujejo, nanaša na omogočanje učinkovitejše izvedbe omejitve gibanja teh oseb ter na dodatno spodbujanje oseb z mednarodno zaščito k integraciji v domače, prvobitno nacionaletnocentristično volilno telo.

Da sicer nacionaletnocentrizem ni blizu zgolj SDS in njenim pomagačem v tretji vladi in koaliciji Janeza Janše, pove dejstvo, da je Ustavno sodišče oktobra 2019 razveljavilo del spornega 10.b člena zakona o tujcih, ki je onemogočal individualno obravnavo tujcev v času zaostrenih migracijskih razmer, kot si ga je zamislila notranja ministrica Vesna Gjorkos Žnidar in vlada pravnika dr. Mira Cerarja, prav nič pa ji nista nasprotovala tudi takratni notranji minister Boštjan Poklukar in naslednja, prejšnja koalicija in vlada Marjana Šarca. Ustavni sodniki so tedaj izpostavili, da zgolj dejstvo, da država predaja posameznika drugi državi članici EU, ne more vplivati na obseg zaščite, ki ga zagotavlja ustavno načelo nevračanja, toda po besedah inovativnega sedanjega notranjega ministra Aleša Hojsa, ki niti ne skriva, kako zares blizu mu je vsa ta represija, zadevo rešujejo z uvajanjem pojma »kompleksne krize«. Vlada bo v situacijah, kot smo ji na področju migracij bili priča v letih 2015 in 2016, lahko razglasila »kompleksno krizo« in začasno suspendirala izvajanje zakona ad personam, je še, da se bi vsaj slišalo nekoliko učeno, pred zbranimi poslanci že včeraj pribil nepreklicno odstopljeni notranji minister Aleš Hojs.

Torej za ideologijo nacionaletnocentrizma glede na danes kot primerni za nadaljnjo obravnavo potrjeni noveli zakonov o tujcih in mednarodni zaščiti ne stojijo zgolj stranke, ki se deklarativno uvrščajo na desno stran domačega političnega pola, tako je denimo bila še včeraj tudi vodja poslanske skupine SMC Janja Sluga prepričana, da dokler ne bo dogovora o migracijskem paktu, imamo kot država suvereno pravico in dolžnost, da sprejmemo ukrepe, ki omogočajo nemoteno delovanje države tudi v primeru nesorazmernega pritiska na azilni sistem. Toda tako to gre. Ne glede na izlive čistega nacionaletnocentrizma, ki ni drugega kot novodobno ime za fašiste in naciste, kot smo jim bili lahko priča včeraj in danes v razpravni dvorani državnega zbora ob gotovo neustavnih novelah zakonov o tujcih in mednarodni zaščiti, bo res resnici na ljubo tudi o teh dveh dosežkih domače iliberalne demokracije naposled presodilo Ustavno sodišče, toda tudi če bodo danes potrjene spremembe razveljavljene, ideologija nacionaletnocentrizma oziroma skrajne desnice ne glede na to iz državnega zbora sama po sebi pač ne bo kar izginila.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nacionaletnocentrizmom današnje večine 51 poslancev in poslank državnega zbora v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Popravek

V prvotno v eter objavljenem prispevku sem napačno navedel:

»Da sicer nacional etnocentrizem ni blizu zgolj SDS in njenim pomagačem v tretji vladi in koaliciji Janeza Janše, pove dejstvo, da je Ustavno sodišče oktobra 2019 razveljavilo del spornega 10.b člena zakona o tujcih, ki je onemogočal individualno obravnavo tujcev v času zaostrenih migracijskih razmer, kot si ga je zamislil notranji minister Boštjan Poklukar in prejšnja koalicija in vlada Marjana Šarca.«

Tako, kot je navedeno v spletni objavi, je pravilno:

»Da sicer nacionaletnocentrizem ni blizu zgolj SDS in njenim pomagačem v tretji vladi in koaliciji Janeza Janše, pove dejstvo, da je Ustavno sodišče oktobra 2019 razveljavilo del spornega 10.b člena zakona o tujcih, ki je onemogočal individualno obravnavo tujcev v času zaostrenih migracijskih razmer, kot si ga je zamislila notranja ministrica Vesna Gjorkos Žnidar in vlada pravnika dr. Mira Cerarja, prav nič pa ji nista nasprotovala tudi takratni notranji minister Boštjan Poklukar in naslednja, prejšnja koalicija in vlada Marjana Šarca.«

Vsem morebiti prizadetim se za napako opravičujem.