Nacionalni liberalizem Mira Cerarja

Zunanji minister aktualne in predsednik prejšnje vlade Miro Cerar, ki je danes v Avstriji na prvem delovnem obisku sosednje države, je že včeraj ocenil, da mora sedanja vlada, ne glede na to, da jo je sprejela že prejšnja vlada, ponovno sprejeti odločitev o stališču Slovenije glede globalnega dogovora Združenih narodov o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, saj da so se okoliščine bistveno spremenile, in s tem posredno že dal vedeti, da bi naj se prej pozitivno stališče njegove, prejšnje Vlade s sedanjo lahko spremenilo. Njen predsednik Marjan Šarec sicer zaenkrat meni, da da gre pri Marakeški deklaraciji za nezavezujoč pravni dokument, a tudi da je le naloga prav zunanjega ministra da naredi vso potrebno presojo, ali bodo ilegalne ali drugačne migracije ogrozile našo varnost, ogrozile naš način življenja, kakor se je - sicer za pravnika in liberalca nenavadno, a za navadnega politikanta v teh časih na Slovenskem skoraj da samoumevno - izrazil sam doktor pravnih znanosti Miro Cerar.

Pravno in kakorkoli že drugače kot moralno nezavezujoča deklaracija Organizacije združenih narodov, ki jo trenutno še pač podpira več kot 150 svetovnih držav in jo bodo brez podpisov, a tudi brez dlake na jeziku sprejele na meddržavni konferenci o dogovoru ZN o migracijah 10. in 11. decembra v Marakešu, vsaki posamezni državi pušča prosto in suvereno pravico, da – tako kot v primeru žice, s katero nas je obdarila in ogradila prav prejšnja Cerarjeva koalicija in vlada - samostojno izbira ukrepe, ki ji ustrezajo glede migracij. Presenetljivo je to lahko stališče celo hrvaške Vlade in njene zunanje ministrice Marije Pejčinović Burić, saj je žezlo antimigrantskega boja v želji za ponovitvijo predsedniškega mandata brez podpore HDZ v državi prevzela kar predsednica Kolinda Grabar Kitarović.

Praviloma sicer Marakeški deklaraciji in globalnemu dogovoru Združenih narodov o globalnem problemu varnih, urejenih in zakonitih migracij nasprotujejo ta čas pač najmanj demokratične svetovne države. Ob Združenih državah Amerike v nasprotovanju prednjačijo Madžarska, Poljska in tudi Avstrija, kamor se je očitno po navodila na prvi enodnevni delovni obisk v vlogi zunanjega ministra danes odpravil predsednik Stranke modernega centra, ki je ponosna, da je bila sprejeta v družbo evropskih liberalnih strank ALDE, Miro Cerar.

Razumljivo, saj takšne priložnosti tik pred lokalnimi volitvami, ki te dni na Slovenskem spodbujajo gospodarsko rast, kot ugotavljajo celo na Gospodarski zbornici Slovenije, le ne gre kar tako za izpustiti, pa so odločno proti tudi domači parlamentarci identitarci. Slovenska demokratska stranka, Nova Slovenija in Slovenska nacionalna stranka imajo pač dovolj poslanskih podpisov za zahtevo in sklic izredne seje Državnega zbora, v kateri bodo predvidoma še pred volitvami v dolgem televizijskem prenosu razpravljali o zahtevi, da Državni zbor Vladi Marjana Šarca priporoči, da nasprotuje dogovoru o migracijah v okviru sodelovanja kar v vseh mednarodnih organizacijah in v okviru kakršnegakoli že mednarodnega sodelovanja.

Kolikor je sicer lahko razumeti, da se takšne priložnosti, ki so politični opoziciji s strani še premiersko neveščega Marjana Šarca in samo po lastnem prepričanju že politično pretkanega predsednika v tej Vladi očitno politično in populistično desne Stranke modernega centra Mira Cerarja pravzaprav na pladnju ponujene tik pred volitvami, na katerih bi bilo potrebno odločati o nekaterih drugih in povsem realnih stvareh ter problemih lokalnih skupnosti, tudi v slovenski politiki ne izpuščajo iz rok, pa nekaj vendarle preseneča. Prvič popolna politična abstinenca empatije, tisto nekaj malo sočutja do usod sočlovekov, ki so domove zapustil ali zaradi vojn ali revščine, za kateri sami niso bili krivi. In drugič, da so se desno populističnega govora o nujnosti obrambe našega evropskega načina življenja pred hordami migrantov druge barve kože in druge vere nalezli tudi domači klero liberalci, kar po političnem prepričanju očitno sta tako Miro Cerar kot Marjan Šarec. Toda tako to gre. Samo vprašanje časa je še, do kdaj lahko takšno vlado in koalicijo - pa čeprav iz opozicije - še podpira tudi stranka Levica, da vmes ne postane Nacional Levica.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačimi klero in nacional liberalci in njihovim odnosom do Marakeške deklaracije v zobeh poskrbel Tomaž Z.