Napačna stava ni strategija cepljenja

Odziv Tomaža Gantarja, da lani jeseni kot tedanji minister za zdravje iz kvote Demokratične stranke upokojencev Slovenije v tretji vladi Janeza Janše in stranke SDS ni vedel oziroma da ni bil seznanjen, da bi lahko Slovenija naročila dodatne količine cepiva Pfizerja in BioNTecha, saj da je o naročilih namreč odločala takratna komisija pri ministrstvu za zdravje, ki je tudi pripravila strategijo cepljenja, je vsekakor poveden. Glede na to da Gantar sam kot takratni minister za zdravje ne ve, kdo vse so ob Bojani Beović, nekdanji vodji svetovalne skupine za covid-19 in članici stranke SDS, ki danes vodi tako Zdravniško zbornico kot tudi svetovalno skupino za cepljenje pri NIJZ, še bili njeni člani, zaplet in vprašanje, zakaj že si Republika Slovenija v okviru nabavnih dogovorov in mehanizmov EU ni zagotovila vseh razpoložljivih cepiv zoper covid-19 in zakaj bo potemtakem stopnja cepljenosti tudi po poletju še daleč od precepljenosti, pove največ o tem, kako politično oportunistično je ne glede na trenutno krizo in epidemijo začasa mandata vsake Janševe vlade do zdaj upravljana in vodena domača država.

V skladu z duhom časa in političnim odnosom do javnih medijskih servisov nasploh sicer na Slovenski tiskovni agenciji na pojasnilo ministrstva za zdravje, pravzaprav pa vsaj seznam članov in članic te famozne skupine, še čakajo. Čeprav pa takratni minister za zdravje ne ve, kdo so bili takratni člani svetovalne komisije pri njegovem ministrstvu, ki je zaslužna tudi za strategijo cepljenja, katere realizacija zastaja v skladu z zamiki z dobavami, pa tudi zato, ker Slovenija dodatnih doz cepiva pač ni naročila, smo prvi coming out dočakali na današnji novinarski konferenci o covidu-19, ko je nacionalna koordinatorica programa cepljenja Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Marta Grgič Vitek, le potrdila, da je bila članica skupine, ki da so jo sestavljali številni strokovnjaki s področja cepljenja. Kateri vse, sicer konkretno ni povedala, je pa zatrdila, da je bila komisija povprašana tudi glede naročil cepiv in da so zmeraj odgovarjali, naj se nabavi toliko cepiva, kot nam pripada glede na število prebivalcev, kar le nekako pritrjuje oceni, da je bila odločitev sprejeta ne le mimo stroke, pač pa tudi izven delokroga ministra in ministrstva za zdravje.

Prvi očitki in utemeljevanje razlogov za tovrstno ravnanje zdravstvenih ali katerih koli že aktualnih oblasti v Republiki Sloveniji, tretjič pod trdo roko Janeza Janše in stranke SDS, so se nemudoma osredotočili na dejstvo, da se za nakup dodatnih doz cepiva Pfizerja in BioNTecha v Sloveniji nismo odločili zaradi cenovne razlike s cepivom AstraZeneca, ki je ne glede na statistično povsem pričakovane zaplete pod dodatnim drobnogledom Evropske medicinske agencije in s katerim tudi v Sloveniji trenutno ne cepimo, torej da so bili motivi za to odločitev tako rekoč varčevalni oziroma šparovni. Čeprav gre za povsem različni tehnologiji izdelave in narave cepiv, je pač golo dejstvo, da je AstraZeneca cenovno nekajkrat ugodnejša, njen dodaten ekonomski plus pa je še, da je ni potrebno hraniti na zelo nizkih temperaturah. Toda kdo pri zdravi pameti še lahko trdi, da je ta vlada varčevalna in gospodarna?

Ugotovitve tako medijev kot računskega sodišča o tem, kako, zakaj in komu vse je prišla prav vsa ta urgentna nabava medicinske zaščitne opreme, pri kateri se v imenu reševanja človeških življenj ni štedilo niti na v maske z gumico zgolj s prepogibanjem in luknjanjem spremenjenih papirnatih servietah, nikakor ne pritrjujejo tezi, da je Republika Slovenija, pravzaprav pa njeni prebivalci, ostala brez dodatnih odmerkov sicer še pred začasno zaustavitvijo cepljenja s AstraZeneco po vseh kriterijih najbolj učinkovitih, pa čeprav najdražjih cepiv, ker se je vlada Janeza Janše oziroma očitno kar on sam osebno odločil nekaj malega privarčevati. Kot denimo kažejo tudi primer in sredstva za vzpostavitev Muzeja slovenske osamosvojitve, Janez Janša tudi v tej vladi nima posebnega namena ali razloga varčevati. Tako ali tako gre ali za skupna evropska sredstva ali za breme, ki ga bodo odplačevale še neke nove, prihodnje generacije davkoplačevalcev na Slovenskem.

Zakaj bi se torej lahko Janez Janša osebno ali kdorkoli drug po nasvetu zaenkrat še naprej neznanih strokovnjakov in strokovnjakinj s področja cepljenja potemtakem sploh lahko odločil, da dodatnih odmerkov cepiv Pfizer in BioNTech ne Republika Slovenija pač pa njeni prebivalci ne potrebujejo? Tudi odgovor na to vprašanje lahko razberemo iz pojasnil ministrstva za zdravje, vmes že povsem in od vrha navzdol pod taktirko SDS, da je Slovenija v prvi fazi v celoti izkoristila možnost nabave cepiv Pfizerja in BioNTecha po sistemu razdeljevanja glede na delež prebivalstva, a da se jeseni ni odločila za možnost dodatnega naročila, saj so pričakovali, da bo prej odobreno cepivo AstraZenece. Torej da so preprosto taktizirali, glede na to, kaj vse pa se je dejansko zgodilo, pa da so, kot je sicer stalna praksa prav Janeza Janše in stranke SDS, zgolj nekoliko politično oportunistično blefirali.

Da ne gre za trajno usmeritev ali strategijo, temveč zgolj za neuspelo politično stavo in blef, v kateri je cena cepiva ali človeškega življenja povsem obrobnega pomena, pove podatek, da iz ministrstva za zdravje opozarjajo, da so se dodatno odločili za vse možne količine po menjavi na čelu ministrstva, čeprav njegov tedanji prvi mož Tomaž Gantar po lastnih besedah o tem sploh ni odločal. Če bi ta politična stava Janeza Janše in SDS na cepivo AstraZeneca res uspela, nenazadnje so bile že v začetku z njo na ravni celotne EU dogovorjene največje količine in je res kazalo, da bo prva odobrena in da bo zaradi višje temperature shranjevanja najlažje dostopna in distribuirana, bi samo dvomilijonska Slovenija lahko bila vseevropska in celo globalna zgodba o uspehu na področju cepljenja in precepljenosti, toda glede na to, da je bila ta politično oportunistična stava brez strokovne podlage zgrešena, je ta priložnost že zamujena. Toda tako to gre. Ko vam bo nekdo naslednjič rekel, da Janez Janša oziroma njegova tretja vlada dobro in učinkovito vodi državo med epidemijo covida-19, medtem ko se je javna sredstva razmetavalo za produkte domačega znanja, pravzaprav pa pregovorne iznajdljivosti in politične preračunljivosti, kot so znamenite papirnate serviete z gumicami, najmodernejših cepiv pa primanjkuje, ker jih pač pravočasno oblasti niso naročile, se le primite za rami. Tisti rami, na katerih do poletja ne bo, pa bi lahko bilo novodobno kužno znamenje oziroma ostanek vboda prejetega cepiva, ki bo ob prebolelosti virusa drugi ključni pogoj za pridobitev evropskega cepilnega pasoša oziroma bolj politično korektno zelenega digitalnega potrdila za bodoče prosto prehajanje po Evropi in svetu.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z napačno politično stavo zdravstvenih oblasti Janeza Janše in stranke SDS na AstraZeneco kot najhitreje množično dobavljivo cepivo in posledično še nekaj časa neprecepljeno Slovenijo v zobeh poskrbel Tomaž Z.