Nazaj v krasni novi stari vek

Dejstvo, da v komaj 30 let stari državi, vsaj samooklicani Republiki, včerajšnja maša za domovino in še bolj zraven servirana pridiga ljubljanskega nadškofa metropolita in predsednika Slovenske škofovske konference brez vsakega dvoma sicer najbolj številne in še bolj najbolj vplivne verske skupnosti pri nas Stanislava Zoreta ter minulo nedeljo v Vatikanu oziroma rimski baziliki Svete Marije Snežne od kardinala Franca Rodeta, kot se v tej verski skupnosti reče, darovana slovesna sveta maša ob 30. obletnici samostojnosti Slovenije, na kateri pa je kot govorec zablestel po službeni dolžnosti navzoči slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu oziroma Papeški državi Jakob Štunf – sploh lahko pristaneta med osrednjimi novicami dneva tako povsod drugod kot na danes še naprej od države neplačani, a od predsednika taiste države odlikovani nacionalni Slovenski tiskovni agenciji, v prvi vrsti opominja, da ne glede na to, kar kot mrtva črka piše na papirju domače ustave, Republika Slovenija v tem trenutku in pod to, tretjo ter poslednjo vlado Janeza Janše in stranke SDS še zdaleč ni več laična, posvetna oziroma od cerkve in verskih skupnosti nasploh ločena država. Toda ker tudi tokrat ni šlo brez vsebinskih podtonov, je tako iz pridige nadškofa metropolita kot iz govora slovenskega veleposlanika v Vatikanu vendarle tudi razvidno, kakšna bi ta država z Božjo pomočjo in po volji domače RKC ter te dni za vse reči v državi glavnega Janeza Janše in Mateja Tonina, Zdravka Počivalška in denimo še Zmaga Jelinčiča kot njegovih aktualnih pomagačev lahko tudi postala.

Ne glede na to da je ob 30. obletnici malo družbenih področij ali podpodročij, ki bi vzdržala in v tem začasnem mandatu, katerega češnja na tortici polastitve vseh vzvodov oblasti je drugo slovensko in Janševo predsedovanje EU, še ni trdno v rokah stranke SDS ali njenih za politično pozabo in trivialnost v tej koaliciji in vladi marinirajočih se političnih satelitov, je vendarle golo dejstvo, da je enako malo področij ali podpodročij, na katerih bi ob 30. obletnici osamosvojene države ne zgolj državljani, ampak prebivalci – ne glede na to od koder že in kako so prišli – delili mnenje vrhovnega verskega poglavarja v rimskokatoliškega Boga – kot z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno univerzalno pravico do, sicer zasebne, svobodne izbire veroizpovedi – verujočega občestva Stanislava Zoreta v pridigi pri maši za domovino in pred vidno vzhičenim začasnim državnim vrhom, da smo po 30 letih tam, kjer smo ob razglasitvi samostojnosti verjeli, da bomo.

Kot že rečeno, je kot nacionalno omembe vredna vest iz rimske bazilike Svete Marije Snežne to nedeljo ob navzočnosti kardinala Franca Rodeta pred slovesno mašo ob 30. obletnici samostojne Slovenije zablestel tudi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Jakob Štunf. Mnenja je bil, da je današnja maša predvsem priložnost za zahvalo za vso raznoliko bogastvo kultur in duha, ki je evropske narode oblikovalo skozi zgodovino. Potem pa je povzeto po Vatikan News navzoče pozval, da bi znali drug drugemu prisluhniti in bi se, vedno in povsod, trudili drug drugega razumeti in spoštovati, saj da bomo s takšnim pristopom, ki zahteva ustvarjalnost in prožnost, tako v današnji kot tudi – pazite – prihodnji Evropi lažje in bolj svobodno zadihali z obema pljučnima kriloma.

Da ne bi bilo pomote, kam spada nič več laična oziroma posvetna oziroma na ustavnem določilu o ločenosti cerkve oziroma vseh cerkva od države utemeljena domača Republika, je veleposlanik Jakob Štunf pred tem spomnil, da je v tej cerkvi papež Hadrijan II. ob božiču leta 867 sprejel brata Cirila in Metoda ter slovesno potrdil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku in da je slovenska država zrasla iz tisoč let dolgega slovenskega verskega in kulturnega izročila, od Brižinskih spomenikov do današnjih dni. Prav katoliška cerkev pa da je bila skozi vso to obdobje s slovenskim narodom tesno povezana in močno navzoča v njegovem duhovnem, kulturnem pa tudi družbenem življenju, še posebno bližino, naklonjenost in podporo Svetega sedeža, in še zlasti papeža svetega Janeza Pavla II. osebno, pa da smo še prav posebej občutili v obdobju pred 30. leti, ko se je slovenski narod odločil za samostojnost in vzpostavitev svoje države.

Še bolj natančno, kaj slovenska RKC pravzaprav pričakuje in za kakšno državo si ob sodelovanju aktualnih oblasti pri koritih izvršne zakonodajne in izvršne oblasti pod trdim vladarskim žezlom Janeza Janše in pomagačev pravzaprav prizadeva, pa je v včerajšnji pridigi na maši za domovino v ljubljanski stolnici pred zbranim državnim vrhom dal vedeti nadškof Stanislav Zore. Kljub pozitivni oceni doseženega, da še nismo dosegli prav vsega, kar smo želeli, predvsem pa da demokratična ne bi bila samo ureditev, ampak bi demokratično postalo tudi mišljenje in delovanje ljudi. In da bomo prišli do tja, se bodo morale iz delovanja vseh ustanov družbe posloviti revolucionarne prakse in njene pridobitve, ki pa jih nadškof natančneje ni želel razdelati, ve pa vendarle se, katerim pridobitvam in civilizacijskim dosežkom prejšnjega, 20. stoletja RKC že tradicionalno nasprotuje. Toda to še ni vse. Zore je v pridigi povedal, da se bo treba še tudi dogovoriti, kaj so v resnici tisti temelji, na katerih gradimo hišo naše države, toda, da ne bo pomote, pri tem prepoznati tudi duhovno zgodovino našega naroda, zgodovino krščanstva. Toda tako to gre. Nadškof je zbranemu državnemu vrhu vidno orošenih očes na dušo še položil, da je danes namreč videti, kot da je nekatere sram krščanstva, ki pa da je vgrajeno v našo preteklost in v marsičem tudi v sedanjost, pri čemer pa je še kako očitno mislil in računal predvsem na prihodnost, saj ob 30 obletnici osamosvojene države ključno vprašanje pač ni, kako je ta pred 30 leti nastala, ampak kaj je, še bolj pa kaj šele bo zares postala.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z ob prihajajoči 30. obletnici samostojne države ključnim vprašanjem, kakšna ta je in kakšna še bo v prihodnje, da se ne bomo vrnili nazaj v krasni novi stari vek, v zobeh poskrbel Tomaž Z.