Ne uravnoteženje, temveč likvidacija

Ministrstvu za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija je po propadu predlogov sprememb medijske zakonodaje in zakonov o Slovenski tiskovni agenciji in Radioteleviziji Slovenija, ki so za nedoločen čas na dolgem prašenju na dnu predalov pisarn Direktorata za medije od oktobra 2020 naprej pod začasnim vodstvom vršilke dolžnosti generalne direktorice Uršule Menih Dokl, šele z današnjo objavo rezultatov projektnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin za leto 2021 uspelo dokazati, da lahko in da sicer vodi ter ima lastno medijsko politiko, katere nastavki pa so ob neposrednem obračunavanju z največjimi medijskimi kritiki vlade, osebe, lika in dela predsednika SDS Janeza Janše sicer znani, saj so se iskristalizirali prav v vsebinskih podtonih rešitev propadlih zakonodajnih predlogov preurejanja domačega medijskega prostora in preusmerjanja finančnih tokov od nacionalnih v lastne strankarske medije. Za kakšno medijsko politiko obračunavanja z neenako mislečimi – pa čeprav gre denimo za najstarejšo neodvisno študentsko radijsko postajo posebnega pomena v Evropi, ki se drugače, kot se, do pojavov, kot so vsakokratne vlade in koalicije že 28 let istega predsednika največje državnozborske in koalicijske stranke SDS, pravzaprav v uredniškem ali povsem političnem smislu sploh ne more postaviti – zares gre, namreč ni bilo dovolj, da smo že sredi minulega tedna izvedeli, kdo vse ni dobil sofinanciranja, pač pa je bilo vendarle treba izvedeti, kdo vse oziroma kateri vsi mediji so na rednem letnem razpisu pobrali malo da ne ista sredstva za malo da ne iste projekte kot lani oziroma prejšnja leta.

Golo dejstvo delovanja v medijskem prostoru po slovensko sicer je, da brez sofinanciranja medijskih vsebin iz naslova proračuna Ministrstva za kulturo na Slovenskem težko preživijo sklopi informativno-kulturnega programa na katerem koli mediju posebnega pomena, ki je nenazadnje – tako kot Radio Študent do statusa študentskega posebnega pomena – prišel prav na podlagi produkcije neprofitnih, a kvalitetnih in v drugih zasebnih medijih običajno zapostavljenih vsebin. Toda pogled na prejemnike sofinanciranja programskih vsebin daje slutiti, da se tega vendarle zavedajo tudi v aktualnem političnem vodstvu Ministrstva za kulturo, saj je večina medijev posebnega pomena financirana povsem primerljivo kot prejšnja leta, zgolj v posameznih primerih, v posameznih primerih celo ne glede na lastništvo istega medijskega tajkuna, pa so posamezni mediji posebnega pomena, kot sta denimo Radio Študent in Koroški radio, ostali kar brez vsakega sofinanciranja.

Kot se je privoščljivo zapisalo političnemu vodji službe za odnose z javnostmi drugič ministra za kulturo – a prvič tako ostro proti posebnemu pomenu in programskim vsebinam 52 let starega Radia Študent, katerega prvi kulturni urednik je bil v demokratičnih časih kader SDS Aleksander Zorn, občasni sodelavec pa celo njen dosmrtni predsednik in gornik Skalaš Janez Janša – na ministrstvu Vaska Simonitija in stranke SDS ocenjujejo, da je strokovna komisija v sestavi samih politično preverjenih in na pravih akademskih ustanovah zaposlenih doktorjev znanosti in dveh doktoric, torej Mateja Makaroviča, Boruta Rončevića, Tamare Besednjak Valič, Jonatana Vinklerja in Suzane Žilič Fišer, svoje delo opravila dobro.

Čeprav se je odločila za politični odstrel oziroma odvzem vsakega sofinanciranja zgolj manjšega števila medijev, medtem ko so tudi domnevno v odnosu do SDS po novem problematični mediji edinega pravega še preostalega res medijskega tajkuna na Slovenskem, pred katerim se lahko nekam skrijeta tudi Stojan Petrič iz Kolektorja in Dela ali Bojan Petan iz DZS in Dnevnika, v liku in delu Martina Odlazka, pobrali povsem običajna in pričakovano zaprošena sofinanciranja. Dovolj povedno, kakšno medijsko politiko likvidacije svojih ideoloških nasprotnikov iz vrst posameznih medijev pravzaprav ta čas vodijo na Maistrovi ulici 10 v Ljubljani, pa je nenazadnje tudi to, da Odlazku sicer tudi Ministrstvo za kulturo v politični sestavi iz kadrov in po volji stranke SDS ni preprečilo prevzem še 52-odstotnega deleža Primorskih novic, ki ga je za vsak slučaj naš res pravi in zadnji v igri medijski tajkun Martin Odlazek kupil s pomočjo treh povezanih podjetij, da le ne bi slučajno komu prišlo na misel, da bi zaradi nakupa deleža nad 20 odstotki potreboval kakšno soglasje prav Ministrstva za kulturo, čeprav je jasno kot beli dan, da gre za lastniško povezana podjetja in za izigravanje pravil omejevanja konkurenčnosti in za monopolizacijo, s tem pa vendarle tudi osiromašenje medijskega prostora.

Strokovna komisija bi naj sicer glede na zapis politkomisarja za vojne z mediji na MK Mitje Iršiča prepoznala medijske projekte z najboljšim potencialom in najprepričljivejšo predstavitvijo in medijskemu razpisu povrnila izvirni namen nagrajevanja odličnosti, ki pa ga ta pravzaprav nikoli niti ni imel, saj je v osnovi od vzpostavitve instituta rednega letnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev šlo za pluralnost vsebin oziroma ponudbe medijske krajine, ne pa za nagrajevanje odličnosti, za kar pri nas vendarle imamo nagrade, kot je Watch dog Društva novinarjev Slovenije. Toda tako to gre. Edina res izvirna stvar ob tokratnem medijskem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin sta tako dve laži, najprej samega ministra Vaska Simonitija, da Ministrstvo za kulturo Radia Študent ne ukinja, saj ga v bistvu res ne, ampak ga finančno likvidira, in ta res izvirna od Iršiča, da je bistvo sofinanciranja medijskih vsebin nagrajevanje odličnosti in ne uresničevanje pravice do raznolike in pluralne obveščenosti vsakega posameznika oziroma posameznice. Sloveniji pa tako pač ne preti državljanska vojna, saj v njej – glede na posamezne politične šah mat poteze ministrstva za kulturo – že je.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z ukinitvijo sofinaciranja medijskih vsebin za Radio Študent in ostale skrbno izbrane medije kot s politično likvidacijo in ne uravnoteženjem medijskega prostora v zobeh poskrbel Tomaž Z.