Neposrečena reinkarnacija notranjega ministra

Ne glede na to, da se je že zazdelo, da se je sicer začasna ministrica za notranje zadeve in javno upravo Sanja Ajanović Hovik, ki je to postala po prvem odstopu iz vlade Roberta Goloba 14. decembra lani, ko je zaradi domnevnih političnih pritiskov na policijo in dejanskega političnega nezaupanja predsednika vlade s položaja odstopila nekdanja generalna direktorica policije Tatjana Bobnar, tako udomačila na položaju notranje ministrice, da se bodo v Svobodi namesto po novem ministru za notranje zadeve začeli ozirati po novem ministru za javno upravo in s tem politično vročo reformo plač nič več tako zelo enotnega javnega sektorja, so v kabinetu predsednika vlade in vrhu stranke Gibanje Svoboda vendarle nekoliko presenetili in v ponedeljek kljub jasnemu nasprotovanju šestih nevladnih organizacij za novega ministra za notranje zadeve predlagali Boštjana Poklukarja, na isti funkciji sedečega za časa kratkosapnega vladnega mandata aktualnega obrambnega ministra Marjana Šarca. 

Ker gre za kvoto in s tem absolutno izbiro predsednika vlade in stranke Gibanje Svoboda, je vodja njene poslanske skupine Borut Sajovic predlog magistra javne uprave, višjega štabnega vodnika slovenske vojske in vse profesionalno življenje pravzaprav zaposlenega na ministrstvu za obrambo Republike Slovenije, katerega upravo za vojaško dediščino je vodil nazadnje, Boštjana Poklukarja, označil za premišljeno kandidaturo, ostali dve koalicijski partnerici, SD in Levica, pa sta vsaj zaenkrat s komentarji še premišljeno skopi in vsaj zaenkrat tako kot vsi državljani in še posebej že omenjene nevladne organizacije, ki so predsednika vlade Roberta Goloba vendarle tik pred javno obelodanjeno izbiro opozorile, da v primeru že na političnem delu in pomanjkanju rezultatov tega dela videnega notranjega ministra Boštjana Poklukarja ne gre za primerno izbiro, pričakujeta, da bo deloval v skladu z zakonodajo, koalicijskimi zavezami, a tudi pričakovanji civilne družbe in nevladnih organizacij. 

Izbira nekdanjega vojaka in nato poklicnega uradnika ministrstva za obrambo Boštjana Poklukarja za novega kandidata za ministra za notranje zadeve samo zato, ker je to že enkrat tako po ocenah posameznih policijskih sindikatov kot nevladnih organizacij s področja ne prav uspešno bil kot politični kader nekdanje Liste Marjana Šarca, ki se s tem vsekakor kljub izgubi lastne politične subjektivitete krepi na varnostno-represivnem področju korit izvršilne oblasti, v prvi vrsti kaže, da ni šlo za premišljeno, ampak pod pritiskom časa in javnosti pravzaprav izsiljeno kadrovsko potezo Roberta Goloba, ki ga očitno te varnostno-represivne reči, kot sta notranje zadeve in obramba, nekako niti ne zanimajo, saj bi se v nasprotnem primeru vendarle odločil za kakega morda bolj strokovnega ali morda manj politično obremenjenega, da ne rečem politično umazanega kandidata oziroma kandidatko.         

Predlog nekdanjega vojaka in uradnika na obrambnem ministrstvu Boštjana Poklukarja za novega notranjega ministra tako v ničemer ne obeta, da bosta tako kandidat, za katerega je direktorica Pravno-informacijskega centra Katarina Bervar Strnad ocenila, da posluša, a da je ta pripravljenost na dialog brez konkretnih rezultatov, kot predsednik vlade Robert Golob, za katerega bojda osebno izbiro gre, delovala, kot da je ministrstvo za notranje zadeve res ena ključnih institucij v državi za zagotavljanje varnosti prebivalcev in pregon kriminalitete ter varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so v javnem pismu sicer predsednika vlade še pravi čas in pred tovrstno kadrovsko blamažo opozorile nevladne organizacije. Borutu Sajovicu v obrambi samo po njegovih besedah res premišljene kandidature Boštjana Poklukarja za novega notranjega ministra sicer gre pritrditi, da je notranji minister, pa čeprav s tako zelo dobrimi zvezami na ministrstvu za obrambo, res v prvi vrsti politik in ne tudi prvi policist v državi, kar ostaja zgolj kot vršilec dolžnosti generalni direktor Boštjan Lindav. Toda kljub temu je potrebno dodati, da ni nepomembno tudi to, za kakšnega politika konkretno gre. Toda tako to gre. Glede na videno, še posebej pa glede na krizno odzivanje in izvajajočo antimigracijsko politiko nezakonitega vračanja prosilcev za azil ter mednarodno zaščito Boštjan Poklukar mestu notranjega ministra, pa tudi širši slovenski državi in družbi pač res nima za ponuditi česa novega ali presežnega, zato je njegovo izbiro oziroma kandidaturo, o kateri bo naslednji ponedeljek govora na matičnem Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, moč šteti za vsebinsko neposrečeno, a hkrati tudi za zagotovilo, da se predsedniku vlade samemu z njemu očitno nadležnimi notranje-varnostno-represivnimi zadevami in kadrovskimi problemi ter rešitvami, kot je nenazadnje tudi tisti v policijski upravi v Novi Gorici, pravzaprav sploh ne bo potrebno ukvarjati, pač pa se bodo z vsem tem ukvarjali novi notranji minister Boštjan Poklukar in po politični in poklicni hierarhiji nad njim višje postavljeni obrambni uradniki.        

Tudi za tokratni N-euro moment sem z reinkarnacijo Boštjana Poklukarja na mesto notranjega ministra kot ne prav vsebinsko posrečeno kadrovsko izbiro predsednika vlade Roberta Goloba in stranke Gibanje Svoboda in v njej na varnostno-represivnem področju okrepljene nekdanje LMŠ v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vira fotografij: facebook, twitter