Neustavnost zakona o povračilu škode izbrisanim

Čeprav se že v povsem predvolilni maniri za pozornost medijskih trobil državotvornega diskurza že ves dan potegujejo predvsem poslanci Državnega zbora, ki bodo na izredni seji danes ob 16.00 sicer ugotovili, da tako kot nepovezanemu poslancu Janku Vebru tudi nobenemu drugemu ni uspelo zbrati potrebnih 10 poslanskih podpisov in se pustiti predlagati za novega mandatarja, bo danes predstavnike domače strankokracije in tiste, ki bi to šele utegnili postati na bližajočih se državnozborskih volitvah, iz prvih minut domačih javnih občil vendarle ponovno izpodrinilo domače Ustavno sodišče. Nekaj, a vendarle bolj malo medijskega prostora bo dobila zavrnitev ustavne pritožbe Vilija Kovačiča glede datuma ponovljenega glasovanja o Zakonu o drugem tiru na naknadnem zakonodajnem referendumu in dejstvo, da ta ponovno bo že 13. maja. Precej več kot potrditev pristojnosti Državne volilne komisije, da v predvidenih rokih razpiše datum vsakega in tudi tega ponovnega referenduma, pa bo medijskega prahu na Slovenskem dvignila odločitev, ki so jo od Ustavnega sodišča terjala Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu, Okrožno sodišče v Ljubljani in Okrajno sodišče v Ljubljani, da je zakonska ureditev, po kateri je omejena skupna višina denarne odškodnine, ki jo lahko posamezno sodišče prisodi v sodnem postopku za škodo, povzročeno z izbrisom oseb iz registra stalnega prebivalstva neustavna.

Ustavno sodišče je v danes izdani odločbi, ki jo je sprejelo osem sodnic in sodnikov s sedmimi glasovi za in enim proti, povsem nedvoumno odločilo več reči, a vse se nanašajo na neustavnost 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile že davnega 26. februarja 1992 leta izbrisane iz registra stalnega prebivalstva komaj osamosvojene Republike Slovenije in ki se je pod pritiskom sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurič in ostali začel uveljavljati šele sredi leta 2014. V skladu s to sodbo ESČP je Republika Slovenija morala s posebnim zakonom vzpostaviti odškodninsko shemo in sistemsko urediti povračilo škode izbrisanim, katerim so bile zaradi izbrisa kršene temeljne človekove pravice. Toda čeprav v sodbi sodišča iz Strasbourga nikjer ne piše, da je s tem zakonom potrebno sistemsko povračilo škode tudi zamejiti, se je v domačem primeru ne glede na takrat domnevno levosredinsko koalicijo in Vlado pripetilo prav to, domača zakonodajna veja oblasti je sicer določila, da je krivico potrebno popraviti ter škodo izbrisanim tudi povrniti, a – in v tem je vsa trik tega 12. člena – z njim določilo, da je skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, omejena do 3-kratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.

Zakonodajalec se je sicer ob sprejemu zakona, ob katerem je že zaradi samega 12. člena nujno podvomiti v iskrenost njegovih namenov, da se enkrat za vselej prizna in kolikor je to sploh še mogoče vsaj delno popravijo posledice škode, ki so jih osebe, izbrisane iz registra stalnega prebivalstva nedvomno utrpele, skliceval na javnofinančno krizo in širše javnofinančne posledice. Toda iz Ustavnega sodišča ocenjujejo, da resna javnofinančna kriza sicer lahko pomeni ustavno dopustni cilj za sprejetje zakona, s katerim se omeji skupna višina denarne odškodnine, toda dodajajo, da je takšna ureditev protiustavna, ker zakon niti v posamičnih primerih, v katerih bi bil ugotovljen nesorazmerno velik razkorak med izkazanim obsegom škode in zakonsko pavšalno omejeno denarno odškodnino, ni omogočil individualne presoje položaja posameznega oškodovanca.

Zato je Ustavno sodišče v danes objavljeni odločitvi poskrbelo za novo zaušnico domači zakonodajni veji oblasti, v kateri se prav ta čas predvolilno že povsem razpoložene politične stranke dajejo še okoli kar nekaj ustavno vsaj spornih reči, kot je denimo ustavno zakonska zaščita premoženja oziroma slovenske interpretacije lastninskega preoblikovanja in nastanka NLB na Hrvaškem. Ustavni sodniki in sodnice so z izjemo sodnice dr. Špelce Mežnar, ki je glasovala proti, in sodnika dr. Marijana Pavčka, ki je bil pri odločanju izločen, odločili, da se 12. člen Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva razveljavi, tako kolikor se nanaša na oškodovance, ki so odškodninske zahtevke zoper državo vložili pred začetkom uporabe tega zakona in katerih zahtevki do tedaj niso bili zastarani, kot kolikor gre za povračilo škode preostalim osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, če zakonodajalec v določenem devetmesečnem roku ne sprejme nove ureditve, tako da razveljavitev iz prejšnje točke izreka začne učinkovati devet mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Sodišča, ne pozabimo presojo ustavnosti so le zahtevala sodišča iz Slovenj Gradca in Ljubljane, pa morajo do uveljavitve nove zakonske ureditve oziroma najdlje do izteka roka iz prejšnje točke izreka te odločbe prekiniti sodne postopke, v katerih so oškodovanci vložili tožbe zoper državo po 10. členu Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, saj bo le s tem v že odprtih postopkih preprečena nadaljnja uporaba protiustavnega zakona. Toda tako to gre. Med tem ko je izbrisanih predvsem zaradi posledic škode, ki so jo utrpeli zaradi političnega izbrisa vsak dan manj, pa so v domači republiki na potezi ponovno zakonodajalci, ki imajo novih devet mesecev časa, da poskrbijo za neko novo kakršno koli že zakonsko ureditev. Toda tudi ta pa potem lahko znova roma na ustavno presojo in sodišče.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z neustavnostjo zakona o povračilu škode izbrisanim v zobeh poskrbel Tomaž Z.